Obnova narave je najboljša na naravi temelječa rešitev za podnebno prilagajanje [GRADIVA]

Na posvetu PODNEBJE IN NARAVA, Rešitve za odpornost družbe in narave dne 2.6.2026 v Rastlinjaku je bila osrednji namen krepitev  voljo za aktivno (so)delovanje za učinkovito obnovo narave, ki je nujna za povečanje podnebne odpornosti. Podnebne spremembe in obnova narave sta povezana pojava, ki ju moramo obravnavati skupaj, na tempa temelji tudi EU politika. Ukrepanje pa mora vključevati tudi drugačne odločitve, kot smojih sprejemali doslej. Posledice naših preteklih odločitev so namreč privedle do slabega stanja planeta, zaradi katerega je preživetje družbe ogroženo. Poročilo o zdravju planeta (Planetary Health Check Report) ugotavlja, da od devetih planetarnih meja že presegamo sedem. IPBES poročilo (Transformative Change Assessment) pri tem navaja tri glavne izvorne družbene vzroke usihanja narave: odtujenost od in nadvlada nad ljudmi in naravo, koncentracija moči in bogastva ter kratkoročne, individualne in materialne  koristi kot prioriteta.

Dr. Maša Kovič-Dine, predstojnica Katedre za mednarodno pravi Pravne fakultete v Ljubljani je uvodoma govorila o pomenu glasu narave v globalnem okolju in pravnem sistemu. Slabo stanje okolja, s katerim smo soočeni, ne pomeni, da okoljsko pravo ne deluje, vprašanje pa je, ali so obstoječi pristopi zadostni za obseg izzivov, s katerimi se soočamo. Sodobno okoljsko pravo še vedno temelji na antropocentričnem pristopu, ki pa se bo moral preoblikovati v bolj ekocentričnega, ki naravi priznava vrednost sami po sebi, ne zgolj skozi njeno korist za človeka. V mednarodnem prostoru se že dolgo razvija koncept podelitve pravne osebnosti naravi in njenim delom. Pravna osebnost ni biološka kategorija, je pravni instrument in pravo ga uporablja takrat, ko želi določeni entiteti priznati poseben status in zagotoviti učinkovitejše varstvo njenih interesov (npr. podjetje ni človek, ima pa pravno osebnost). Kar nekaj držav je v sodnih postopkih ali v pranih aktih priznalo naravi ali njenim delom (npr. rekam) pravno osebnost. Tak primer imamo tudi že v Španiji – pravna osebnost je bila v sodnem postopku priznana laguni Mar Menor v letu 2022. Je pa vprašanje, kdo naj bo glas (zastopnik-skrbnik) te pravne osebnosti, pri čemer izstopa dilema, kako zagotoviti, da bodo zastopniki delovali v interesu narave. V tem smislu se v zadnjih letih razvijajo teorije pluralnega oziroma večnivojskega skrbništva narave. Njihovo izhodišče je, da nobena posamezna oseba ne more govoriti v imenu kompleksnega ekosistema. Zato mora glas narave nastajati skozi sodelovanje različnih akterjev – znanstvenikov, lokalnih skupnosti, civilne družbe, javnih institucij. Seveda pa pravna osebnost sama po sebi ni čudežna rešitev,  lahko pa odpre prostor za drugačen način razmišljanja o našem odnosu do narave.

Prihodnost ne bo odvisna samo od tega, kakšne zakone bomo sprejeli. Odvisna bo tudi od tega, kakšno odgovornost bomo pripravljeni prevzeti. Do prostora, v katerem živimo. Do ljudi, ki bodo prišli za nami. In do narave, katere del smo.

– Dr. Maša Kovič-Dine, predstojnica Katedre za mednarodno pravo Pravne fakultete v Ljubljani

