Pridelava hrane skladno z naravo – pravno sistemski premisleki

 Za blažitev trenj med pridelavo hrane in varstvom narave.

Omrežje območij Natura 2000 tvorijo ekološko pomembna varstvena območja, ki so na ozemlju EU pomembna za ohranitev ali doseganja ugodnega stanja ptic in drugih živalskih ter rastlinskih vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov. V Sloveniji je 37 % površin razglašenih za območja 2000 območja, kar predstavlja med državami članicami EU največji delež kopenske površine vključene v omrežje območij Natura 2000. V skladu s Ptičjo direktivo (79/409/EGS in sprememba 2009/147/ES) in Habitatno direktivo imajo določene varstvene režime, ki so urejeni  v Zakonu o ohranjanju narave (ZON) in Uredbi o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000). Konkretne ukrepe varstva določa vsakokratni Program upravljanja območij Natura 2000 (veljavni za obdobje 2023-2028). V Sloveniji pa so v skladu z ZON razglašena tudi druga zavarovana območja.

Na teh območjih si tako konkurirata interes varstvo narave, kot interes pridelava hrane, na rabo tal-prostora pa dodatno pritiskajo še drugi prostorski interesi, tako zaradi neustreznega upravljanja lahko prihaja do trenj, ki delujejo kot konflikt med varstvom narave in pridelavo hrane. Interes pridelovanja hrane je podprt tudi s potrebo po večji samooskrbnosti, ki je nezadostna. Hkrati v Sloveniji obdelujemo le nekaj več kot 8 arov njiv na prebivalca, povprečje za EU pa znaša 22 arov (ARSO, kazalnik KM27). Pri tem kmetijska zemljišča pokrivajo 18,8 % varovanih območij narave, kar predstavlja kar 26,3 % vseh kmetijskih zemljišč (ARSO, kazalnik KM06 za 2024).

Konkurenčnost interesov varovanja in pridelovanja hrane se izraža tako na ravni oblikovanja politik kmetijstvo-varovanje narave, kot pri njihovem izvajanju. Napetost je prisotna tako na nacionalni, EU kot globalni ravni, zato se številne inštitucije kot sta npr. FAO in IUCN s tem poglobljeno ukvarjajo. Namen tega dokumenta je zato predstaviti glavne dejavnike, na katerih mednarodna skupnost gradi boljše medsebojno razumevanje različnih rab tal-prostora, da bi v bodočnosti prišli do take pridelave hrane, ki bi kmetom zadovoljila gospodarsko in socialno potrebo, hkrati pa bi bila skladna z naravo, tako da bi se krepila odpornost ekosistema in pridelave hrane na učinke podnebnih sprememb, tudi z na naravi temelječimi rešitvami v kmetijstvu. Na nacionalni ravni lahko ti razmisleki koristijo deležnikom za blažitev trenj ob snovanju bodočih trajnostnih kmetijskih in naravovarstvenih politik.

Za zagotavljanje varne, trajnostne, hranljive in cenovno dostopne hrane so potrebni trajnostni, odporni in biotsko raznovrstni kmetijski ekosistemi. Biotsko zelo raznovrstni kmetijski ekosistemi povečujejo tudi odpornost kmetijstva na podnebne spremembe in okoljska tveganja. … Ekstenzivno kmetijstvo je ključno za ohranjanje številnih vrst in habitatov na biotsko zelo raznovrstnih območjih. …  Za zagotavljanje dolgoročnih koristi obnove so pomembne finančno privlačne sheme financiranja za lastnike, kmete in druge upravljavce zemljišč, da bi ti prostovoljno izvajali take prakse.

Uredba o obnovi narave (2024/1991)

