Pravna sredstva in sodna praksa

/Pravna sredstva in sodna praksa
Pravna sredstva in sodna praksa2018-12-14T08:39:28+00:00

Tukaj so na kratko predstavljeni temeljni instituti pravnega varstva okolja in postopki, v katere se je možno vključiti in uporabiti pravna sredstva. Za več podrobnosti je potrebno pogledati postopke (povezava – glej gumb ‘Izvedbeni prostorski načrti in dovoljevanje graditve in posegov’), za nasvet glede konkretnega problema pa se obrnite na ZELENO SVETOVALNICO.

Pridobivanje informacij

Za uporabo pravnih sredstev potrebujemo informacije, na podlagi katerih lahko gradimo argumentacijo v postopku. Veliko informacij glede okolja in prostora je javno dostopnih (Poročilo o stanju okolja 2017, Atlas okolja, območja Natura, Prostorsko informacijski sistem s pregledovalnikom podatkov), ostale pa je možno pridobiti pri organih na podlagi zahtevka za dostop do informacij javnega značaja po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, če organ z njimi razpolaga (več – Pridobivanje informacij javnega značaja ali na spletni strani Informacijskega pooblaščenca). Ob pripravi na vlaganje pravnih sredstev je koristno poznati tudi dostopno sodno prakso.

Procesna pravila

Različni postopki tečejo po različnih procesnih pravilih. Večina okoljskih postopkov teče po upravnem postopku, ki ga ureja Zakon o splošnem upravnem postopku, po katerem je zoper upravne odločitve  praviloma možna pritožba na Ministrstvo za okolje in prostor, če pa posamezen zakon te ne predvideva, je možno začeti upravni spor. Upravni spor pomeni možnost vložitve tožbe zoper upravno odločitev, na Upravno sodišče in sicer v roku 30 dni v skladu z Zakonom o upravnem sporu, izjemoma zoper izvedbeni prostorski akt v roku 3 mesecev po Zakonu o urejanju prostora. Praviloma je z obravnavo tožbe pri Upravnem sodišču postopek zaključen, le v izjemnih primerih je dopuščena možnost pritožbe zoper sodbo na Vrhovno sodišče.  V zvezi z upravnim postopkom je potrebno tudi pravilno razumeti pojma dokončnosti in pravnomočnost odločitve: dokončnost upravne odločitve nastopi, ko zoper njo ni več možna pritožba (bodisi ta ni dopustna, bodisi je o pritožbi odločeno), pravnomočnost odločitve pa nastopi, ko se ta ne more več izpodbijati v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem (bodisi, da je to že odločilo, bodisi je potekel rok za vložitev tožbe).

Če se zahteva presoja posameznih predpisov pred Ustavnim sodiščem ali se po izčrpanju drugih pravnih sredstev vlaga ustavna pritožba je potrebno upoštevati pravila Zakona o ustavnem sodišču. Glede inšpekcijskega nadzora za vse inšpekcijske postopke velja Zakon o inšpekcijskem nadzoru, posamezne prekrške in globe ter morebitne druge inšpekcijske ukrepe pa urejajo področni zakoni (npr. Zakon o varstvu okolja, Gradbeni zakon). Civilnopravno varstvo se uveljavlja s tožbo pred rednimi sodišči (okrajnimi ali okrožnimi sodišči) na podlagi Zakona o pravdnem postopku, pa tudi Zakona o kolektivnih tožbah. Za kazenskopravno varstvo veljajo procesna pravila Zakona o kazenskem postopku in Kazenskega zakonika.

Kdo lahko uporablja pravna sredstva

Najširšo  možnost pravnega varstva v zvezi z okoljem določa Aarhuška konvencija navodilo tu bo hiperlink na e-knjižnico Aarhuška konvencija, ki določa  tri oblike pravnega varstva:

  • varstvo v primeru kršitve pravice dostopa do informacij: vsakdo, ki meni, da njegov zahtevek za dostop do informacija javnega značaja, ni bil pravilno upoštevan, mora imeti pravico dostopa do ustreznega revizijskega postopka. V RS je to možnost pritožbe na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja na Informacijskega pooblaščenca, zoper njegovo odločitev pa lahko vloži tožbo na Upravno sodišče (začne upravni spor);
  • varstvo v primeru kršitve pravice sodelovanja pri odločanju: člani vključene javnosti (to je javnost, ki jo okoljsko odločanje prizadene in ima interes pri odločanju po pravilih notranjega prava) imajo dostop do revizijskega postopka pred sodiščem ali drugim neodvisnim in nepristranskim telesom, da izpodbijajo stvarno ali postopkovno zakonitost katerekoli odločitve, dejanja ali opustitve v zvezi s pravico sodelovanja javnosti pri odločanju. V RS se tako pravno varstvo uveljavlja pred Upravnim ali Ustavnim sodiščem, odvisno od vrste odločitve;
  • varstvo pred nezakonitimi dejanji ali opustitvami: člani vključene javnosti imajo, kadar izpolnjujejo morebitna merila po notranjem pravu, dostop do upravnih in sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami njenega notranjega prava in se nanašajo na okolje. V RS so to s posameznimi zakoni določena pravna sredstva, kot je predstavljeno v nadaljevanju.

Kdaj je javnost vključena v posamezne postopke ter kdaj in kdo ima dostop do pravnih sredstev določa posamezen zakon. Največ pravic imajo nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področjih varstvo okolja, ohranjanje narave, urejanje prostora in varstva kulturne dediščine. V postopku gradbenega dovoljenja, v katerega so vključene tudi okoljske presoje (integralni postopek),  imajo pod posebnimi pogoji določene pravice tudi civilne iniciative. Enake pravice imajo pogosto tudi prizadete fizične ali pravne osebe.

Več o statusih delovanja v javnem interesu na področju okolja

Več o statusih delovanja v javnem interesu na področju prostora

Pravno varstvo v zvezi z izpolnjevanjem mednarodnimi pogodbami

Pritožbeni odbor Aarhuške konvencije

Aarhuška konvencija ima svoje pritožbeno telo, ki obravnava pritožbe glede neizvajanja ali neustreznega izvajanja konvencije s strani države (glej priročnik o pritožbenem odboru). Pritožbo lahko vložijo tudi prizadeti posamezniki in organizacije, katerih pravice konvencija varuje.

Primeri Pritožbenega odbora

Evropsko sodišče za človekove pravice

Eden izmed uporabnih mehanizmov varovanja okolja je varovanje preko človekovih pravic, ki jih določa Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP). Ta sicer pravice do zdravega življenjskega okolja posebej ne opredeljuje, vendar pa je praksa Evropskega sodišča za človekove pravice šla v smeri, da v primeru, ko država ne zaščiti pravice svojih prebivalcev do življenja v zdravem in zavarovanem okolju,  to pomeni kršitev 8. člena EKČP, ki določa pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjujejo, da  jim je država pogodbenica kršila pravice iz EKČP, vložijo pritožbo. To lahko storijo, ko so izčrpana vsa pravna sredstva v državi in sicer v roku šestih mesecev od vročitve zadnje sodne odločitve.

Sodna praksa ESČP

Sodišče Evropske unije

V Evropski komisiji, kot izvršilnem organu EU, izvaja nadzor nad izvrševanjem okoljskih predpisov (za področje okolja Generalni direktorat za okolje), ki na lastno pobudo ali na podlagi pritožb tudi sproži postopek ugotavljanja kršitve zoper posamezno državo in postopek pred Sodiščem Evropske unije (tudi Court of Justice of the European union). Evropska komisija obravnava pritožbe  po določenih prioritetah.  Pri uporabi temeljnih pravil prava EU je treba upoštevati, da jih sestavlja več temeljnih listin (pogodbe EU): Pogodba o Evropski uniji, Pogodba o delovanju Evropske unije (za okolje 191. člen), Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (za okolje 37. člen).

Med pristojnostmi Evropskega sodišča je tudi obravnava tožb držav, institucij ali fizičnih oziroma pravnih oseb, v določenih primerih, ko gre za kršitve Pogodbe o delovanju Evropske unije. Gre predvsem za ničnostno tožbo (263. člen), ko tožnik zahteva, da se za ničnega razglasi ukrep, ki naj bi bil v nasprotju s pravom EU in tožbo zaradi nedelovanja organov EU (265. člen) v primerih kršitve prava EU, ko institucija ali organ opusti ukrepanje.

Za uporabo EU prava na nacionalnem nivoju je pomembno tudi predhodno odločanje Sodišča Evropske unije. Če je nacionalno sodišče v dvomih glede razlage ali veljavnosti zakonodaje EU, lahko zaprosi za pojasnilo Sodišče Evropske unije ali preveri če je nacionalni predpis ali praksa v skladu s pravom EU (predhodno odločanje).

Sodna praksa (tako odločitve v primeru tožb kot predhodno odločanje) so za države članice zavezujoča. Zato so lahko pomemben vir za oblikovanje argumentacije v konkretnih postopkih pravnega  varstva. Pravni viri EU so v celoti zbrani na EUR-Lex.

 Izvajanje Aarhuške konvencije v EU

EU je tudi podpisnica Aarhuške konvencije in zato je njeno delovanje zavezano zahtevam konvencije. Za izvajanje je sprejela Direktivo 2003/4/ES in Uredbo (ES) št. 1367/2006, glede dostopa do pravnega varstva pa je Evropska komisija oblikovala posebno sporočilo s stališči in priporočili za zagotavljanje dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah.

Dostop do pravnega varstva okolja in prostora v Sloveniji

Ustavnopravno varstvo

Po Ustavi RS je temeljna pravica, povezana z varstvom okolja, pravica do zdravega življenjskega okolja (72. člen), po kateri ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja, za kar naj skrbi država. Po Ustavi RS na svojem ozemlju skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije (5. člen),  zagotovljeno je tudi varstvo živali pred mučenjem (tretji odstavek 72. člena). Varstvo okolja je omejujoč dejavnik prostega uživanja lastninske pravice, saj ustava zahteva tudi uveljavitev ekološke funkcije lastnine (67. člen). Nadalje je vsakdo dolžan varovati naravne znamenitosti in redkosti, za ohranjanje naravne dediščine pa skrbijo država in lokalne skupnosti (73. člen).  Z zakonom se določi posebno varstvo kmetijskih zemljišč (71. člen)  in določajo pogoji, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva (70. člen). Vsakdo ima  pravico do pitne vode, vodni viri pa so javno dobro (70a. člen). Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (74. člen).  V povezavi s kršitvijo mednarodnih pogodb sta pomembna tudi 8.  in 153. člen Ustave RS.

Zakon o ustavnem sodišču ne daje nevladnim organizacijam posebnih pravic v zvezi z uveljavljanjem varstva pred Ustavnim sodiščem.  Na Ustavno sodišče je možno vložiti pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta ali ustavno pritožbo zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt. Vsak pobudnik presoje ustavnosti in zakonitosti ali vlagatelj ustavne pritožbe mora izkazati pravni interes v skladu s 24. členom tega zakona. Nekateri organi oziroma telesa pa lahko vložijo zahtevo brez izkazovanja pravnega interesa – npr. varuh človekovih pravic, informacijski pooblaščenec, državni zbor ali svet, vlada.

Več o pravnem varstvu pred Ustavnim sodiščem tukaj.

Odločitve Ustavnega sodišča

Upravnopravno varstvo

Postopek celovite presoje vplivov na okolje (CPVO)

Celovito presoja vplivov na okolje izvaja Ministrstvo za okolje in prostor po postopku, ki ga določa Zakon o varstvu okolja, glede prostorskih načrtov pa tudi Zakon o urejanju prostora.

Po Zakonu o varstvu okolja ministrstvo po izvedenem postopku in preučitvi vplivov izda odločbo,  s katero potrdi sprejemljivost nekega plana, če presodi, da so vplivi izvedbe plana na okolje sprejemljivi, ali potrditev zavrne, če presodi, da vplivi izvedbe plana na okolje niso sprejemljivi. Zoper to odločbo zakon (46. člen) predvideva dvoje možnih pravnih sredstev in sicer: če je pripravljavec plana državni organ, odloči o pritožbi zoper to odločbo vlada, če pa je pripravljavec plana pristojni organ občine, je možno začeti zoper to odločbo upravni spor. Ta pravna sredstva so drugačna od sredstev v Zakonu o splošnem upravnem postopku. Ker  pa izda odločbo ministrstvo , gre smiselno za upravni postopek.  Zato je možna razlaga, da bi se lahko v postopek CPVO lahko vključil tudi kdo, ki izkaže pravni interes v skladu s 43. členom Zakona o splošnem upravnem postopku. Prav tako pa se lahko v postopek vključi (in posledično uporabi pravna sredstva) tudi društvo, ki ima status delovanja v javnem interesu ohranjanja narave po Zakonu o ohranjanju narave (primer DOPPS). Enako bi veljalo glede odločitve o presoji sprejemljivosti (vplivov na naravo), če se ta ne izvede v okviru CPVO, ker ta morda ni potreben. Postopek se izvede v skladu z Zakonom o ohranjanju narave.

Če gre za CPVO ali presojo sprejemljivosti glede prostorskega načrta je presoja integrirana v postopek prostorskega načrtovanja po Zakonu o urejanju prostora. Sicer se sam postopek CPVO  izvede po Zakonu o varstvu okolja oz. če gre le za presojo sprejemljivosti po Zakonu o ohranjanju narave, za  kar velja zgoraj navedeno. Je pa možno, da pride v postopku prostorskega načrtovanja do tehtanja javnih koristi in postopka prevlade javne koristi, v kar so vključene tudi koristi okolja. Zato bo tudi okoljske vidike možno zagovarjati v okviru upravnega spora zoper izvedbeni prostorski akt (po 58. členu ZUreP-2), ki ga lahko začnejo z vložitvijo tožbe na Upravno sodišče v roku 3 mesecev:

  • osebe, če izkažejo, da ima prostorski akt v določenem delu zanjo bistvene posledice,
  • nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju urejanja prostora, varstva okolja, ohranjanja narave ali varstva kulturne dediščine, če so aktivno sodelovale v javni razpravi z dajanjem pripomb,
  • državno odvetništvo na zahtevo vlade zaradi varstva javnega interesa.

Tožbo je možno vložiti glede določitve namenske rabe prostora ali usmeritev za namensko rabo prostora,  določitve prostorskih izvedbenih pogojev, ki se nanašajo na namembnost posegov v prostor, njihovo lego, velikost in oblikovanje, ali na velikost gradbene parcele, ali najustreznejše variante v Uredbi o najustreznejši varianti.

Presoja vplivov na okolje in okoljevarstveno soglasje (PVO in OVS)

Ali je potrebna presoja vplivov na okolje presoja Agencija RS za okolje v predhodnem postopku po 51a. členu Zakona o varstvu okolja in ocenjuje potrebnost presoje v skladu z Uredbo o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje. Zoper odločitev, da presoja ni potrebna, se lahko pritožijo na Ministrstvo za okolje in prostor tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja (v 15 dneh od objave odločitve na spletni strani ARSO), glede na odločitve Sodišča Evropske unije C-570/13 (Gruber) pa tudi prizadeti posameznik. Nadalje so tri možnosti postopkov:

  1. Postopek presoje v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja

Po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora in Gradbenega zakona v letu 2018 je postopek presoje vplivov na okolje, ki je sicer urejen v Zakonu o varstvu okolja, integriran v postopek izdaje celovitega dovoljenja (državno načrtovanje in izdaja gradbenega dovoljenja) oziroma integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Če je za objekt ali poseg potrebno izvesti presojo vplivov na okolje, se to izvede v postopku izdaje gradbenega dovoljenja po Gradbene zakonu, dosedanje okoljevarstveno soglasje pa postane integralni del gradbenega dovoljenja. Ključno za presojo, kdaj bo postopek presoje vplivov na okolje integriran v postopek izdaje gradbenega dovoljenja, je pregled posegov, za katere je potrebna presoja. Gradbeno dovoljenje po integralnem postopku izda Ministrstvo za okolje in prostor. Položaj stranskega udeleženca imajo (36. in 54. člen Gradbenega zakona):

  • lastnik nepremičnine in imetnik druge stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja;
  • lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva;
  • druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi oziroma na njeno nepremičnino. Za pravno korist se šteje zlasti korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnine v lasti stranskega udeleženca,
  • lastnik nepremičnine in oseba s stalnim prebivališčem na vplivnem območju, prikazanem v poročilu o vplivih na okolje;
  • druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi predvidenih obremenitev okolja med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi;
  • nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, ki ima v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja ali ohranjanje narave, poseben status,
  • civilna iniciativa, če zbere podpise 200 polnoletnih fizičnih oseb s stalnim prebivališčem na območju občine, kjer je nameravana gradnja, ali na območju občine, ki meji na območje nameravane gradnje (seznam mora vključevati osebno ime, naslov stalnega prebivališča, datum rojstva, podpis in datum podpisa).

Ob priglasitvi stranske udeležbe morajo zainteresirani pojasniti razloge za svojo udeležbo in podati tudi že svoja stališča oziroma razloge, zaradi katerih nasprotujejo gradnji. Investitor mora, razen pri linijskih gradbenih inženirskih objektih, vabilo k udeležbi namestiti na lahko dostopnem in vidnem mestu na nepremičnini, ki je predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, upravni organ pa vabi osebe, ki so mu znane.

Stranski udeleženci imajo pravico uporabiti tudi pravno sredstvo – začeti upravni spor  (vložitev tožbe na Upravno sodišče v roku 30 dni), to pavico  imajo tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, tudi če niso bile udeležen v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (v 30 dneh od objave na spletni strani e-uprave).

  1. Postopek presoje vplivov na okolje z izdajo okoljevarstvenega soglasja (brez gradbenega dovoljenja)

Če bi prišlo do primera, ko bi ARSO odločil, da je za poseg potrebno izvesti presojo vplivov, po gradbenih predpisih pa ne bi šlo za objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje (npr. za enostavne objekte gradbeno dovoljenje ni potrebno, objekte pa razvršča Uredba o razvrščanju objektov), bi se postopek presoje vplivov na okolje izvedel po določilih Zakona o varstvu okolja. Stranka v tem postopku (64. člen ZVO-1) je lahko oseba, ki na območju, kjer objekt povzroča obremenitev okolja (vplivno območje) stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, in nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja. Položaj stranskega udeleženca pridobi, če v roku 35 dni od objave poročila o vplivih na okolje in osnutka okoljevarstvenega soglasja priglasi svojo udeležbo, pri čemer je najbolje, da poda tudi že svoja stališča in argumente. Zoper okoljevarstveno soglasje je možna pritožba na Ministrstvo za okolje in prostor, zoper odločitev slednjega pa tožba na Upravno sodišče (upravni spor).

  1. Presoja sprejemljivosti, ko presoja vplivov na okolje ni potrebna (navadni postopek izdaje gradbenega dovoljenja)

Če ARSO odloči, da presoja vplivov na okolje ni potrebna, potem postopek izdaje gradbenega dovoljenja vodi upravna enota. Kljub temu pa je za objekt morda potrebna presoja sprejemljivosti posega oz. gradnje objekta glede vplivov na naravo po Zakonu o ohranjanju narave. V tem primeru se glede na določil 112. člena Gradbenega zakona ne izda več naravovarstveno soglasje, kot ga predvideva Zakon o ohranjanju narave (105 in 105a. člen), temveč Zavod za varstvo narave izda zgolj mnenje, ki ga upravna enota upošteva pri izdaji gradbenega dovoljenja. V tem postopku izdaje gradbenega dovoljenja so lahko stranski udeleženci  (36. člen Gradbenega zakona):

  • lastnik nepremičnine in imetnik druge stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja;
  • lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva;
  • druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi oziroma na njeno nepremičnino, pri čemer se za pravno korist šteje zlasti korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnine v lasti stranskega udeleženca,
  • druge osebe, če tako določa zakon. To bi bila npr. društva s statusom delovanja v javnem interesu na področju ohranjanja narave, ker jim Zakon o ohranjanju narave daje pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.

Ob priglasitvi stranske udeležbe morajo zainteresirani pojasniti razloge za svojo udeležbo in podati  svoja stališča oziroma razloge, zaradi katerih nasprotujejo gradnji. Investitor mora, razen pri linijskih gradbenih inženirskih objektih, vabilo k udeležbi namestiti na lahko dostopnem in vidnem mestu na nepremičnini, ki je predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, upravni organ pa vabi osebe, ki so mu znane. Zoper gradbeno dovoljenje, ki ga izda upravna enota, je možna pritožba v roku 8 dni.

Izdaja okoljevarstvenega dovoljenja (OVD)

Okoljevarstveno dovoljenje je dovoljenje za obratovanje naprav, ki lahko povzročajo večje onesnaževanje okolja. Postopek vodi ARSO. Vključitev morebitnih stranskih udeležencev v postopek  je možna pri dveh dovoljenjih:

  • za naprave, ki lahko povzročijo večje onesnaževanje (IED naprave po Uredbi o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega). V postopek izdaje ali večje spremembe OVD (če je potrebna sprememba okoljevarstvenega soglasja) vstopijo osebe, ki stalno prebivajo ali so lastniki ali drugi posestniki nepremičnine na vplivnem območju (iz elaborata o vplivnem območju) ter nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja. Svojo udeležbo morajo priglasiti v roku 35 dni od javne objave osnutka OVD in dokumentov.
  • za druge naprave: ministrstvo obvesti javnost o postopku, če dobi več kot pet zahtev za priznanje statusa stranskega udeleženca. Te osebe lahko potem v roku 30 dni od javne objave vstopijo v postopek.

Zoper odločitev o OVD je možna pritožba v roku 15 dni.

Postopek ugotavljanja odgovornosti za okoljsko škodo in določanje sanacijskih ukrepov

V postopku ugotavljanja odgovornosti za okoljsko škodo in njene sanacije so lahko stranski udeleženci pravne ali fizične osebe, ki so zaradi nastanka okoljske škode prizadete, ali bi bile lahko prizadete, in nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja. Postopek v skladu z Zakonom o varstvu okolja (110.a do 110i. člen) vodi ARSO, zoper njegovo odločitev pa je možen upravni spor – vložitev tožbe v roku 30 dni na Upravno sodišče.

Civilnopravno varstvo

Civilno pravno varstvo pravic v povezavi z okoljem pred rednimi sodišči je možno tako po Zakonu o varstvu okolja, Obligacijskem zakoniku in Stvarnopravnem zakoniku. Postopek pred rednim sodiščem poteka po Zakonu o pravdnem postopku, v  primerih množičnih odškodninskih zahtevkov za škodo povzročeno zaradi okoljske nesreče pa po Zakonu o kolektivnih tožbah. Več – navodilo tukaj bo hiperlink na članek o civilnopravnem varstvu v e-knjižnici varstvo okolja

Varovanje pravice do zdravega življenjskega okolja po Zakon o varstvu okolja

Določilo 14. člena ZVO-1 predstavlja konkretno izvedbo pravnega varstva 72. člena Ustave RS. Za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja državljanke ali državljani kot posameznice ali posamezniki ali njihova društva, združenja in organizacije pred sodiščem zahtevajo, da nosilka ali nosilec posega v okolje ustavi poseg, če bi ta povzročil ali povzroča čezmerno obremenitev okolja, ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ali da se mu prepove začeti izvajanje posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice.

Odstranitev škodne nevarnosti in prenehanje s kršitvijo osebnostnih pravic po Obligacijskem zakoniku

  1. člen Obligacijskega zakonika omogoča zahtevo, da se odstrani škodna nevarnost, pri čemer je možno podati zahtevek tudi, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, vendar le za povrnitev škode, ki presega običajne meje. Zahtevajo se lahko upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje. V zvezi z zahtevkom za prenehanje kršitev osebnostnih pravic (134. člen) pa ima vsakdo pravico zahtevati prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da se prepreči tako dejanje, ali da se odstrani njegove posledice.

Varstvo pred imisijami po Stvarnopravnem zakoniku

Varstvo pred imisijami po Stvarnopravnem zakoniku je lahko aktualno varstvo v primerih, ko okoljski predpisi ne določajo zgornjih meja določenih emisij (npr. smrad). Prizadeti lahko zahteva opustitev vznemirjanja z imisijam po 99. členu v povezavi s 75. členom. Imisije so dejanja in vzroki, ki izvirajo iz ene nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo.

Zakon o kolektivnih tožbah

Če gre za množično oškodovanje, ki izvira iz okoljske nesreče se lahko odškodnine uveljavljajo po Zakonu o kolektivnih tožbah. Okoljska nesreča po Zakonu o varstvu okolja je nenadzorovan ali nepredviden dogodek, ki je nastal zaradi posega v okolje in ima takoj ali kasneje za posledico neposredno ali posredno ogrožanje življenja ali zdravja ljudi ali kakovosti okolja; okoljska nesreča je tudi ekološka nesreča po predpisih o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Tožbo lahko vloži višji državni odvetnik in pravna oseba zasebnega prava, ki opravlja nepridobitno dejavnost in pri kateri obstaja neposredna povezava med njenimi glavnimi cilji delovanja in pravicami, ki naj bi bile kršene in v zvezi s katerimi se vlaga tožba (na področju okolja tako verjetno tudi nevladne organizacije, ki imajo status delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave). Sodišče pa presoja tudi reprezentativnost take organizacije za vlaganje tožbe po določenih kriterijih (5. člen).

Kazensko pravno varstvo

Kazenski zakonik določa več kaznivih dejan povezanih z varstvom okolja v poglavju o kaznivih dejanjih zoper okolje, prostor in naravne dobrine. Najpomembnejše je kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja (332. člen), po katerem je zagrožena kazen petih let zapora za tistega, ki s kršitvijo predpisov ogrozi življenje ljudi ali povzroči nevarnost za nastanek hude telesne poškodbe ali dejanske škode kakovosti zraka, zemlje, vode, živali ali rastlin z izpusti v zrak, zemljo ali vodo, pri ravnanju z odpadki ali pri upravljanju obrata z nevarnimi snovmi. Enako velja, če povzroči nevarnost bistvenega poslabšanja habitata znotraj zaščitenega območja, ali proizvaja in trguje s snovmi, ki tanjšajo ozonski plašč. Ostala kazniva dejanja se nanašajo na poškodovanje posameznih delov narave (vode, gozdovi, živali). Postopek se vodi po Zakonu o kazenskem postopku, ovadbo pa lahko poda vsakdo in sicer policiji ali državnemu tožilcu.

Inšpekcijski nadzor

Inšpekcijski postopki potekajo po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru. Vsakdo lahko poda inšpekcijski službi prijavo (Inšpektorat za okolje in prostor), vendar nima položaja stranke v postopku (24. člen). Lahko pa ob prijavi zahteva, da ga inšpekcija obvesti o njenih ukrepih To mora storiti najkasneje po opravljenem nadzoru in sprejetem zadnjem ukrepu oziroma ustavitvi postopka.

Pravno varstvo v okviru prostorskega načrtovanja

Zakon o urejanju prostora omogoča upravni spor zoper izvedbene prostorske akte. Izvedbeni prostorski akti, ki so sicer splošni pravni akti, so: državni prostorski načrt (DPN), uredba o najustreznejši varianti, uredba o varovanem območju prostorske ureditve državnega pomena, občinski prostorski načrt (OPN),   občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) in odlok o urejanju podobe naselij in krajine (48. člen). Zoper sprejet izvedbeni akt je možno vložiti tožbo na Upravno sodišče v roku 3 mesecev, tožbo pa lahko vloži:

  • oseba, zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, če izpodbijani prostorski izvedbeni akt določa pravni temelj za določitev njenih pravic ali obveznosti in če izkaže, da ima akt zanjo bistvene posledice,
  • nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju urejanja prostora, varstva okolja, ohranjanja narave ali varstva kulturne dediščine, če je predhodno aktivno sodelovala v postopku priprave tega akta s podajanjem pripomb na razgrnjen akt.

Pravno varstvo v okviru dovoljevanja graditve

Po Gradbenem zakoniku se lahko izvedeta dva postopka izdaje gradbenega dovoljenja: navaden, ki ga vodijo upravne enote  in integralni, ki vključuje tudi presojo vplivov na okolje in ga vodi  Ministrstvo za okolje in prostor (glej zgoraj pri Upravnopravnem varstvu – presoje vplivov na okolje, postopek pod A in C).

Drugi mehanizmi varstva

Varuh človekovih pravic

Varuh človekovih pravic je ustanovljen na podlagi Ustave RS, njegovo delovanje pa določa Zakon o varuhu človekovih pravic. Na podlagi 14. člena Zakona o varstvu okolja je pristojen tudi za varovanje pravice do zdravega življenjskega okolja. Varuh deluje na podlagi pobud in lahko zahteva od pristojnih organov pojasnila ter podaja mnenje.

Računsko sodišče

Tudi Računsko sodišče je  organ, ustanovljen na podlagi Ustave RS in deluje na podlagi Zakona o računskem sodišču. Načeloma deluje na lastno pobudo in izvaja revizije porabe proračunskih sredstev, dovzetno pa je tudi za pobude in opozorila posameznikov ali organizacij na morebitne nepravilnosti pri porabi proračunskih sredstev. Za varstvo okolja so dragocene njihove revizije na področju varstva okolja, narave in prostora, saj so bogat vir dejstev, ugotovitev in tehtnih mnenj.

Komisija za preprečevanje korupcije

Komisija za preprečevanje korupcije je bila ustanovljena na podlagi Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Ker je področje varstva okolja in urejanja prostora korupcijsko zelo izpostavljeno, je možno komisiji prijaviti ravnanja, za katera obstaja sum, da so koruptivna. To  so ravnanja, ki predstavljajo kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.