Na naravi temelječe rešitve prinašajo recept za odločitve, ki bodo dolgoročno pomagale podnebju, družbi in naravi, so transformativne. Standard IUCN na naravi temelječih rešitev vzpostavlja splošno priznane kriterije, v okviru katerih zatečene družbene probleme lahko dolgoročno rešujemo tako, da obnavljamo tudi naravo. Dr. Urška  Koce iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) je predstavljen novi priročnik Na naravi temelječe rešitve za reke in skupnosti, ki v slovenski prostor prinaša uporaben pripomoček za načrtovanje na naravi temelječih rešitev za večjo odpornost rečnih sistemov. Priročnik komplementarno dopolnjuje usmeritve Direkcije RS za vode za vključevanje na naravi temelječih rešitev v projekte za zmanjševanje poplavne ogroženosti, saj pri tem upošteva in predstavlja ključni mednarodno sprejet in nedavno posodobljen standard IUCN na naravi temelječih rešitev (NTR). Priročnik se pri predstavitvi tega standarda osredotoča na rečne ekosisteme, ki so tudi v Sloveniji že močno ogroženi, hkrati pa so tudi v središču pozornosti protipoplavnih ukrepov. Reke in obrečni prostor je človek preoblikoval in prilagajal svojim potrebam tisočletja. Ne glede na to, kako si pri tem prizadeva, pa narava veno ubira svojo pot. Posebej ob ekstremnih dogodkih, ko voda pridobi dovolj moči, vidimo, kako preoblikuje rečni prostor in pri tem ne upošteva meja, oblik ali ureditev, ki jih je vanj vrisal človek. Priročnik ni zasnovan kot katalog ukrepov, ki bi jih bilo možno preslikati na izbrano projektno območje, temveč je pregled ključnih konceptov in izhodišč, ki naj usmerjajo snovanje najprimernejših rešitev glede na konkreten družbeni in ekosistemski kontekst. Prvi del priročnika je zato namenjen razumevanju temeljnih procesov, ki oblikujejo rečne ekosisteme in bi jih bilo treba upoštevati pri njihovi obnovi in načrtovanju na naravi temelječih rešitev. V drugem delu pa je podrobneje predstavljen sam IUCN standard, ki predstavlja praktičen okvir za načrtovanje, izvajanje in vrednotenje na naravi temelječih rešitev, spodbuja njihovo izboljševanje in omogoča prepoznavanje in ocenjevanje kakovostnih rešitev na podlagi enotnih meril in kazalnikov.

Reka ni samo voda, ki teče po strugi, temveč je dinamičen in raznolik sistem, ki se neprestano spreminja in je povezan z okolico – s poplavnimi ravnicami in podzemno vodo. Zato ni samo vodotok, ampak skupaj s povezanimi območji tvori ekosisteme, kjer v raznolikih medsebojnih odnosih sobivajo številne vrste rastlin, živali in drugih organizmov. Ti ekosistemi imajo za človeka velik, a pogosto tudi prezrt, pomen.

– dr. Urška Koce, DOPPS

Na naravi temelječe rešitve so tako osrednji pojem na preseku boja proti podnebnim spremembam in zagotavljanja biotske pestrosti. So pomemben pristop k obnovi narave in večanju odpornosti za podnebno prilagajanje. Osrednji EU portal za podnebno prilagajanje ADAPT jih vidi kot ukrep strategije podnebnega prilagajanja. V tem smislu je tudi Podnebni zakon te rešitve uvedel v nacionalni normativni prostor. Že posvet, ki ga je Direkcija RS za vode izvedla v letu 2024 je pokazal veliko zadreg, s katerimi se bo treba soočiti pri uvajanju NTR. Od tedaj se je sicer pojem, tudi po zaslugi aktivnosti projekta Zagovorniki okolja – Narava za podnebje od prvih zadreg pri njegovem uvajanju, bolj uveljavil. Vidna so prizadevanja Direkcije RS za vode, ki jih je predstavila Petra Repnik in povedala, kakšni so aktualni izzivi uvajanja NTR v upravljanje voda in zmanjševanja poplavne ogroženosti. Prelivanje na naravi temelječih rešitev iz papirja v prakso pa ni lahko. Izzive predstavljajo težavno sprejemanje zelenih rešitev s strani ciljnih skupin znotraj lokalnega prebivalstva, medsektorsko usklajevanje širše zasnovanih ureditev, pridobivanje zemljišč, pomanjkanje strokovnega kadra in znanja za snovanje, izvedbo in vzdrževanje tovrstnih ureditev, za to pa so potrebna tudi večja finančna sredstva.

Na naravi temelječe rešitve v povezavi z zmanjševanjem poplavne ogroženosti predstavljajo načrtovalski koncept, v okviru katerega se na ravni porečij in povodij načrtujejo celoviti in optimalni protipoplavni ukrepi ob upoštevanju družbenih, ekonomskih in okoljskih koristi. Načrtovalski koncept udejanja načelo »vodi več prostora«. Pri tem se upošteva učinkovitost ukrepa, razpoložljivost prostora, tehnična izvedljivost in funkcionalnost ukrepa ter ekonomska upravičenost. Za udejanjanje na naravi temelječih rešitev je potreben političen konsenz med različnimi sektorji in sprememba prostorskega načrtovanja.