Konteksti za razumevanje, ki lahko vodi k spreminjanju

• Narava je celota materialnega sveta in sestav z naravnimi zakoni med seboj povezanih in soodvisnih delov okolja in procesov. Človek je sestavni del narave in je od nje odvisen. Pestrost narave pa zaradi človeških dejavnosti postaja vse skromnejša, tla vse siromašnejša, veliki sistemi, kot so podnebne razmere, se spreminjajo. S preseganjem planetarnih meja smo že spodkopali obnovitvene zmožnosti planeta. Hitremu spreminjanju se pridelava hrane, ki izhaja iz tradicionalnih znanj, težko prilagaja.
• Cilji trajnostnega razvoja, na podlagi katerih bi morali zadovoljiti potrebe sedanjih generacij tako, da ne ogrozimo zadovoljevanja potreb bodočih generacij, so smerokaz izhoda iz planetarne krize. Ciljev pa ne dosegamo zaradi treh temeljnih vzrokov, ki izhajajo iz načina organiziranosti družb: 1. odtujitev človeka od narave in dominacija nad naravo in ljudmi, 2. koncentracija moči in bogastva, 3. prioriteta so kratkoročne k posamezniku usmerjene materialne koristi.
• Da bomo zagotovili preživetje in delovanje družbe v okviru planetarnih meja in naravnega ravnovesja morajo postati naše odločitve drugačne – ne več samo omejevalne, ampak transformativne. Ne več samo odločitve glede prepovedi in omejitev za varstvo narave in okolja, ampak odločitve, ki bodo, ob zadovoljevanju naših potreb, v naravi in okolju povzročile transformacijo – spremembo na bolje. Obnovo narave in dolgoročno dobrobit skupnosti moramo upoštevati pri vseh odločitvah.
• Na zemljiščih, na katerih poteka kmetijska pridelava, se hkrati izražajo njihova gospodarska, socialna in ekološka funkcije rabe te lastnine. Primerno uravnoteženje udejanjanja teh funkcij je za celotno skupnost zelo pomembno. Pridelovanje hrane je družbena prioriteta, prav tako je v dolgoročnem interesu skupnosti, da se hrana prideluje na način, da se ohranja pestrost narave. Hkrati pa je to za kmeta gospodarska dejavnost, s katero se preživlja, pri tem pa mora biti v primerljivem položaju kot drugi izvajalci gospodarske dejavnosti in delavci. Če pri tem polno udejanja tudi socialno in ekološko funkcijo lastnine v dobro skupnosti in je dober skrbnik, mora družba to prepoznati in nagraditi.
• Enakovredno kot so bremena varovanja in obnove zaradi kmetijstva degradirane narave naložena kmetijskemu sektorju, mora biti v družbi uveljavljena tudi odgovornost in naloženo breme reševanja drugih okoljskih degradacij in podnebnih sprememb na druge sektorje in družbene skupine. Le pravičnost prehoda v družbo trajnostnega razvoja lahko motivira vse družbene skupine k ukrepanju.
• Skupna kmetijska politika EU, ki vpliva na smeri razvoja kmetijstva in od katere so kmetje tudi finančno odvisni je v preteklih desetletjih usmerjala pridelovanje hrane brez dovoljšnega premisleka o njenih dolgoročnih posledicah na naravo in okolje, posledice pa se kažejo zdaj, skupaj s posledicami drugih, podobno dolgoročno nepremišljenih, politik. Vprašanje je, koliko je lahko slovenski kmet na oblikovanje take politike vplival.
• Upravljanje območij Natura 2000 je v Sloveniji urejeno na način, da sprejeti obdobni program njihovega upravljanja (PUN) izvajajo in financirajo posamezni sektorji. Pri tem je povezanost sektorjev in usklajenost njihovega delovanja šibka, odvisna od finančnih in kadrovskih zmožnosti sektorja za izvajanje teh ukrepov, državni lastniki zemljišč pa tudi niso zgled upravljanja skladno s PUN. Del ukrepov se na področju kmetijstva realizira skozi financirane ukrepe v nacionalnem načrtu izvajanja SKP. Tako se ukrepi približajo kmetom kot administrativne obveznosti, vpeljane od zgoraj navzdol, brez dovoljšnega posluha za lokalne razmere.
• Poleg ukrepov varovanja narave v okviru SKP se ukrepi na območij Natura, ki imajo vidnejše učinke, izvajajo predvsem v okviru različnih projektov. V okviru teh se vzpostavijo dobra sodelovanja med upravljavci določenih območij Natura 2000, kmetijsko svetovalno službo in kmeti. Vendar se po zaključku projekta pozitivni učinki pogosto ne prelijejo v sistemsko dejavnost, zato rezultati teh prizadevanj dolgoročno tudi niso dobro vidni. Razumevanje varstvenih ukrepov (skozi njihove pričakovane učinke) je osnovni pogoj za njihovo sprejemanje.

Priporočila za kmetovanje v skladu z naravo 

1. Pridelovanje zdrave hrane ob ohranjanju narave mora podpreti širša družba

V globalno zaostrenih okoljskih razmerah, podnebnih spremembah in stanju degradirane narave pridelovanje zdrave hrane za skupnosti ni samoumevno. Ljudje in hrana, ki jo potrebujemo za preživetje, smo odvisni od narave, dosedanji načini pridelave hrane pa so slabili njeno moč. Obnovljena narava je ključna tudi za večjo podnebno odpornost. Trajnostne kmetijske prakse so zato pri obnovi narave ključne. Pridelovanje hrane zadovoljuje temeljno človekovo potrebo, zato je to stvar celotne skupnosti. Kmetje pri prehodu na trajnostni način pridelave hrane ne smejo ostati sami, ampak mora to podpreti celotna skupnost kot družbeno prioriteto (npr. tudi s podporo lokalnim in trajnostno pridelanim živilom preko javni naročil šol, vrtcev, bolnišnic in drugih javnih ustanov, spodbujanjem neposrednih oziroma kratkih organiziranih povezav med kmeti in potrošniki, pravičnejšim plačilom za okoljsko odgovorne prakse). Območja Natura 2000 so naše skupno naravno bogastvo, za katero moramo vsi skrbeti. Trajnostne kmetijske prakse omogočajo pridelavo hrane tudi na teh območjih. Kmetje, ki prilagodijo pridelavo hrane in rabo zemljišč, torej omejijo dejavnost, s katero se preživljajo, to počnejo v korist celotne skupnosti in skupnost jim mora to povrniti.

2. Spodbujati moramo z naravo skladne ali na naravi temelječe trajnostne kmetijske prakse

Na naravi temelječe rešitve (NTR) so ukrepi za varstvo, trajnostno upravljanje in obnovo naravnih in spremenjenih ekosistemov, ki učinkovito in prilagodljivo obravnavajo družbene izzive ter hkrati zagotavljajo dobrobit ljudi in koristijo biotski raznovrstnosti. Zagotavljajo tako varovanje narave, pomembno pa lahko prispevajo k njeni obnovi. Oblikujejo in presojajo se na podlagi osmih kriterijev (IUCN Global standard for Nature-based Solutions) in na vključujoč način celovito upoštevajo družbeni, ekološki in ekonomski vidik s tehtanjem tako kratkoročnih kot dolgoročnih koristi. Zato je upoštevanje teh kriterijev pri oblikovanju in izvajanju trajnostnih kmetijskih praks obetavno. Med temi so s konceptom NTR najbolj skladne in zato najbolj trajnostne prakse predvsem ekološko, biodinamično, regenerativno kmetovanje in agroekologija. Ekološko kmetovanje je že sestavni del evropskih in nacionalnih kmetijskih politik. Evropska vizija za kmetijstvo in hrano (A Vision for Agriculture and Food, 2025) ekološke prakse izpostavlja kot ključni element prehoda na trajnostno kmetijstvo.

3. Za večanje zaupanja je treba podpreti spremljanje učinkov ukrepov v naravi in jih predstaviti

Pri iskanju in uveljavljanju trajnostnih kmetijskih praks se je treba izogibati univerzalnim receptom. Potreben je sistemski pristop, vendar se bodo rešitve razlikovale glede na lokacijo, obseg in proizvodni sistem. Ključno je, da se vzpostavi dober okvir merjenja učinkov napredka, ti učinki pa morajo biti tudi razumljivo predstavljeni. Razumevanje učinkov je ključno za vzpostavitev zaupanja v ukrepe potrebne za uskladitev kmetovanja z naravo. Po drugi strani se morajo rešitve, ki se oblikujejo tekom projektov (lahko jih razumemo kot pilotne) in po eni strani vzpostavijo sodelovanje na terenu in pozitivne učinke v naravi (primeri dobre prakse), preliti v sistemske rešitve in sistemsko podporo, da se zagotovi njihov dolgoročen učinek. Narava se ne more sistemsko varovati samo s prepovedmi in omejitvami,  potrebno je ustvarjati dobre prakse in spodbujati  sledenje tem. Sektorsko izvajanje PUN, ki je odvisno od finančnih zmožnosti sektorja, ne more privesti do potrebnega napredka. Za varovanje in obnovo narave kot širšo družbeno prioriteto bo potrebno tako na ravni EU kot nacionalno vzpostaviti poseben sklad za naravo.. Ta mora podpreti tudi sistemsko spremljanje (monitoring) učinkov ukrepov v naravi.

4. Posebej je treba varovati ekosistemske storitve, nujne za kmetijstvo

Narava podpira številne vidike lokalne kmetijske proizvodnje, zato je ohranjanje, obnavljanje in trajnostno upravljanje narave na krajinskem nivoju izjemno pomembno za funkcionalnost kmetijskih ekosistemov. Kmetije so spremenjeni ekosistemi, ki v mnogih pogledih temeljijo na naravi – za oskrbo s hranili, vodo, nadzorom nad škodljivci, opraševanjem in drugimi ekosistemskimi storitvami. Vrednost teh storitev, ki jih kmetijstvo potrebuje, je običajno cenejša in učinkovitejša kot zagotavljanje teh koristi s strani ljudi. Ohranjenost biotske raznovrstnosti tal je ali bi moralo biti v ospredju kmetijskih praks. K varstvu tal se končno tudi sistemsko pristopa in njihova biotska pestrost bo vse bolj v ospredju varstva, ki je ključno tako za naravo kot za pridelovanje hrane.

5. Kmete je treba vključevati v oblikovanje ukrepov, politik in dobrih praks kmetovanja z naravo

Nosilci varstva narave in kmetje si prizadevajo doseči svoje cilje v istem prostoru. Zato je potrebno tesnejše sodelovanje in medsebojno razumevanje, da naravovarstvo uveljavlja predvsem ekološko funkcijo, kmetje pa morajo tudi gospodarsko in socialno. Vsi skupaj pa so skrbniki zavarovane krajine. Sodelovati morajo »od spodaj navzgor« (ne samo preko reprezentativnih organizacij) in ne le »od zgoraj navzdol«, tako  pri oblikovanju pilotnih dobrih praks, snovanju ukrepov in politik tako na področju kmetijstva kot na področju varstva in obnove narave. Graditi je potrebno sodelovanje in razumevanje za skupno skrbništvo nad zavarovano kmetijsko krajino. 

6. Krepiti je treba znanje in svetovalne službe kmetijstva in naravovarstva z roko v roki

Kmetijske svetovalne službe so v zaostrenih okoljskih razmerah, ko se cilji varstva narave vse bolj vključujejo v upravljanje kmetijskih sistemov, ključne za ustrezne prilagoditve kmetovanja in prehod na trajnostne prakse kmetovanja. Osrediščenost svojega znanja in svetovanja morajo od ekonomije kmetije, razširiti na ekonomijo kmetije v prehodu na trajnostno kmetovanje z ukrepi varovanja in obnove narave. Na ravni svetovalne službe se mora najprej vzpostaviti močno sodelovanje med kmetijskimi in naravovarstvenimi strokovnjaki, ki si bodo skupaj delili in krepili znanje in razumevanje obeh področij in funkcij, ki jih je treba uresničiti na določenem območju. To znanje je v skupnem nastopu tudi temeljni kamen za večanje zaupanja kmetov v sistemske ukrepe.

7. Kmetje morajo biti v ekonomskem in socialnem smislu v primerljivem položaju kot drugi delavci

Ker sta pridelovanje hrane in varstvo narave prioriteti širše skupnosti, naš skupen interes,  odgovornost in tudi nujen strošek. Ekološko pridelano hrano je treba pošteno plačati, upoštevajoč potreben višji standard te pridelave. Po drugi strani pa je treba pridelovalcu omejitve rabe zemljišč in s tem zagotavljanje ekosistemskih storitev za vse, za pridelavo hrane na zavarovanih območjih tudi kompenzirati.  Pravičnost terja, da so v primerljivem položaju kot drugi izvajalci gospodarske dejavnosti oziroma delavci (tudi pri prehodu na trajnostno kmetovanje).  Zato je treba prestrukturirati plačila v okviru Izvajanja SKP tako, da se naravi škodljive subvencije ukinejo in preusmerijo v podporo zagotavljanju ekosistemskih storitev kmetijstva. Te doslej v bilancah niso bile ovrednotene, vključitev njihove vrednosti pa je nujni korak bodočnosti (Ekosistemsko računovodstvo).

Priporočene vire za nadaljnje branje lahko najdete tu [klik].