– Petra Repnik, Direkcija RS za vode

Slika: Piramida protipoplavnih ukrepov iz predstavitve Petre Repnik

Podnebje in narava se prepletata tudi v aktualni pripravi nacionalnega načrta obnove in dolgoročne strategije podnebnega prilagajanja. Sta ključna dokumenta, ki morata prispevati tako k izboljšanju stanja narave in povečanju odpornosti na učinke podnebnih sprememb. Na posvetu sta predstavnika obeh pristojnih ministrstev predstavila, kakšno je stanje priprave obeh dokumentov. Dr. Sašo Gorjanc iz Direktorata za naravo pri Ministrstvu za naravne vire in prostor je predstavil, kako poteka priprava Nacionalnega načrta obnove narave (NNON). Osnutek tega morajo namreč države predložiti Evropski komisiji na podlagi Uredbe (EU) 2024/1991 o obnovi narave do 1. septembra letos. Predstavil je napredek pri pripravi NNON, ki bo šel predvidoma v javno razpravo v začetku julija:

• glede obnove kopenskih, obalnih in sladkovodnih varovalnih habitatov (4. člen) je bila izdelana analiza stanja habitatnih tipov po 17. členu Habitatne direktive, analizirani so bili cilji Programa upravljanja območij Natura 2000 (PUN), tik pred uskladitvijo je metodologija za določanje izhodiščnih in ciljnih površin za travišča (med ZRSVN in MKGP), v NNON so se prenesli relevantni ukrepi iz PUN, dodalo pa se je še 5 novih ukrepov;
• glede morskih ekosistemov (5. člen) obstaja največ vrzeli v znanju o stanju glede na zahteve uredbe, kar se bo postopoma dopolnjevalo; v NNON so bili preneseni relevantni ukrepi iz PUN in programov/načrtov vezanih na morsko okolje, dodanih pa je bilo 8 novih ukrepov;
• glede obnove urbanih ekosistemov (8. člen) so pripravljene karte in območja urbanih ekosistemov, oblikovani so osnutki ukrepov; sedem občin je glede deleža zelenih površin in pokritosti s krošnjami identificiranih kot kritičnih in sicer Mengeš, Murska Sobota, Hajdina, Polzela, Prebold, Šempeter-Vrtojba in Žalec;
• glede rečne povezljivosti (9. člen) je Evropska komisija z izdajo metodologije, ki je podlaga za načrtovanje ukrepov, zamujala, zato Slovenija do 1. septembra, še ne bo mogla v NNON vključiti ukrepov glede tega člena, ampak se bo to dodajalo tekom procesa usklajevanja končnega predloga;
• glede opraševalcev (10. člen) na podlagi metodologije EK poteka priprava določitve protokola spremljanja, monitoring pa bo vzpostavljen do decembra 2026; ukrepi NNON so predvsem obstoječi ukrepi PUN in kmetijski ukrepi;
• glede kmetijskih ekosistemov (11. člen) sta izbrana kazalnika zaloge organskega ogljika v mineralnih tleh obdelovalnih površin in delež kmetijskih zemljišč z značilnostmi visoke raznovrstnosti krajine, obvezno pa se bo meril tudi indeks pogostih kmetijskih ptic. Ukrepi se v širših razpravah s kmetijskim sektorjem in deležniki gradijo na obstoječih ukrepih iz PUN in SKP, dodanih pa je 5 novih ukrepov;
• glede gozdnih ekosistemov (12. člen) izziv predstavlja monitoring gozdnih ptic, ki se doslej ni izvajal, začel pa se je spomladi; NNON pa gradi predvsem na obstoječih ukrepih iz PUN in gozdnogospodarskih načrtov.

Prilagajanja na učinke podnebnih sprememb EU prepušča državam, da ukrepajo glede na nacionalne okoliščine. V Sloveniji smo leta 2026 sprejeli Strateški okvir podnebnega prilagajanja, ki pa nikoli ni bil operativno razdelan v akcijske ukrepe. Podnebni zakon sedaj predvideva nacionalno strategijo in regionalne akcijske načrte prilagajanja podnebnim spremembam. Nacionalna strategija prilagajanja mora biti sprejeta do prve polovice februarja 2027, o njeni pripravi pa je več povedala mag. Mateja Pitako, vodja Sektorja za podnebne politike na Ministrstvu za okolje, podnebje in energijo. Trenutno je strategija v fazi priprave projektne naloge. Za pripravo strategije je treba pripraviti sektorske ocene ranljivosti, osem je že izdelanih (objavljene so na spletni strani strategije), dve pa sta še v delu.  Pri načrtovanju prilagajanja ocena tveganj iz leta 2024 (European Climate Risk Accessment), ki bo posodobljen v letu 2028, v drugi polovici 2026 pa bo pripravljen tudi integriran okvir za podnebno odpornost. Večino nacionalnih aktivnosti ministrstvu omogoča projekt LIFE4ADAPT (glej SAMO1PLANET), v okviru katerega je bila v sodelovanju s Skupnostjo občin Slovenije vzpostavljena Podnebna pisarna, ki je namenjena ozaveščanju in krepitvi znanja zaposlenih v občinskih upravah, regionalnih razvojnih agencijah in drugim ključnim akterjem lokalnega in regionalnega razvoja. Pri ARSO pa bo vzpostavljen tudi Center za podnebne storitve in podnebne projekcije, ki bo združeval in nadgradil dosedanje podnebne storitve ARSO.

Slika: iz predstavitve mag. Mateje Pitako

Pridelava hrane je zaradi podnebnih sprememb zelo ranljivo in nasploh odvisno od narave in klimatskih razmer. Hkrati pa globalno pomembno prispevala k degradaciji narave. Za zagotavljanje varne, trajnostne, hranljive in cenovno dostopne hrane so potrebni trajnostni, odporni in biotsko raznovrstni kmetijski ekosistemi. Ti povečujejo odpornost kmetijstva na podnebne spremembe in okoljska tveganja. Zato se morajo vsi ukrepi glede podnebnih sprememb in obnove narave ozirati tudi na pridelavo hrane, po drugi strani pa mora kmetijstvo v večji meri preiti na trajnostne kmetijske prakse, ki so skladne z naravo. O pravno sistemskih premislekih za oblikovanje bodočih politik na področju kmetijstva in narave je govorila mag. Senka Šifkovič iz PIC – Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja. Pridelovanje hrane zadovoljuje temeljno človekovo potrebo in zadeva in odgovornost  celotne skupnosti. Kmetje pri prehodu na trajnostni način pridelave hrane ne smejo ostati sami, podpreti jih mora celotna skupnost kot družbeno prioriteto. Tudi pri kmetovanju na trajnosten način so na naravi temelječe rešitve lahko vodilo k pridelavi hrane skladno z naravo – IUCN kot take prepoznava predvsem ekološko, biodinamično, regenerativno kmetovanje in agroekologija. Za bolj harmonično pridelovanje hrane tudi na območjih z naravovarstvenimi režimi pa je potrebno okrepiti kmetijsko svetovalno službo na način, da bi kmetijski in naravovarstveni strokovnjaki na terenu delovali z roko v roki. Ukrepe za varstvo narave morajo spremljati tudi informacije o dolgoročnih učinkih teh ukrepov, za kar pa je potrebno izboljšati monitoring učinkov ukrepov in preseči projektno varstvo narave. Če imajo projekti dobre rezultate se morajo ti pristopi  preliti v sistemske ukrepe.

 Na zemljiščih, na katerih poteka kmetijska pridelava, se hkrati izražajo njihova gospodarska, socialna in ekološka funkcije rabe te lastnine. Primerno uravnoteženje udejanjanja teh funkcij je za celotno skupnost zelo pomembno. Pridelovanje hrane je družbena prioriteta, prav tako je v dolgoročnem interesu skupnosti, da se hrana prideluje na način, da se ohranja pestrost narave. Hkrati pa je to za kmeta gospodarska dejavnost, s katero se preživlja in mora biti v primerljivem položaju z drugimi izvajalci gospodarskih dejavnosti in delavci. Če pri tem polno udejanja tudi socialno in ekološko funkcijo lastnine v dobro skupnosti in so dobri skrbniki, mora družba to prepoznati in nagraditi.

– mag. Senka Šifkovič, PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja

Posvet sta organizirala PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja in Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) v okviru projekta Zagovorniki okolja – Narava za podnebje, ki ga iz sredstev Podnebnega sklada financirata Eko sklad in Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo. Na posvetu so bili predstavljeni tudi nekateri drugi vidnejši rezultati projekta, kot so prevod Smernic in priporočil za ambiciozne načrte obnove narave, serija video seminarjev V prijateljstvu z naravo, študija glede ureditve varovalnih gozdov s posebnim ozirom na porečje Pšate (študija za Pšato) in koraki za druge zainteresirane deležnike civilne družbe (smernice za pripravo pobud) ter namizno  učno orodje za učitelje o prepletenosti podnebnih sprememb in biodiverzitete.

Povezave na predstavitve iz posveta:

Glas narave v globalnem okolju
Maša Kovič-Dine, predstojnica Katedre za mednarodno pravno Pravne fakultete UL

Ohranjanje narave in pridelovanje hrane sta dve plati istega lista [POVEZAVA] mag. Senka Šifkovič, PIC – Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja

Priročnik za načrtovanje na naravi temelječih rešitev za večjo odpornost rečnih sistemov (po standardu IUCN na naravi temelječih rešitev) [POVEZAVA]
Urška Koce, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS)

Aktualni izzivi uvajanja na naravi temelječih rešitev v upravljanje voda in zmanjševanje poplavne ogroženosti [POVEZAVA] Petra Repnik, Direkcija RS za vode

Potek priprave nacionalnega načrta obnove narave [POVEZAVA] Sašo Gorjanc, Direktorat za naravo, Ministrstvo za naravne vire in prostor

Potek priprave nacionalne strategije podnebnega prilagajanja [POVEZAVA] Mag. Mateja Pitako, vodja Sektorja za podnebne politike, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo