Pravna sredstva in sodna praksa

Tukaj so na kratko predstavljeni temeljni instituti pravnega varstva okolja in postopki, v katere se je možno vključiti in uporabiti pravna sredstva. Za več podrobnosti je potrebno pogledati postopke (povezava – glej gumb ‘Izvedbeni prostorski načrti in dovoljevanje graditve in posegov’), za nasvet glede konkretnega problema pa se obrnite na ZELENO SVETOVALNICO.

Na koncu te strani boste našli zbrano sodno prakso s področja varstva okolja, z izpisom bistvenih informacij o posameznih primerih.

Pridobivanje informacij

Za uporabo pravnih sredstev potrebujemo informacije, na podlagi katerih lahko gradimo argumentacijo v postopku. Veliko informacij glede okolja in prostora je javno dostopnih (Poročilo o stanju okolja 2017, Atlas okolja, območja Natura, Prostorsko informacijski sistem s pregledovalnikom podatkov), ostale pa je možno pridobiti pri organih na podlagi zahtevka za dostop do informacij javnega značaja po Zakonu o dostopu do informacij javnega značaja, če organ z njimi razpolaga (več – Pridobivanje informacij javnega značaja ali na spletni strani Informacijskega pooblaščenca). Ob pripravi na vlaganje pravnih sredstev je koristno poznati tudi dostopno sodno prakso.

Procesna pravila

Različni postopki tečejo po različnih procesnih pravilih. Večina okoljskih postopkov teče po upravnem postopku, ki ga ureja Zakon o splošnem upravnem postopku, po katerem je zoper upravne odločbe praviloma možna pritožba na Ministrstvo za okolje in prostor, če pa posamezen zakon te ne predvideva, je možno začeti upravni spor. Upravni spor pomeni možnost vložitve tožbe zoper upravno odločbo na Upravno sodišče in sicer v roku 30 dni v skladu z Zakonom o upravnem sporu, izjemoma zoper izvedbeni prostorski akt v roku 3 mesecev po Zakonu o urejanju prostora. Praviloma je z obravnavo tožbe na Upravnem sodišču postopek zaključen, le v izjemnih primerih je dopuščena možnost pritožbe zoper sodbo na Vrhovno sodišče.  V zvezi z upravnim postopkom je potrebno pravilno razumeti tudi pojma dokončnosti in pravnomočnosti odločbe: dokončnost upravne odločbe nastopi, ko zoper njo ni več možna pritožba (bodisi ta ni dopustna, bodisi je o pritožbi odločeno), pravnomočnost odločbe pa nastopi, ko se ta ne more več izpodbijati v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem (bodisi, da je to že odločilo, bodisi je potekel rok za vložitev tožbe).

Če se zahteva presoja posameznih predpisov pred Ustavnim sodiščem ali se po izčrpanju drugih pravnih sredstev vlaga ustavna pritožba je potrebno upoštevati pravila Zakona o ustavnem sodišču. Glede inšpekcijskega nadzora za vse inšpekcijske postopke velja Zakon o inšpekcijskem nadzoru, posamezne prekrške in globe ter morebitne druge inšpekcijske ukrepe pa urejajo področni zakoni (npr. Zakon o varstvu okolja, Gradbeni zakon). Civilnopravno varstvo se uveljavlja s tožbo pred rednimi sodišči (okrajnimi ali okrožnimi sodišči) na podlagi Zakona o pravdnem postopku, pa tudi Zakona o kolektivnih tožbah. Za kazenskopravno varstvo veljajo procesna pravila Zakona o kazenskem postopku in Kazenskega zakonika.

Kdo lahko uporablja pravna sredstva

Najširšo  možnost pravnega varstva v zvezi z okoljem določa Aarhuška konvencija, ki določa  tri oblike pravnega varstva:

• varstvo v primeru kršitve pravice dostopa do informacij: vsakdo, ki meni, da njegov zahtevek za dostop do informacija javnega značaja, ni bil pravilno upoštevan, mora imeti pravico dostopa do ustreznega revizijskega postopka. V RS je to možnost pritožbe na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja pri Informacijskem pooblaščencu, zoper njegovo odločitev pa lahko vloži tožbo na Upravno sodišče (začne upravni spor);
• varstvo v primeru kršitve pravice sodelovanja pri odločanju: člani vključene javnosti (to je javnost, ki jo okoljsko odločanje prizadene in ima interes pri odločanju po pravilih notranjega prava) imajo dostop do revizijskega postopka pred sodiščem ali drugim neodvisnim in nepristranskim telesom, da izpodbijajo stvarno ali postopkovno zakonitost katerekoli odločitve, dejanja ali opustitve v zvezi s pravico sodelovanja javnosti pri odločanju. V RS se tako pravno varstvo uveljavlja pred Upravnim ali Ustavnim sodiščem, odvisno od vrste odločitve;
• varstvo pred nezakonitimi dejanji ali opustitvami: člani vključene javnosti imajo, kadar izpolnjujejo morebitna merila po notranjem pravu, dostop do upravnih in sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami notranjega prava in se nanašajo na okolje. V RS so to s posameznimi zakoni določena pravna sredstva, kot bo predstavljeno v nadaljevanju.

Kdaj je javnost vključena v posamezne postopke ter kdaj in kdo ima dostop do pravnih sredstev določa posamezen zakon. Največ pravic imajo nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področjih varstvo okolja, ohranjanje narave, urejanje prostora in varstva kulturne dediščine. V postopku gradbenega dovoljenja, v katerega so vključene tudi okoljske presoje (integralni postopek),  imajo pod posebnimi pogoji določene pravice tudi civilne iniciative. Enake pravice imajo pogosto tudi prizadete fizične ali pravne osebe.

Več o statusih delovanja v javnem interesu na področju okolja

Več o statusih delovanja v javnem interesu na področju prostora

Pravno varstvo v povezavi z izpolnjevanjem mednarodnih pogodb

Pritožbeni odbor Aarhuške konvencije

Aarhuška konvencija ima svoje pritožbeno telo, ki obravnava pritožbe glede neizvajanja ali neustreznega izvajanja konvencije s strani države (glej priročnik o pritožbenem odboru). Pritožbo lahko vložijo tudi prizadeti posamezniki in organizacije, katerih pravice konvencija varuje.

Primeri Pritožbenega odbora

Evropsko sodišče za človekove pravice

Eden izmed uporabnih mehanizmov varovanja okolja je varovanje preko človekovih pravic, ki jih določa Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic (EKČP). Ta sicer pravice do zdravega življenjskega okolja posebej ne opredeljuje, vendar pa je praksa Evropskega sodišča za človekove pravice šla v smeri, da v primeru, ko država ne zaščiti pravice svojih prebivalcev do življenja v zdravem in zavarovanem okolju,  to pomeni kršitev 8. člena EKČP, ki določa pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja. Posameznik, nevladna organizacija ali skupina posameznikov, ki zatrjujejo, da  jim je država pogodbenica kršila pravice iz EKČP, lahko vložijo pritožbo. To lahko storijo, ko so izčrpana vsa pravna sredstva v državi in sicer v roku šestih mesecev od vročitve zadnje sodne odločitve.

Sodna praksa ESČP

Sodišče Evropske unije

Evropska komisija, kot izvršilni organ EU, izvaja nadzor nad izvrševanjem okoljskih predpisov (za področje okolja Generalni direktorat za okolje), ki na lastno pobudo ali na podlagi pritožb sproži postopek ugotavljanja kršitve zoper posamezno državo in postopek pred Sodiščem Evropske unije (tudi Court of Justice of the European Union). Evropska komisija obravnava pritožbe  po določenih prioritetah.  Pri uporabi temeljnih pravil prava EU je treba upoštevati, da jih sestavlja več temeljnih listin (pogodbe EU): Pogodba o Evropski uniji, Pogodba o delovanju Evropske unije (za okolje 191. člen), Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (za okolje 37. člen).

Med pristojnostmi Evropskega sodišča je tudi obravnava tožb držav, institucij ali fizičnih oziroma pravnih oseb, v določenih primerih, ko gre za kršitve Pogodbe o delovanju Evropske unije. Gre predvsem za ničnostno tožbo (263. člen), s katero tožnik zahteva, da se za ničnega razglasi ukrep, ki naj bi bil v nasprotju s pravom EU in tožbo zaradi nedelovanja organov EU (265. člen) v primerih kršitve prava EU, ko institucija ali organ opusti ukrepanje.

Za uporabo EU prava na nacionalnem nivoju je pomembno tudi predhodno odločanje Sodišča Evropske unije. Če je nacionalno sodišče v dvomih glede razlage ali veljavnosti zakonodaje EU, lahko zaprosi za pojasnilo Sodišče Evropske unije ali preveri če je nacionalni predpis ali praksa v skladu s pravom EU (predhodno odločanje).

Sodna praksa (tako odločitve v primeru tožb kot predhodno odločanje) so za države članice zavezujoča. Zato so lahko pomemben vir za oblikovanje argumentacije v konkretnih postopkih pravnega  varstva. Pravni viri EU so v celoti zbrani na EUR-Lex.

 Izvajanje Aarhuške konvencije v EU

EU je tudi podpisnica Aarhuške konvencije in zato je njeno delovanje zavezano zahtevam konvencije. Za izvajanje je sprejela Direktivo 2003/4/ES in Uredbo (ES) št. 1367/2006, glede dostopa do pravnega varstva pa je Evropska komisija oblikovala posebno sporočilo s stališči in priporočili za zagotavljanje dostopa do pravnega varstva v okoljskih zadevah.

Dostop do pravnega varstva okolja in prostora v Sloveniji

Ustavnopravno varstvo

Po Ustavi RS je temeljna pravica, povezana z varstvom okolja, pravica do zdravega življenjskega okolja (72. člen), po kateri ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja, za kar naj skrbi država. Po Ustavi RS država na svojem ozemlju skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije (5. člen), zagotovljeno je tudi varstvo živali pred mučenjem (tretji odstavek 72. člena). Varstvo okolja je omejujoč dejavnik prostega uživanja lastninske pravice, saj ustava zahteva tudi uveljavitev ekološke funkcije lastnine (67. člen). Nadalje je vsakdo dolžan varovati naravne znamenitosti in redkosti, za ohranjanje naravne dediščine pa skrbijo država in lokalne skupnosti (73. člen).  Z zakonom se določi posebno varstvo kmetijskih zemljišč (71. člen)  in določajo pogoji, pod katerimi se smejo izkoriščati naravna bogastva (70. člen). Vsakdo ima  pravico do pitne vode, vodni viri pa so javno dobro (70a. člen). Gospodarska dejavnost se ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (74. člen). V povezavi s kršitvijo mednarodnih pogodb sta pomembna tudi 8.  in 153. člen Ustave RS.

Zakon o ustavnem sodišču ne daje nevladnim organizacijam posebnih pravic v zvezi z uveljavljanjem varstva okolja pred Ustavnim sodiščem.  Na Ustavno sodišče je možno vložiti pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisa ali splošnega akta ali ustavno pritožbo zaradi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine zoper posamični akt. Vsak pobudnik presoje ustavnosti in zakonitosti ali vlagatelj ustavne pritožbe mora izkazati pravni interes v skladu s 24. členom tega zakona. Nekateri organi oziroma telesa pa lahko vložijo zahtevo brez izkazovanja pravnega interesa – npr. varuh človekovih pravic, informacijski pooblaščenec, državni zbor ali svet, vlada.

Več o pravnem varstvu pred Ustavnim sodiščem tukaj.

Odločitve Ustavnega sodišča

Upravnopravno varstvo

Postopek celovite presoje vplivov na okolje (CPVO)

Celovito presoja vplivov na okolje izvaja Ministrstvo za okolje in prostor po postopku, ki ga določa Zakon o varstvu okolja, glede prostorskih načrtov pa tudi Zakon o urejanju prostora.

Po Zakonu o varstvu okolja ministrstvo po izvedenem postopku in preučitvi vplivov izda odločbo,  s katero potrdi sprejemljivost nekega plana, če presodi, da so vplivi izvedbe plana na okolje sprejemljivi, ali potrditev zavrne, če presodi, da vplivi izvedbe plana na okolje niso sprejemljivi. Zoper to odločbo zakon (46. člen) predvideva dvoje možnih pravnih sredstev in sicer: če je pripravljavec plana državni organ, odloči o pritožbi zoper to odločbo vlada, če pa je pripravljavec plana pristojni organ občine, je možno začeti zoper to odločbo upravni spor. Ta pravna sredstva so drugačna od sredstev v Zakonu o splošnem upravnem postopku. Vendar gre za upravni postopek in društvo s statusom delovanja v javnem interesu na področju ohranjanja narave je uspelo pridobiti položaj stranke v postopku CPVO (sodba Upravnega sodišča I U 1635/2015), zatem pa je ministrstvo na podlagi te sodbe in 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku položaj stranke priznalo tudi organizacijam s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja (postopek CPVO glede Nacionalnega energetskega in podnebnega načrt v letu 2019). v okviru CPVO se izvede tudi presoja sprejemljivosti vplivov na naravo v skladu z Zakonom o ohranjanju narave.

Če gre za CPVO ali presojo sprejemljivosti glede prostorskega načrta je presoja integrirana v postopek prostorskega načrtovanja po Zakonu o urejanju prostora. Sicer se sam postopek CPVO  izvede po Zakonu o varstvu okolja oz. če gre le za presojo sprejemljivosti po Zakonu o ohranjanju narave, za  kar velja zgoraj navedeno. Je pa možno, da pride v postopku prostorskega načrtovanja do tehtanja javnih koristi in postopka prevlade javne koristi, v kar so vključene tudi koristi okolja. Zato bo tudi okoljske vidike možno zagovarjati v okviru upravnega spora zoper izvedbeni prostorski akt (po 58. členu ZUreP-2), ki ga lahko začnejo z vložitvijo tožbe na Upravno sodišče v roku 3 mesecev:

• fizične osebe, če izkažejo, da ima prostorski akt v določenem delu zanjo bistvene posledice,
• nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju urejanja prostora, varstva okolja, ohranjanja narave ali varstva kulturne dediščine, če so aktivno sodelovale v javni razpravi z dajanjem pripomb,
• državno odvetništvo na zahtevo vlade zaradi varstva javnega interesa.

Tožbo je možno vložiti glede določitve namenske rabe prostora ali usmeritev za namensko rabo prostora,  določitve prostorskih izvedbenih pogojev, ki se nanašajo na namembnost posegov v prostor, njihovo lego, velikost in oblikovanje, ali na velikost gradbene parcele, ali najustreznejše variante v Uredbi o najustreznejši varianti.

Presoja vplivov na okolje in okoljevarstveno soglasje (PVO in OVS)

Ali je potrebna presoja vplivov na okolje presoja Agencija RS za okolje v predhodnem postopku po 51a. členu Zakona o varstvu okolja in ocenjuje potrebnost presoje v skladu z Uredbo o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje. Zoper odločitev, da presoja ni potrebna, se lahko pritožijo na Ministrstvo za okolje in prostor tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja (v 15 dneh od objave odločitve na spletni strani ARSO), glede na odločitve Sodišča Evropske unije C-570/13 (Gruber) pa tudi prizadeti posameznik. Nadalje so možni trije postopki:

1. Postopek presoje v integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja

Po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora in Gradbenega zakona v letu 2018 je postopek presoje vplivov na okolje, ki je sicer urejen v Zakonu o varstvu okolja, integriran v postopek izdaje celovitega dovoljenja (državno načrtovanje in izdaja gradbenega dovoljenja) oziroma integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Če je za objekt ali poseg potrebno izvesti presojo vplivov na okolje, se ta izvede v postopku izdaje gradbenega dovoljenja po Gradbenem zakonu, dosedanje okoljevarstveno soglasje pa postane integralni del gradbenega dovoljenja. Ključno za presojo, kdaj bo postopek presoje vplivov na okolje integriran v postopek izdaje gradbenega dovoljenja, je pregled posegov, za katere je potrebna presoja. Gradbeno dovoljenje po integralnem postopku izda Ministrstvo za okolje in prostor. Položaj stranskega udeleženca imajo (36. in 54. člen Gradbenega zakona):

• lastnik nepremičnine in imetnik druge stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja;
• lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva;
• druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi oziroma na njeno nepremičnino. Za pravno korist se šteje zlasti korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnine v lasti stranskega udeleženca;
• lastnik nepremičnine in oseba s stalnim prebivališčem na vplivnem območju, prikazanem v poročilu o vplivih na okolje;
• druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi predvidenih obremenitev okolja med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi;
• nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, ki ima v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja ali ohranjanje narave, poseben status ter;
• civilna iniciativa, če zbere podpise 200 polnoletnih fizičnih oseb s stalnim prebivališčem na območju občine, kjer je nameravana gradnja, ali na območju občine, ki meji na območje nameravane gradnje (seznam mora vključevati osebno ime, naslov stalnega prebivališča, datum rojstva, podpis in datum podpisa).

Ob priglasitvi stranske udeležbe morajo zainteresirani pojasniti razloge za svojo udeležbo in podati tudi že svoja stališča oziroma razloge, zaradi katerih nasprotujejo gradnji. Investitor mora, razen pri linijskih gradbenih inženirskih objektih, vabilo k udeležbi namestiti na lahko dostopnem in vidnem mestu na nepremičnini, ki je predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, upravni organ pa vabi osebe, ki so mu znane.

Stranski udeleženci imajo pravico uporabiti tudi pravno sredstvo – začeti upravni spor  (vložitev tožbe na Upravno sodišče v roku 30 dni), to pavico  imajo tudi nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave, tudi če niso bile udeležen v postopku izdaje gradbenega dovoljenja (v 30 dneh od objave na spletni strani e-uprave).

1. Postopek presoje vplivov na okolje z izdajo okoljevarstvenega soglasja (brez gradbenega dovoljenja)

Če bi prišlo do primera, ko bi ARSO odločil, da je za poseg potrebno izvesti presojo vplivov, po gradbenih predpisih pa ne bi šlo za objekt, za katerega je potrebno gradbeno dovoljenje (npr. za enostavne objekte gradbeno dovoljenje ni potrebno, objekte pa razvršča Uredba o razvrščanju objektov), bi se postopek presoje vplivov na okolje izvedel po določilih Zakona o varstvu okolja. Stranka v tem postopku (64. člen ZVO-1) je lahko oseba, ki na območju, kjer objekt povzroča obremenitev okolja (vplivno območje) stalno prebiva ali je lastnik ali drug posestnik nepremičnine, in nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja. Položaj stranskega udeleženca pridobi, če v roku 35 dni od objave poročila o vplivih na okolje in osnutka okoljevarstvenega soglasja priglasi svojo udeležbo, pri čemer je najbolje, da poda tudi že svoja stališča in argumente. Zoper okoljevarstveno soglasje je možna pritožba na Ministrstvo za okolje in prostor, zoper odločitev slednjega pa tožba na Upravno sodišče (upravni spor).

1. Presoja sprejemljivosti, ko presoja vplivov na okolje ni potrebna (navadni postopek izdaje gradbenega dovoljenja)

Če ARSO odloči, da presoja vplivov na okolje ni potrebna, potem postopek izdaje gradbenega dovoljenja vodi upravna enota. Kljub temu pa je za objekt morda potrebna presoja sprejemljivosti posega oz. gradnje objekta glede vplivov na naravo po Zakonu o ohranjanju narave. V tem primeru se glede na določila 112. člena Gradbenega zakona ne izda več naravovarstveno soglasje, kot ga predvideva Zakon o ohranjanju narave (105. in 105a. člen), temveč Zavod za varstvo narave izda zgolj mnenje, ki ga upravna enota upošteva pri izdaji gradbenega dovoljenja. V tem postopku izdaje gradbenega dovoljenja so lahko stranski udeleženci (36. člen Gradbenega zakona):

• lastnik nepremičnine in imetnik druge stvarne pravice na nepremičnini, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja;
• lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, razen če pristojni upravni organ za gradbene zadeve ugotovi, da gradnja nanj ne vpliva;
• druga oseba, če izkaže, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi oziroma na njeno nepremičnino, pri čemer se za pravno korist šteje zlasti korist, ki se nanaša na namensko rabo zemljišča oziroma objekta, na ukrepe za zmanjšanje emisij, odmike od parcelnih meja in sosednjih stavb, ukrepe za preprečevanje širjenja požara na sosednje objekte, dostope in površine za gašenje in reševanje ter mehansko odpornost in stabilnost nepremičnine v lasti stranskega udeleženca, ter
• druge osebe, če tako določa zakon. To bi bila npr. društva s statusom delovanja v javnem interesu na področju ohranjanja narave, ker jim Zakon o ohranjanju narave daje pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.

Ob priglasitvi stranske udeležbe morajo zainteresirani pojasniti razloge za svojo udeležbo in podati  svoja stališča oziroma razloge, zaradi katerih nasprotujejo gradnji. Investitor mora, razen pri linijskih gradbenih inženirskih objektih, vabilo k udeležbi namestiti na lahko dostopnem in vidnem mestu na nepremičnini, ki je predmet zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, upravni organ pa vabi osebe, ki so mu znane. Zoper gradbeno dovoljenje, ki ga izda upravna enota, je možna pritožba v roku 8 dni.

Izdaja okoljevarstvenega dovoljenja (OVD)

Okoljevarstveno dovoljenje je dovoljenje za obratovanje naprav, ki lahko povzročajo večje onesnaževanje okolja. Postopek vodi ARSO. Vključitev morebitnih stranskih udeležencev v postopek  je možna pri dveh dovoljenjih:

• za naprave, ki lahko povzročijo večje onesnaževanje (IED naprave po Uredbi o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega). V postopek izdaje ali večje spremembe OVD (če je potrebna sprememba okoljevarstvenega soglasja) vstopijo osebe, ki stalno prebivajo ali so lastniki ali drugi posestniki nepremičnine na vplivnem območju (iz elaborata o vplivnem območju) ter nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja. Svojo udeležbo morajo priglasiti v roku 35 dni od javne objave osnutka OVD in dokumentov.
• za druge naprave: ministrstvo obvesti javnost o postopku, če dobi več kot pet zahtev za priznanje statusa stranskega udeleženca. Te osebe lahko potem v roku 30 dni od javne objave vstopijo v postopek.

Zoper odločitev o OVD je možna pritožba v roku 15 dni (pritožiti se je potrebno na ARSO, pritožbo pa obravnava MOP).

Postopek ugotavljanja odgovornosti za okoljsko škodo in določanje sanacijskih ukrepov

V postopku ugotavljanja odgovornosti za okoljsko škodo in njene sanacije so lahko stranski udeleženci pravne ali fizične osebe, ki so zaradi nastanka okoljske škode prizadete, ali bi bile lahko prizadete, in nevladne organizacije s statusom delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja. Postopek v skladu z Zakonom o varstvu okolja (110.a do 110i. člen) vodi ARSO, zoper njegovo odločitev pa je možen upravni spor – vložitev tožbe v roku 30 dni na Upravno sodišče.

Civilnopravno varstvo

Civilno pravno varstvo pravic v povezavi z okoljem pred rednimi sodišči je možno po Zakonu o varstvu okolja, Obligacijskem zakoniku in Stvarnopravnem zakoniku. Postopek pred rednim sodiščem poteka po Zakonu o pravdnem postopku, v  primerih množičnih odškodninskih zahtevkov za škodo povzročeno zaradi okoljske nesreče pa po Zakonu o kolektivnih tožbah. Več.

Varovanje pravice do zdravega življenjskega okolja po Zakon o varstvu okolja

Določilo 14. člena ZVO-1 predstavlja konkretno izvedbo pravnega varstva 72. člena Ustave RS. Za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja državljanke in državljani kot posameznice ali posamezniki ali njihova društva, združenja in organizacije pred sodiščem zahtevajo, da nosilka ali nosilec posega v okolje ustavi poseg, če bi ta povzročil ali povzroča čezmerno obremenitev okolja, ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ali da se mu prepove začeti izvajanje posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice.

Odstranitev škodne nevarnosti in prenehanje s kršitvijo osebnostnih pravic po Obligacijskem zakoniku

133. člen Obligacijskega zakonika omogoča zahtevo, da se odstrani škodna nevarnost, pri čemer je možno podati zahtevek tudi, če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, vendar le za povrnitev škode, ki presega običajne meje. Zahtevajo se lahko upravičeni ukrepi za preprečitev nastanka škode ali za njeno zmanjšanje. V zvezi z zahtevkom za prenehanje kršitev osebnostnih pravic (134. člen) pa ima vsakdo pravico zahtevati prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da se prepreči tako dejanje, ali da se odstrani njegove posledice.

Varstvo pred imisijami po Stvarnopravnem zakoniku

Varstvo pred imisijami po Stvarnopravnem zakoniku je lahko aktualno v primerih, ko okoljski predpisi ne določajo zgornjih meja določenih emisij (npr. smrad). Prizadeti posameznik lahko zahteva opustitev vznemirjanja z imisijami po 99. členu v povezavi s 75. členom. Imisije so dejanja in vzroki, ki izvirajo iz ene nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo.

Zakon o kolektivnih tožbah

Če gre za množično oškodovanje, ki izvira iz okoljske nesreče, se lahko odškodnine uveljavljajo po Zakonu o kolektivnih tožbah. Okoljska nesreča po Zakonu o varstvu okolja je nenadzorovan ali nepredviden dogodek, ki je nastal zaradi posega v okolje in ima takoj ali kasneje za posledico neposredno ali posredno ogrožanje življenja ali zdravja ljudi ali kakovosti okolja; okoljska nesreča je tudi ekološka nesreča po predpisih o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami. Tožbo lahko vloži višji državni odvetnik in pravna oseba zasebnega prava, ki opravlja nepridobitno dejavnost in pri kateri obstaja neposredna povezava med njenimi glavnimi cilji delovanja in pravicami, ki naj bi bile kršene in v zvezi s katerimi se vlaga tožba (na področju okolja tako verjetno tudi nevladne organizacije, ki imajo status delovanja v javnem interesu na področju varstva okolja ali ohranjanja narave). Sodišče presoja tudi reprezentativnost take organizacije za vlaganje tožbe po določenih kriterijih (5. člen).

Kazensko pravno varstvo

Kazenski zakonik določa več kaznivih dejan povezanih z varstvom okolja v poglavju o kaznivih dejanjih zoper okolje, prostor in naravne dobrine. Najpomembnejše je kaznivo dejanje obremenjevanja in uničenja okolja (332. člen), po katerem je zagrožena kazen do petih let zapora za tistega, ki s kršitvijo predpisov ogrozi življenje ljudi ali povzroči nevarnost za nastanek hude telesne poškodbe ali dejanske škode kakovosti zraka, zemlje, vode, živali ali rastlin z izpusti v zrak, zemljo ali vodo, pri ravnanju z odpadki ali pri upravljanju obrata z nevarnimi snovmi. Enako velja, če povzroči nevarnost bistvenega poslabšanja habitata znotraj zaščitenega območja, ali proizvaja in trguje s snovmi, ki tanjšajo ozonski plašč. Ostala kazniva dejanja se nanašajo na poškodovanje posameznih delov narave (vode, gozdovi, živali). Postopek se vodi po Zakonu o kazenskem postopku, ovadbo pa lahko poda vsakdo in sicer policiji ali državnemu tožilcu.

Inšpekcijski nadzor

Inšpekcijski postopki potekajo po Zakonu o inšpekcijskem nadzoru. Vsakdo lahko poda inšpekcijski službi prijavo (Inšpektorat za okolje in prostor), vendar nima položaja stranke v postopku (24. člen). Lahko pa ob prijavi zahteva, da ga inšpekcija obvesti o njenih ukrepih To mora storiti najkasneje po opravljenem nadzoru in sprejetem zadnjem ukrepu oziroma ustavitvi postopka.

Pravno varstvo v okviru prostorskega načrtovanja

Zakon o urejanju prostora omogoča upravni spor zoper izvedbene prostorske akte. Izvedbeni prostorski akti, ki so sicer splošni pravni akti, so: državni prostorski načrt (DPN), uredba o najustreznejši varianti, uredba o varovanem območju prostorske ureditve državnega pomena, občinski prostorski načrt (OPN),   občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) in odlok o urejanju podobe naselij in krajine (48. člen). Zoper sprejet izvedbeni akt je možno vložiti tožbo na Upravno sodišče v roku 3 mesecev, tožbo pa lahko vloži:

• oseba, zaradi varstva svojih pravic in pravnih koristi, če izpodbijani prostorski izvedbeni akt določa pravni temelj za določitev njenih pravic ali obveznosti in če izkaže, da ima akt zanjo bistvene posledice,
• nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu na področju urejanja prostora, varstva okolja, ohranjanja narave ali varstva kulturne dediščine, če je predhodno aktivno sodelovala v postopku priprave tega akta s podajanjem pripomb na razgrnjen akt.

Pravno varstvo v okviru dovoljevanja graditve

Po Gradbenem zakoniku se lahko izvedeta dva postopka izdaje gradbenega dovoljenja: navaden, ki ga vodijo upravne enote  in integralni, ki vključuje tudi presojo vplivov na okolje in ga vodi  Ministrstvo za okolje in prostor (glej zgoraj pri Upravnopravnem varstvu – presoje vplivov na okolje, postopek pod A in C).

Drugi mehanizmi varstva

Varuh človekovih pravic

Varuh človekovih pravic je ustanovljen na podlagi Ustave RS, njegovo delovanje pa določa Zakon o varuhu človekovih pravic. Na podlagi 14. člena Zakona o varstvu okolja je pristojen tudi za varovanje pravice do zdravega življenjskega okolja. Varuh deluje na podlagi pobud in lahko zahteva od pristojnih organov pojasnila ter podaja mnenje.

Računsko sodišče

Tudi Računsko sodišče je  organ, ustanovljen na podlagi Ustave RS in deluje na podlagi Zakona o računskem sodišču. Načeloma deluje na lastno pobudo in izvaja revizije porabe proračunskih sredstev, dovzetno pa je tudi za pobude in opozorila posameznikov ali organizacij glede morebitnih nepravilnosti pri porabi proračunskih sredstev. Za varstvo okolja so dragocene njihove revizije na področju varstva okolja, narave in prostora, saj so bogat vir dejstev, ugotovitev in tehtnih mnenj.

Komisija za preprečevanje korupcije

Komisija za preprečevanje korupcije je bila ustanovljena na podlagi Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije. Ker je področje varstva okolja in urejanja prostora korupcijsko zelo izpostavljeno, je možno komisiji prijaviti ravnanja, za katera obstaja sum, da so koruptivna. To  so ravnanja, ki predstavljajo kršitev dolžnega ravnanja uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se s kršitvijo lahko okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.

Zbrana sodna praksa

Št.	Odločitev	Vsebina	Institut/člen/zakon
	Ustavno-pravno varstvo okolja
1	U-I-40/06	Divjad je samostojna premična stvar, ki ni neločljivo povezana z zemljiščem na katerem se nahaja. Poleg gospodarske in socialne funkcije je pridobila predvsem ekološko funkcijo, ki je v ohranjanju biološke raznovrstnosti in naravnega ravnovesja. Zaradi tega ima tudi status naravnega bogastva.	2., 33., 67., 70., 72., 73. čl. Ustava RS
2	U-I-107/16	Društvo s statusom NVO na področju ohranjanja narave, ki deluje v javnem interesu in katerega temeljni namen je varovanje sladkovodnih rib in njihovih habitatov tega ne more uveljavljati kot pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti. Namen je lahko povezati le z vsebino njegove dejavnosti in ne s pravicami, pravnimi interesi ali pravnim položajem pobudnika kot društva. V pritrdilnem ločenem mnenju se sodnik dr. Matej Accetto zavzame za priznanje pravnega interesa tistim okoljskim NVO, ki splošne akte drugače kot s pobudo sploh ne morejo izpodbijati.	25/3. čl. Zakona o ustavnem sodišču, Uredba o koncesiji za rabo vode za proizvodnjo električne energije na delu vodnega telesa reke Mure od Sladkega Vrha do Veržeja
3	U-I-169/12	V primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, se lahko pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa hkrati z ustavno pritožbo pod pogoji iz 50. do 60. člena Zakona o ustavnem sodišču.	Uredba o državnem prostorskem načrtu za celovito prostorsko ureditev pristanišča za mednarodni promet v Kopru
4	U-I-316/12	Splošni (javni) interes, ki ga NVO varuje v okviru svoje dejavnosti na področju varstva okolja po ustaljeni ustavnosodni presoji ne zadošča za priznanje pravnega interesa potrebnega za vložitev pobude za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov.	2.,8.,153. čl. Ustave RS, Pravilnik o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave, Uredba o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah
5	U-I-275/07	Pravni interes za vložitev pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisa se lahko v primerih, ko izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, pobuda vloži šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev zoper posamični akt hkrati z ustavno pritožbo.	24. čl. Zakona o ustavnem sodišču
6	U-I-164/14	Prostor je naravno bogastvo in nenadomestljiva, nedeljiva dobrina. Avtonomija občine na področju prostorskega načrtovanja ni neomejena, čeprav gre za njeno izvirno nalogo. Omejena je s cilji in izhodišči širšega prostorskega urejanja, z varstvom okolja in z drugimi zakonsko urejenimi sektorskimi posegi v okolje. Prav tako občina ni pristojna niti odgovorna za vse zadeve v zvezi z varstvom okolja in varstvom vodnih virov na svojem območju, ampak le za tiste od njih, za katere je tako določeno v ZVO-1 in ZV-1.	72. čl. Ustave RS
7	U-I-267/04	Sam sprejem prostorskega plana, ki določa le namensko rabo zemljišč, še ne ogroža pravice do zdravega življenjskega okolja. Na temelju prostorskega plana ni določena še nobena gradnja ampak se ta načrtuje z lokacijskim načrtom. Ustavno sodišče poudari, da vsaka gradnja lahko pomeni poslabšanje življenjskega okolja, vendar to samo po sebi še ne pomeni kršitve navedene pravice.	2., 33., 67., 72.,73. čl. Ustave RS,  Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih sestavinah dolgoročnega in srednjeročnega družbenega plana občine Maribor za območje Mestne občine Maribor za območje odlagališča nenevarnih odpadkov Vihra
	Kazensko-pravno varstvo okolja
8	VSL sodba in sklep VII Kp 29875/2012	Za presojo ali gre za večji obseg uničenja gozda ni bistvena le velikost gozdne površine, v katero je bilo poseženo, temveč je odločilno, ali zaradi takega protipravnega ravnanja gozd ne more več opravljati svoje varstvene, hidrološke, klimatološke, higiensko zdravstvene, turistično rekreativne, gospodarske, poučne, raziskovalne ali obrambne funkcije.	Uničevanje gozdov (340. čl. Kazenskega zakonika (KZ-1))
9	VSL sodba VII Kp 58543/2013	Zakonski znaki prekrška zaradi sečnje in kaznivega dejanja uničevanja gozdov se ne prekrivajo. Slednje npr. zajema golosek, ki pa ni zakonski znak prekrška, zato v primeru obtožbe goloseka ne more priti do t.i. sojenja o isti stvari, če je bila zoper obdolženca za isto gozdno površino/parcelo že izdana odločba o prekršku.	Uničevanje gozdov (340. čl. KZ-1)
10	Sodba I Ips 481/2006	Kaznivo dejanje uničevanja gozdov lahko stori kdorkoli – tudi lastnik ali zakupnik kot izhaja iz tega primera in četudi mu to dovoljuje zakupna pogodba. Golosek vedno predstavlja navedeno kaznivo dejanje, če je storjeno vedoma proti predpisom ali odredbam pristojnih organov.	Uničevanje gozdov (341. čl. KZ)
11	Sodba I Ips 45/2010	Kaznivo dejanje uničevanja gozdov se lahko izvrši z enim ali več izvršitvenimi dejanji (ponavljajoče, istovrstno ravnanje), kar pomeni, da gre za enovito oz. eno samo KD tudi če storilec večkrat v večjem obsegu poseže v neko gozdno površino.	Uničevanje gozdov (341. čl. KZ)
12	VSL sklep I Kp 902/2006	Ugotovljena je delna poškodba okolja zaradi čezmernega izkoriščanja naravnih dobrin (dolomita). Obsojeni je ravnal nezakonito, saj ni pridobil ustreznega lokacijskega dovoljenja oz. koncesije za izkoriščanje mineralnih snovi skladno s predpisi.	Obremenjevanje in uničevanje okolja (332. čl. KZ-1)
13	Sodba I Ips 358/2008	Širjenje nedovoljenih posegov v okolje, kjer so bili le-te že izvajani (v tem primeru izkop gramoza in povečanje gramoznice, ki presega regeneracijske sposobnosti okolja), predstavlja uničevanje ali poškodovanje okolja, kar sta zakonska znaka kaznivega dejanja po 333. členu KZ-1, ne glede na intenzivnost in obseg storilčevega ravnanja.	Obremenjevanje in uničevanje okolja (333. čl. KZ)
14	Sodba I Ips 96/2000	Kaznivo dejanje obremenjevanja in uničevanje okolja je mogoče storiti le s kršitvijo predpisov, ki urejajo varstvo okolja in ne s kršitvijo katerih koli drugih predpisov.	Obremenjevanje in uničevanje okolja (333. čl. KZ)
15	Sodba I Ips 189/2008	Za obstoj tega KD ni odločilna le količina protipravno vzete rudnine, temveč je odločilen tudi vpliv, ki ga je imelo protipravno izkoriščanje (v tem primeru kamnoloma) na razvrednotenje okolja.	Obremenjevanje in uničevanje okolja (333. čl. KZ)
16	VSM sodba IV Kp 17033/2015	Gnojenje zemljišča, četudi v skladu z gnojilnim načrtom, ne sme privesti do onesnaženosti virov pitne vode, saj to lahko ogroža zdravje ljudi, ki je ustavno varovana človekova pravica.	Onesnaženje pitne vode (336. čl. KZ-1)
17	VSL Sodba VII Kp 48649/2017	Bistvena lastnost tega KD je, da gre za kaznivo dejanja stanja oz. t.i. trenutno KD. To pomeni, da je bilo to dejanje dokončano s samim nastankom prepovedanega stanja kot posledice, v tem primeru postavitve stanovanjske hiše in gospodarskega objekta.	Protipravno zavzetje nepremičnine (338. čl. KZ-1)
18	VSC sodba Kp 42/2007	Večkratni udarci usmerjeni zoper žival, ki rezultirajo v močni krvavitvi in poginu izpolnjujejo zakonske znake KD mučenja živali.	Mučenje živali (342. čl. KZ)
19	VSRS Sodba I Ips 46777/2015	Kaznivo dejanje nezakonitega lova se lahko izvrši v dveh izvršitvenih oblikah – kot lov brez dovoljenja in kot neupravičeni lov, ki pomeni prekoračitev določenih pravic. Lov brez dovoljenja pa poleg oseb, ki nimajo pravice do udejstvovanja v lovu, zajema tudi lov v nasprotju z zakonskimi prepovedmi, kar zajema tudi osebe s statusom lovca.	Nezakonit lov (342. čl. KZ-1)
20	VSL sodba I Kp 1041/97	Vrsta in spol uplenjene divjadi ni zakonski znak kaznivega dejanja nezakonitega lova. To je le dejstvo, da je bila divjad uplenjena med varstveno dobo v lovopustu (čas, ko je lov prepovedan).	Nezakonit lov (343. čl. KZ)
21	Sodba I Ips 233/98	Srnjak gojen kot zasebna lastnina v ograjenem zemljišču nima statusa divjadi po ZVGLD in prav tako lova ni mogoče izvrševati v navedem prostoru. S tem niso izpolnjeni zakonski znaki KD nezakonitega lova.	Nezakonit lov (343. čl. KZ)
22	Sodba I Ips 2236/2009-40	Termin »odvzem iz narave« po 14. čl. Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah sam zase ni zakonski znak KD po 344. čl. KZ-1.	Nezakonito ravnanje z zaščitenimi živalmi in rastlinami (344. čl. KZ-1)
	Civilno-pravno varstvo okolja
23	VSRS sodba in sklep II Ips 55/2014	Trditveno in dokazno breme za dejstva, na podlagi katerih bo sodišče ugotavljalo in presojalo škodo, ki presega običajno mejo po 3. ods. 133. čl. OZ je na tožniku. Šele če tožnik to breme zmore nastopi dolžnost sodišča, da presodi ali konkretne imisije običajne meje presegajo. Ni pa na sodišču, da samostojno in primarno ugotavlja kaj pomeni običajna škoda.	133. čl., 133/3. čl., 133/4. čl. Obligacijskega zakonika (OZ)
24	Sodba II Ips 702/2008	Za škodo, ki jo povzroči koncesionar pri opravljanju koncesionirane javne službe odgovarja sam in šele subsidiarno koncedent – lastnik zemljišča na katerem se izvaja dejavnost, če oškodovanec na pisni odškodninski zahtevek od izvajalca v razumnem roku ni dobil odgovora oziroma je ta zahtevek delno ali v celoti zavrnil. Slednje je trditveno breme tožnika.	131., 133., 133/1., 133/2., 133/3., 133/4. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), 73., 75., 99., 99/2. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), 11., 11/2., 149. čl. Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)
25	Sodba in sklep II Ips 927/2007	Pomanjkanje predpisov, ki bi se nanašali na ugotavljanje, ocenjevanje emisij neprijetnih vonjav ne pomeni, da je takšno onesnaževanje neomejeno dopustno in da zato ne more priti do kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja. V takih primerih se namreč meja dopustnih posegov določi z upoštevanjem splošno uveljavljenih standardov ravnanja, ki jih oblikujeta sodna praksa in pravna teorija.	72. čl. URS, 133., 133/3., 179., 182., 395., 395/1., 1060. čl. Obligacijskega zakonika (OZ)
26	Sodba II Ips 310/2010	Znatno povečana raven hrupa v bivanjskem okolju je temelj odškodninske obveznosti, ki se določa na podlagi dveh kriterijev. Prvi je oddaljenost prebivališča od vira hrupa in drugi obdobje izpostavljenosti prekomernih imisijam.	179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ)
27	Sodba II Ips 409/2009	Prekoračenje kritičnih vrednosti imisij po ZVO-1 nedvomno pomeni prekoračenje običajne meje hrupa. Presežene kritične vrednosti so tako zajete s pravnim standardom škode, ki presega običajne meje po tretjem odstavku 133. čl. OZ. Vrhovno sodišče še poudari, da ni relevantno, kako močan hrup je postal običajen v življenjskem okolju tožnikov. To bi namreč pomenilo, da noben hrup ne bi presegal običajne meje in s tem nihče ne bi več imel pravice do odškodnine zaradi kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja.	133., 133/3., 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), 72. čl. Ustave RS, 5., 9., 10. čl. Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)
28	VSL sodba II Cp 511/2016	Za uveljavljanje odgovornosti (povrnitev škode) povzročitelja okoljske škode po 133. čl. OZ ni bistvena prekoračitev mejnih vrednosti obremenitve okolja, temveč posledice njegove dejavnosti, ki morajo predstavljati škodo, ki presega normalne meje. Takšna škoda je nezakonita posledica.	133. čl. Obligacijskega zakonika (OZ)
29	VSK sodba Cpg 162/2009	Preseganje mejnih vrednosti je ključno, tako za uveljavljanje odgovornosti po 14. čl ZVO-1, kot 134. čl. OZ. Če mejne vrednosti niso presežene ne more priti do čezmerne obremenitve okolja in s tem tudi ne do aktivacije 14. čl. ZVO-1. Isto velja za kršitev osebnostnih pravic po 134. čl. OZ.	14. čl. Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), 133. čl. in 134. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) 72. čl. Ustave RS
30	VSRS sodba II Ips 204/2012	Tudi z gradnjami objektov v urbanih okoljih lahko zaradi presežene, t.i. »običajne škode« pride do kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja in drugih osebnostnih pravic. Samo dejstvo, da  v nekem konkretnem okolju določenih tipov gradenj še ni bilo to ne pomeni, da niso krajevno običajne. Ta standard zajema tako upoštevanje morebitnih kršitev gradbenih predpisov, kot sprejemljivost imisij/povzročene škode v nekem okolju skladno s predpisanimi standardi in splošnim pojmovanjem.	75. čl. Stvarnopra (SPZ)vnega zakonika, 133. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), 72. čl. Ustave RS
31	II Ips 105/2015	Standard običajne meje hrupa iz tretjega odstavka 133. čelna OZ je pravni standard, ki ga mora zapolniti sodišče v vsakem konkretnem primeru. Sodišče je upoštevalo meritve in jih primerjalo z vrednostmi iz Uredbe o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju te ugotovilo, da hrup presega običajne meje.	233/3 čl. Obligacijsekga zakonika (OZ)
	Upravno sodišče
32	UPRS Sklep I U 2541/2018-9	Izdaja začasne odredbe, s katero se zadrži izvrševanje Odloka o ukrepu odvzema osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave za obdobje do 30. septembra 2019. Po četrtem odstavku 72. člena Ustave je varstvo živali pred mučenjem ustavno zavarovana dobrina, ki v praksi, preko zakonov, uveljavlja varstvo dobrobiti živali kot pomembno moralno vrednoto, ki ni vezana samo na odnose med ljudmi, ampak tudi na odnos človeka do živali.	32., 32/2. čl. ZUS-1, 6., 6/3. čl. Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst
33	UPRS Sodba I U 260/2018-10	Odgovornost za ravnanje z odpadki je na povzročitelju odpadkov in ne na družbi za ravnanje z odpadno embalažo. Družba za ravnanje z odpadno embalažo je dolžna prevzemati zgolj količino odpadne embalaže, ki izhaja iz njegovih pogodbenih obveznosti do izvajalca javne službe.	20., 20/1. čl. Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), Direktiva Evropskega Parlamenta in Sveta 94/62/ES z dne 20. decembra 1994 o embalaži in odpadni embalaži, Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo
34	Sodba I Up 374/2000	Zgolj pavšalne navedbe o »konfliktnih situacijah« z živalmi ali »preprečitvi škode« ne zadosti standardu konkretno ugotovljenega dejanskega stanja v upravnem postopku in zato na njih ne more temeljiti odločitev o dovoljenem odstrelu.	14., 14/2. čl. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi (ZVGLD), 5., 5/2. čl. Uredbe o zavarovanju ogroženih živalskih vrst, 135, 135/1.čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)
35	UPRS sodba U 1994/2000	Zgolj pavšalne navedbe o povzročanju škode brez utemeljitve in dokazov ne zadostijo pravnemu standardu ugotovljenega dejanskega stanja. Zahteva se stroga dokazna ocena.	ZVGLD, 72., 72/4., čl. Ustave RS, Zakona o ohranjanju narave (ZON), Zakon o zaščiti živali (ZZZiv), Uredba o zavarovanju ogroženih živalskih vrst
36	UPRS sodba I U 1522/2015	Po Habitatni direktivi je volk zavarovana vrsta in kot tak subjekt prepovedi namernega ujetja ali ubitja v naravi. Sodišče zato odpravi Prilogo 2 Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave, saj ugotovi, da ne izpolnjuje predpogojev po Uredbi o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah (s to je bila Habitatna direktiva implementirana v SLO pravni red), ki dopuščajo odstopanje od strogega varstva volkov in njihov odlov. Sodišče poudari, da je izjeme od splošne prepovedi namernega ubitja volkov treba razlagati ozko in upoštevati načelo previdnosti.	1., 2., 5., 7., 12., 26., 81. čl. ZON; 7., 7a., 8. čl. Uredbe o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah; 2. čl. Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursos arctos) in volka (Canis lupus)
37	UPRS Sodba I U 168/2017-18	Sodišče odpravi Odlok o ukrepu odvzema osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave za leto 2017 zaradi neizpolnjevanja pogojev za odobritev izjeme od varstvenega režima volka, torej splošne prepovedi odvzema iz narave oziroma usmrtitve.	81., 81/1., 81/2. čl. Zakona o ohranjanju narave; 5., 7., 7/1., 7/1-7., 7a. čl. Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah; 16., 16/1. čl. Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst
38	VSRS Sodba II Ips 116/2016	Pri presoji nedopustnosti ravnanja tožene stranke je ključno ali je bil škodni dogodek (v tem primeru pomor rib in iker zaradi spreminjanja pretokov vode v strugi) zanjo objektivno nepredvidljiv. Vrednostno merilo je torej predvidljivost negativne posledice ravnanja, izhodišče presoje pa so konkretne okoliščine. Prav tako so dajatve – koncesnina, vodno povračilo in druge dajatve zaradi obratovanja, nadomestila za uporabo vode kot naravnega bogastva in ne vsebujejo sredstev, namenjenih za povrnitev škode, ki jo zaradi obratovanja trpijo tretje osebe.	57. čl. Zakona o sladkovodnem ribištvu (ZSRib), 10., 239. čl. Obligacijskega zakonika (OZ)
39	VSRS Sodba X Ips 367/2012	Vključenost v trgovanje z emisijami TGP po Uredbi o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida ni okoliščina, ki da zavezancu pravico do oprostitve plačila okoljske dajatve, temveč v določenih primerih le pravico do vračila že plačane okoljske dajatve. V vsakem primeru pa mora biti osebi za oprostitev izdano dovoljenje za OP.	111., 111/1-1., 111/1-4., 112., 112/1-4., 113., 113/2-2., 113/2-4., 114., 118., 118/2-2. čl. Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), 2., 9., 9/4., 15., 15/2-2., 18., 22. čl. Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida
40	UPRS Sodba I U 102/2018-17	En izmed pogojev, ki je vsebinsko vključen v dopuščeno izjemo glede odvzema živali zavarovane vrste iz narave iz sedme alineje prvega odstavka 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah je obstoj problema oziroma situacije, zaradi reševanja katerih je treba izjemoma dovoliti odvzem osebkov zavarovane vrste iz narave. Socialna sprejemljivost velikih zveri oziroma odnos javnosti do sobivanja z njimi je mogoče šteti za takšno situacijo/problem. Zgolj sklicevanje na raziskave javnega mnenja in druge podobne vire se ne sme enačiti z »javnostjo« oz. njenega odnosa do volkov enačiti z njihovo družbeno sprejemljivostjo.	5., 7., 7/1., 7/1-7 čl. Uredbe o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah, 81., 81/1., 81/2. čl. Zakona o ohranjanju narave (ZON)
41	VSRS Sklep I Up 15/2018	Odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode po ZVO-1 in s tem povezano odločanje o preventivnih ukrepih ni v sodni pristojnosti. Sodno varstvo za uresničevanje pravice do zdravega življenjskega okolja po 14. čl. ZVO-1 je mogoče uveljavljati le zoper nosilca posega v okolje in ne zoper oblastveni organ, kot izdajatelja upravnih aktov. Sodišče še poudari, da lahko pravice povezane z varstvom okolja s tožbo v upravnem sporu uveljavljajo le tiste nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki delujejo tudi v javnem interesu.	1., 2., 2/1., 4., 4/1., 36., 36/1-1. čl. ZUS-1, Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode člen
42	UPRS Sodba in sklep I U 1322/2015-7	V postopku izdaje dovoljenja za poseg v naravo po 104. in 104.a čl. ZON in Pravilniku o presoji sprejemljivosti vplivov izvedbe planov in posegov v naravo na varovano območje, se odloča o sprejemljivosti predlaganega posega v naravo na predlog vlagatelja in v okviru njegovega zahtevka. Odločitev pristojnega organa pa ni odvisna od razlogov in nagibov, iz katerih je vlagatelj zahteval izdajo tega dovoljenja.	104., 104/1., 104/3., 104/6., 104 a., 98. čl. Zakona o ohranjanju narave
43	I Up 389/2014	Določanje namenske rabe zemljišč v okviru prostorskega načrtovanja ni urejanje posamičnih razmerij.	5/4 čl. Zakona o upravnem sporu, Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Bled
44	UPRS sodba II U 145/2016	Društvo, ki ima status v javnem interesu na področju ohranjanja narave ima pravico biti stranka v postopku celovite presoje vplivov na okolje.	43. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) in 137. člen Zakona o ohranjanju narave (ZON)
45	UPRS Sodba I U 818/2016-12	Dokument Osnutek akcijskega načrta za obnovljive vire energije za obdobje 2010-2020 (AN OVE) (posodobitev 2016) je javnosti lahko dostopen in izkazano, da bi z njegovim razkritjem nastala škoda, storjena izvedbi postopka celovite presoje vplivov na okolje bila večja od pravice javnosti, da se s tem dokumentom seznani.	6/7 čl. Zakona o dostopu do informacij javnega značaja
46	UPRS sodba I U 2008/2010	Svetlobno onesnaževanje je prisotno. Upravljalec razsvetljave za namen oglaševanja ima absolutno prepoved osvetljevanja v dnevnem času , medtem ko prepoved svetlobnih snopov, usmerjenih proti nebu, velja podnevi in ponoči in Obratovanje LED prikazovalnika, ki je namenjeno oglaševanju, pomeni osvetljevanje oziroma emisijo svetlobe v smislu 3. točke 1. odst. 3. člena ZVO-1.	3/1(3). čl. Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), Uredba o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja
47	UPRS Sodba I U 1729/2017-18	Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da pri podaljšanju obstoječih dovoljenj, brez del ali posegov, ki bi spreminjali fizično stvarnost območja, ne gre za projekt iz Direktive 2011/92/EU (presoja vplivov na okolje za podaljšanje obratovanja v tem primeru ni potrebna).	Direktiva 2011/92/EU, 51 čl. Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)
48	UPRS sodba III U 96/2010	Sodišče je ugodilo tožbi v zvezi z inšpekcijsko odločbo, s katero inšpekcijski organ ni dopustil tožniku biti stranka v postopku. Sodišče ugotavlja, da je lahko posamezniku odvzeta možnost sodelovanja v postopku, v katerem lahko zavaruje svoje pravice oziroma pravno priznane koristi, tudi v primeru, ko se inšpekcijski postopek ne uvede oziroma se pobuda prijavitelja ne obravnava.	24. čl. Zakona o inšpekcijskem nadzoru
49	UPRS sodba I U 926/2015	Nevladni organizaciji iz 153. čl. ZVO-1 je treba dati možnost, da se v postopku izjavi o vseh dejstvih. Pomembno je tudi, da organ v ponovnem postopku predstavi referenčno stanje in škodljive vplive.	110/4g. čl. Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)
50	UPRS sodba I U 1652/2015	Pristojni organ  ni ustrezno obrazložil svoje ugotovitve, da bi šlo v obravnavnem primeru za razpršeno onesnaževanje, ki izključuje uporabo pravil o okoljski škodi. Pri navedeni določbi gre a izjemo, pri kateri se zakonske določbe o preprečevanju in sanaciji okoljske škode ne uporabljajo, zato jo je treba razlagati ozko. Gre za primere difuznega oziroma razpršenega onesnaževanja, pri katerem negativnih posledic ni mogoče povezati z individualnimi povzročitelji (na primer h globalnemu segrevanju prispeva vsak voznik motornega vozila).	10a , 110c, 110c/1, 110c/1-4 čl. Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)

SODNA PRAKSA SODIŠČA EVROPSKA UNIJE (SEU)

Seznam sodne prakse Sodišča Evropske unije se nanaša na naslednje predpise Evropske unije:

• Direktiva 2001/42/ES o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje (SEA – CPVO direktiva),
• Direktivi 2011/92/EU in 2014/52/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (EIA – PVO direktiva),
• Direktiva 2010/75/EU o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (IED direktiva),
• Direktiva 92/43/EGS o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (Habitatna direktiva),
• Direktiva 2000/60/ES o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (Okvirna vodna direktiva).

Številka odločitve	Vsebina	Institut / zakon / člen
C-290/15	Pojem „načrti in programi“ se nanaša na vsak akt, ki z opredelitvijo pravil in postopkov nadzora, ki veljajo za zadevni sektor, določa velik nabor meril in pogojev za odobritev in izvedbo enega ali več projektov, za katere je verjetno, da bodo znatno vplivali na okolje.	Člen 2(a) in 3(2)(a) Direktive 2001/42/ES
C-160/17	Pojem „velik nabor meril in pogojev“ je treba razumeti kakovostno in ne količinsko. Izogibati se je namreč treba mogočim strategijam za izogibanje obveznosti iz Direktive 2001/42/ES, kar se lahko kaže v obliki drobljenja ukrepov, s čimer se zmanjša polni učinek te direktive. Akt, ki sicer ne vsebuje pozitivnih zahtev, vendar daje možnost lažje pridobitve odstopanj od veljavnih urbanističnih predpisov, spada na področje uporabe člena 2(a) in člena 3(2)(a) Direktive 2001/42/ES.	Člen 2(a), 3(1) in 3(2)(a) Direktive 2001/42/ES
C-567/10	Postopek celotne ali delne razveljavitve načrtov rabe zemljišč načeloma spada na področje uporabe direktive (razen če razveljavljeni akt spada v hierarhijo aktov prostorskega načrtovanja). Pojem načrtov in programov, „ki so zahtevani z zakonskimi in drugimi predpisi“ iz člena 2(a) Direktive 2001/42, je treba razlagati tako, da se nanaša tudi na posebne načrte rabe zemljišč, kakršni so tisti, ki jih urejajo nacionalni predpisi.	Člen 2(a) Direktive 2001/42/ES
C‑105/09 in C‑110/09	Glavni namen Direktive 2001/42 je – kot je to razvidno iz njenega člena 1 – ta, da se glede načrtov in programov, ki bi lahko pomembno vplivali na okolje, ob njihovi pripravi in pred njihovim sprejetjem opravi okoljska presoja. Kadar Direktiva 2001/42 zahteva, da se opravi okoljska presoja, ta direktiva določa tudi minimalna pravila glede priprave poročila o vplivih na okolje, izvedbe postopka posvetovanja, upoštevanja rezultatov okoljske presoje in predložitve informacij o odločitvi, ki je bila sprejeta po opravljeni presoji. Delovni program, sprejet na podlagi člena 5(1) Direktive Sveta 91/676/EGS z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov, je načeloma načrt ali program, na katerega se nanaša člen 3(2)(a) Direktive 2001/42/ES, če gre za „načrt“ ali „program“ v smislu člena 2(a) in če vsebuje ukrepe, katerih spoštovanje je določeno kot pogoj za izdajo soglasij.	Člen 1, 2(a) in 3(2)(a) Direktive 2001/42/ES
C-295/10	Diskrecijsko pravico, ki jo imajo države članice na podlagi člena 3(5) Direktive 2001/42 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje pri določanju vrst načrtov, ki lahko znatno vplivajo na okolje, omejuje obveznost iz člena 3(3) te direktive v povezavi z odstavkom 2 tega člena, da je za načrte, ki lahko znatno vplivajo na okolje, obvezna presoja zlasti zaradi njihovih značilnosti, njihovih vplivov in značilnosti območij, ki bi lahko bila znatno prizadeta. Člen 3(5) Direktive 2001/42 v povezavi s členom 3(3) te direktive je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki na splošen način in brez preverjanja vsakega primera posebej določa, da se presoja na podlagi te direktive ne izvede, če se načrti, ki določajo uporabo majhnih območij na lokalni ravni, nanašajo le na en predmet gospodarske dejavnosti. S takim merilom namreč ni mogoče presoditi, ali nek načrt znatno vpliva na okolje ali ne. Člen 11(1) in (2) Direktive 2001/42 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje je treba razlagati tako, da to, da je bila izvedena okoljska presoja na podlagi Direktive 85/337 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, kakor je bila spremenjena z Direktivo 97/11, ne pomeni, da ni treba izvesti take presoje na podlagi Direktive 2001/42.	Člen 3(2), (3), (5), 11(1) in (2) Direktive 2001/42/ES
C-473/14	Ob upoštevanju cilja Direktive 2001/42/ES, ki je zagotavljanje visoke ravni varstva okolja, je treba določbe, ki opredeljujejo področje uporabe te direktive, zlasti pa tiste, ki opredeljujejo akte, predvidene s to direktivo, razlagati široko. Vse izjeme ali omejitve teh določb je treba zato razlagati ozko. Člena 2(a) in 3(2)(a) Direktive 2001/42/ES je treba razlagati tako, da sprejetje akta, ki vsebuje načrt ali program v zvezi s prostorskim načrtovanjem in rabo tal iz Direktive 2001/42, ki spreminja že obstoječi načrt ali program, lahko oprosti obveznosti izvedbe okoljske presoje na podlagi člena 3 te direktive, ker je s tem aktom natančneje določen in se z njim uresničuje prostorski načrt, ki je bil določen s hierarhično višjim aktom, ki tudi sam ni bil predmet okoljske presoje.	Člen 2, 3 in 11 Direktive 2001/42/ES
C-474/10	Za okoliščine, v katerih je za del ozemlja države članice z decentraliziranimi pristojnostmi v skladu s členom 6(3) Direktive 2001/42 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje določen en sam organ, ta člen ne nalaga, da je treba v smislu te določbe oblikovati ali določiti drug posvetovalni organ, če je znotraj organa, ki je običajno pristojen in določen za posvetovanje na področju okolja, funkcionalna ločenost organizirana tako, da ima upravni organ znotraj nje dejansko samostojnost, kar še zlasti pomeni, da ima svoja administrativna sredstva in svoje osebje ter lahko tako opravlja naloge, ki so posvetovalnemu organu dodeljene v smislu člena 6(3) te direktive, in predvsem da lahko objektivno poda mnenje glede načrta ali programa, ki ga sprejema organ, s katerim je povezan. Člen 6(2) Direktive 2001/42 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje je treba razlagati tako, da ne določa, da morajo biti roki, v katerih bi organi, ki so bili določeni, in javnost, ki jo ali bi jo lahko to zadevalo v smislu odstavkov 3 in 4 tega člena, lahko izrazili svoje mnenje glede osnutka načrta ali programa in glede okoljskega poročila, natančno določeni z nacionalno zakonodajo, s katero je prenesena ta direktiva, in zato ta določba ne nasprotuje temu, da organ, ki izvaja načrt ali program, določi te roke za vsak primer posebej. Vendar v tem primeru ta člen 6(2) določa, da za posvetovanje teh organov in javnosti o osnutku načrta ali o danem programu, zadostuje ustrezno določen rok, ki jim daje dejansko priložnost, da dovolj zgodaj izrazijo svoje mnenje glede tega osnutka načrta ali programa in glede okoljskega poročila tega načrta ali programa.	Člen 6(2), (3) in (4) Direktive 2001/42/ES
C-41/11	Kadar nacionalno sodišče na podlagi nacionalnega prava odloča o tožbi za razglasitev ničnosti nacionalnega akta, ki pomeni „načrt“ ali „program“ v smislu Direktive 2001/42/ES, in ugotovi, da je bil tak „načrt“ ali „program“ sprejet, ne da bi se upoštevala obveznost opraviti predhodno okoljsko presojo, določena v tej direktivi, mora sprejeti vse splošne ali posebne ukrepe, določene v nacionalnem pravu, da bi se odpravila opustitev take presoje, vključno z morebitnim zadržanjem ali razglasitvijo ničnosti izpodbijanega „načrta“ ali „programa“. Vendar se lahko predložitvenemu sodišču glede na posebne okoliščine postopka v glavni stvari izjemoma dovoli uporaba nacionalne določbe, ki mu dopušča, da ohrani nekatere učinke nacionalnega akta, ki je bil razglašen za ničnega, če: — ta nacionalni akt pomeni ukrep pravilnega prenosa Direktive Sveta z dne 12. decembra 1991 o varstvu voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov (91/676/EGS); — sprejetje in začetek veljavnosti novega nacionalnega akta, ki vsebuje delovni program v smislu člena 5 te direktive, ne omogočata tega, da bi se izognilo škodljivim učinkom na okolje, ki bi jih povzročila razglasitev ničnosti izpodbijanega odloka; — bi razglasitev ničnosti tega nacionalnega akta povzročila, da v zvezi s prenosom Direktive 91/676 nastane pravna praznina, ki bi bila škodljivejša za okolje, saj bi ta razglasitev ničnosti pomenila zmanjšanje varstva voda pred onesnaževanjem z nitrati iz kmetijskih virov in bi bila tako v nasprotju z bistvenim ciljem te direktive, in — se izjemna ohranitev učinkov takega akta nanaša samo na obdobje, ki je nujno potrebno za sprejetje ukrepov, s katerimi je mogoče odpraviti ugotovljeno nepravilnost.	Člen 2(a) Direktive 2001/42ES; ničnost nacionalnega akta, ki pomeni načrt ali program
C‑473/14	Člena 2(a) in 3(2)(a) Direktive 2001/42/ES je treba razlagati tako, da sprejetje akta, ki vsebuje načrt ali program v zvezi s prostorskim načrtovanjem in rabo tal iz Direktive 2001/42, ki spreminja že obstoječi načrt ali program, lahko oprosti obveznosti izvedbe okoljske presoje na podlagi člena 3 te direktive, ker je s tem aktom natančneje določen in se z njim uresničuje prostorski načrt, ki je bil določen s hierarhično višjim aktom, ki tudi sam ni bil predmet okoljske presoje.	Člen 2(a) in 3(2)(a) Direktive 2001/42/ES
C-444/15	Člen 3(3) Direktive 2001/42 v povezavi z uvodno izjavo 10 te direktive je treba razlagati tako, da je treba pojem „majhna območja na lokalni ravni“ iz navedenega odstavka 3 opredeliti s sklicevanjem na površino zadevnega območja pod naslednjima pogojema: — načrt ali program pripravi in/ali sprejme lokalni organ, in ne regionalni ali nacionalni organ, in — to območje v okviru površine, ki jo nadzoruje lokalni organ, je glede na to površino, ki jo nadzoruje lokalni organ, majhno.	Člen 3(3) Direktive 2001/42/ES
C-177/11	Člen 3(2)(b) Direktive 2001/42/ES je treba razlagati tako, da morajo biti za nastanek obveznosti predložitve posameznega načrta v okoljsko presojo izpolnjeni pogoji, na podlagi katerih je potrebna predložitev tega načrta v presojo v smislu Direktive Sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2006/105/ES z dne 20. novembra 2006, vključno s pogojem, da lahko načrt znatno vpliva na zadevno območje. Preizkus, ali je zadnjenavedeni pogoj izpolnjen, je nujno omejen na vprašanje, ali je na podlagi objektivnih dejavnikov mogoče izključiti, da navedeni načrt ali projekt znatno vpliva na zadevno območje.	Člen 3(2)(b) Direktive 2001/42/ES
C-43/18	Pojem „načrti in programi“, če je bila predhodno izvedena presoja vplivov na okolje, ne zajema akta, ki spada v hierarhijo aktov, ki so bili že sami predmet presoje vplivov na okolje, in se lahko zanje razumno šteje, da so bili interesi, ki jih ta direktiva varuje, v tem okviru zadostno upoštevani. Člen 3(2) in (4) Direktive 2001/42/ES je treba razlagati tako, da akt, s katerim država članica določi posebno ohranitveno območje (POO) in opredeli cilje ohranjanja in nekatere preventivne ukrepe, ni eden od „načrtov in programov“, za katere je presoja vplivov na okolje obvezna.	Člen 3(2) in (4) Direktive 2001/42/ES
C-321/18	Člen 3(2) in (4) Direktive 2001/42/ES je treba razlagati tako, da odlok, s katerim organ države članice na ravni regije za omrežje Natura 2000 določi cilje ohranjanja, ki so okvirni, medtem ko so cilji ohranjanja na ravni območij pravno zavezujoči, ne spada med „načrte in programe“ v smislu te direktive, za katere je presoja vplivov na okolje obvezna.	Člen 3(2) in (4) Direktive 2001/42/ES
C-305/18	Namen razlage pojma „načrti in programi“, ki ne vključuje samo njihove priprave, temveč tudi njihovo spremembo, je zagotoviti okoljsko presojo zahtev, ki bodo verjetno znatno vplivale na okolje. Člen 2(a), člen 3(1) in člen 3(2)(a) Direktive 2001/42/ES je treba razlagati tako, da je nacionalna ureditev, ki jo tvorita osnovna zakonodaja in izvedbeni predpisi ter ki določa povečanje zmogljivosti obstoječih sežigalnic odpadkov in gradnjo novih tovrstnih obratov, zajeta s pojmom „načrti in programi“ v smislu te direktive, če ima lahko znaten vpliv na okolje, in mora biti zato predmet predhodne okoljske presoje.	Člen 2(a), 3(1) in 3(2)(a) Direktive 2001/42/ES
C-463/11	Člen 3(5) Direktive 2001/42/ES je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi v skladu s katero kršitev vsebinskega pogoja, ki je z določbo o prenosu navedene direktive določen glede oprostitve okoljske presoje na podlagi te direktive za sprejetje zazidalnega načrta posebne vrste, ne vpliva na veljavnost tega načrta. Tak sistem namreč jemlje polni učinek členu 3(1) te direktive, ki nalaga, da mora biti okoljska presoja izvedena za načrte iz člena 3(3) in (4) te direktive, ki bodo verjetno znatno vplivali na okolje. Kadar bi morala biti pred sprejetjem načrta v smislu Direktive 2001/42/ES opravljena presoja njegovih vplivov na okolje v skladu z zahtevami navedene direktive, morajo nacionalna sodišča, ki odločajo o tožbi za razglasitev ničnosti takšnega načrta, sprejeti vse splošne ali posebne ukrepe, da bi se odpravila opustitev take presoje.	Člen 3 Direktive 2001/42/ES
C-461/17	Člen 6(3) Direktive 92/43/EGS je treba razlagati tako, da mora „ustrezna presoja“ po eni strani zajeti vse habitatne tipe in vrste, za katere je območje zaščiteno, in po drugi strani opredeliti in presoditi tako vplive predlaganega projekta na vrste, prisotne na tem območju, ki niso bile uvrščene v seznam, kot tudi vplive na habitatne tipe in vrste zunaj meja navedenega območja, če ti vplivi lahko vplivajo na cilje ohranjanja območja. Pristojni organ lahko da soglasje k načrtu ali projektu, ki nosilcu projekta dopušča poznejšo določitev nekaterih parametrov glede faze izgradnje, kot je lokacija prostorov in prometnih poti, le če je gotovo, da so v soglasju določeni dovolj strogi pogoji, ki zagotavljajo, da ti parametri ne bodo škodovali celovitosti območja. Kadar pristojni organ zavrne sklepe znanstvenega mnenja, naklonjenega pridobitvi dodatnih informacij, mora „ustrezna presoja“ vsebovati jasno in podrobno obrazložitev, s katero se ovrže vsakršen razumen znanstveni dvom glede učinkov predvidenih del na zadevnem območju. Člen 5(1) in (3) ter Prilogo IV Direktive 2011/92/EU je treba razlagati tako, da od nosilca projekta zahtevajo predložitev informacij o izrecnem obravnavanju pomembnih vplivov projekta na vse vrste, opredeljene v izjavi na podlagi teh določb. Člen 5(3)(d) Direktive 2011/92 je treba razlagati tako, da mora nosilec projekta predložiti informacije o okoljskih vplivih tako za izbrano rešitev kot za vsako od glavnih alternativnih rešitev, ki jih je ta preučil, ter razloge za svojo odločitev, ob upoštevanju vsaj njihovih vplivov na okolje, in to tudi v primeru zavrnitve take alternative v zgodnji fazi.	Člen 6(3) Direktive 92/43/EGS, člen 5(1) in (3) Direktive 2011/92/EU
C-411/17	Člen 2(4) Direktive 2011/92/EU je treba razlagati tako, da državi članici dovoljuje, da projekt izvzame iz presoje vplivov na okolje, da bi se zagotovila zanesljivost njene oskrbe z električno energijo, le v primeru, da ta država članica dokaže, da je tveganje za zanesljivost te oskrbe razumno verjetno in da je zadevni projekt tako nujen, da bi lahko upravičil neobstoj take presoje, ter če so obveznosti, ki jih določa člen 2(4), drugi pododstavek, točke od (a) do (c) te direktive, spoštovane. Vendar taka možnost izjeme ne vpliva na obveznosti, ki jih ima zadevna država članica na podlagi člena 7 navedene direktive. Člen 6(4), prvi pododstavek, Direktive 92/43/ES je treba razlagati tako, da je cilj, da se vedno zagotavlja zanesljivost oskrbe z električno energijo države članice, nujni razlog prevladujočega javnega interesa v smislu te določbe. Člen 6(4), drugi pododstavek, te direktive je treba razlagati tako, da če so na zavarovanem območju, na katero bi lahko vplival projekt, prednostni naravni habitatni tipi ali prednostne vrste, lahko v okoliščinah le potreba po preprečitvi dejanske in resne grožnje prekinitve oskrbe z električno energijo zadevne države članice pomeni razlog javne varnosti v smislu te določbe.	Člen 1(2)(a), (4), 2(1), (4), 4(1) Direktive 2011/92/EU in člen 6(3) in (4) Direktive 92/43/ES
C-141/14	Neka dejavnost je v skladu s členom 6(2) Direktive 92/43/ES le, če je zagotovljeno, da ne povzroča nobenega vznemirjanja, ki bi lahko znatno vplivalo na cilje navedene direktive, predvsem na njene cilje ohranjanja. Vendar Komisiji za ugotovitev neizpolnitve obveznosti iz te določbe ni treba dokazati vzročne zveze med obratovanjem objektov, zgrajenih na podlagi nekega projekta, in pomembnim vznemirjanjem zadevnih vrst. Zadostuje namreč, da ta institucija dokaže obstoj verjetnosti ali tveganja, da bi to obratovanje lahko povzročilo takšno vznemirjanje.	Člen 6(2) Direktive 92/43/ES ter 4(2), (3) in priloge II in III Direktive 85/337/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/35 – člena 2(1) in 4(2)(b)
C-117/17	Država članica, ki bi postavila pragove in merila tako, da bi bili v praksi vsi projekti določene vrste izvzeti iz presoje, bi prekoračila svojo diskrecijsko pravico, razen če bi bilo mogoče vse izvzete projekte na podlagi celovite presoje opredeliti, kot da ne morejo pomembno vplivati na okolje. Kadar se za projekt za povečanje zmogljivosti objekta električne energije ni predhodno preverjalo, ali je nujno treba opraviti presojo vplivov na okolje v skladu z nacionalnimi predpisi, za katere je bilo kasneje razglašeno, da so glede te točke neskladni z Direktivo 2011/92/EU, pravo Unije zahteva, da države članice odpravijo nedovoljene posledice te kršitve, in ne nasprotuje temu, da pristojni organi, potem ko je ta projekt realiziran, ponovno preverijo, ali je ta objekt skladen s to direktivo in eventualno zanj izvedejo presojo vplivov na okolje, če nacionalna pravila, ki dopuščajo to regularizacijo, zadevnim osebam onemogočajo, da bi obšle pravila prava Unije ali jih ne bi uporabile. Upoštevati je treba tudi okoljske vplive, ki so nastali po realizaciji projekta. Ti organi lahko na podlagi nacionalnih predpisov, ki so veljali na datum, ko so ti organi o tem odločali, odločijo, da se taka presoja vplivov na okolje ne izvede, če so ti predpisi v skladu s to direktivo.	Člen 2(1), 4(2) in (3) ter prilogi I in III Direktive 2011/92/EU
C-470/16	Člen 11(4) Direktive 2011/92/ES je treba razlagati tako, da se zahteva, da nekateri sodni postopki niso nedopustno dragi, uporablja za postopek pred sodiščem države članice, v katerem se odloča, ali je pravno sredstvo mogoče dopustiti med postopkom za izdajo soglasja za izvedbo, kar pa še toliko bolj velja, če ta država članica ni določila, na kateri stopnji je pravno sredstvo mogoče vložiti. Kadar vlagatelj pravnega sredstva uveljavlja hkrati razloge, ki se nanašajo na pravila o sodelovanju javnosti v postopkih odločanja o okoljskih zadevah, in razloge, ki se nanašajo na kršitev drugih pravil, se zahteva iz člena 11(4) Direktive 2011/92/EU, da nekateri sodni postopki niso nedopustno dragi, uporablja zgolj za stroške v zvezi z delom revizijskega postopka, ki temelji na pravilih o sodelovanju javnosti.	Člen 9(3) in (4) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah in člen 11(4) Direktive 2011/92/EU
C-570/13	Člen 11 Direktive 2011/92/EU je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, po kateri upravna odločba, s katero se ugotavlja, da za posamezni projekt ni treba izvesti presoje vplivov na okolje, zavezuje sosede, ki nimajo pravice do pravnega sredstva zoper to upravno odločbo, če ti sosedje, ki so člani „zadevne javnosti“ v smislu člena 1(2) te direktive, izpolnjujejo merila, določena v nacionalnem pravu glede „zadostnega interesa“ ali „kršitve pravice“. Čeprav imajo države članice imajo široko polje proste presoje za ugotovitev, kaj je „zadosten interes“ oziroma „kršitev pravice“, je to polje proste presoje omejeno s spoštovanjem cilja omogočiti zadevni javnosti širok dostop do pravnega varstva. Čeprav lahko nacionalni zakonodajalec med drugim pravice, na kršitev katerih se lahko sklicuje posameznik zoper odločitve, dejanja ali opustitve iz člena 11 Direktive 2011/92/EU, omeji samo na subjektivne javne pravice, to je pravice posameznika, ki jih je v skladu z nacionalnim pravom mogoče opredeliti za subjektivne javne pravice, pa določb tega člena v zvezi s pravico do pravnega sredstva članov javnosti, na katere se nanašajo odločitve, dejanja ali opustitve s področja uporabe te direktive, ni mogoče razlagati ozko. Zato je nacionalna ureditev, ki pravico do pravnega sredstva zoper ugotovitvene odločbe o nujnosti izvedbe presoje vplivov projekta na okolje omejuje le na kandidate za projekt, organ, s katerim sodeluje, na mediatorja za okolje in zadevno občino, te pravice pa ne priznava veliko posameznikom niti sosedom, ki bi morebiti lahko izpolnili pogoja iz navedenega člena 11(1), nezdružljiva z Direktivo 2011/92/EU.	Člen 1(2) in 11(1) Direktive 2011/92/EU
C‑196/16 in C‑197/16	V primeru neizvedbe presoje vplivov projekta na okolje, ki jo zahteva Direktiva 85/337/EGS, kakor je bil spremenjena z Direktivo 2009/31/ES, pravo Unije na eni strani zahteva, da države članice odpravijo nezakonite posledice te neizvedbe, na drugi strani pa ne nasprotuje temu, da se presojo teh vplivov izvede za namene regularizacije po vzpostavitvi in začetku uporabe zadevnega obrata, če: – nacionalna pravila, ki dopuščajo to regularizacijo, zadevnim osebam onemogočajo, da bi obšle pravila Unije ali jih ne bi uporabile, in – se presoja, izvedena za namene regularizacije, ne nanaša le na prihodnje vplive tega obrata na okolje, temveč upošteva vplive na okolje v obdobju od njegove vzpostavitve.	Člen 2(1) Direktive 85/337/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/31/ES
C-348/15	Člen 1(5) Direktive Sveta 85/337/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo 97/11, je treba razlagati tako, da s področja njene uporabe ne izključuje projekta iz zakonske določbe v skladu s katero je treba projekt, ki je bil predmet odločbe, sprejete v nasprotju z obveznostjo presoje njegovih vplivov na okolje in glede katere je rok za vložitev ničnostne tožbe potekel, šteti za zakonsko dovoljen. Pravo Unije nasprotuje taki zakonski določbi v delu, v katerem določa, da je treba predhodno presojo vplivov na okolje za tak projekt šteti za opravljeno. Države članice morajo povrniti vso škodo, nastalo zaradi opustitve presoje vplivov na okolje. Zato morajo pristojni nacionalni organi sprejeti vse splošne ali posebne ukrepe, da bi se taka opustitev popravila. Čeprav glede tega pogoji za tako odškodninsko tožbo, zlasti tisti v zvezi z vprašanjem, ali je treba vsako nezakonitost šteti za krivdno, in tisti v zvezi z vzpostavitvijo vzročne zveze, ob neobstoju prava Unije izvirajo iz nacionalnega prava in čeprav je lahko vložitev take tožbe omejena z določenim rokom, pri čemer je treba spoštovati načeli enakovrednosti in učinkovitosti, ostaja dejstvo, da je treba za to tožbo v skladu z načelom učinkovitosti imeti možnost, da se vloži pod razumnimi pogoji. Iz tega sledi, da če nacionalna določba po izteku danega roka preprečuje vložitev odškodninske tožbe zaradi kršitve obveznosti presoje vplivov na okolje, določene v členu 2(1) Direktive 85/337/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo 97/11, čeprav se rok za vložitev pravnega sredstva, ki ga nacionalno pravo določa za vložitev odškodninske tožbe, še ni iztekel, bi bila iz tega razloga ta določba v nasprotju s pravom Unije.	Člen 1(2) in (5) ter 2(1) Direktive 85/337/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo 97/11
C-115/09	Člen 10a Direktive 85/337/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/35/ES, nasprotuje zakonodaji, ki nevladni organizaciji, ki si prizadeva za varstvo okolja, iz člena 1(2) te direktive ne priznava možnosti, da v okviru tožbe zoper odločbo o odobritvi projektov, ki bodo verjetno „pomembno vplivali na okolje“ v smislu člena 1(1) Direktive 85/337, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/35, pred sodiščem uveljavlja kršitev predpisov, ki izhajajo iz prava Unije in katerih cilj je varstvo okolja, ker ti predpisi varujejo le interese skupnosti, in ne pravnih dobrin posameznikov. Taka organizacija lahko iz člena 10a, tretji pododstavek, zadnji stavek, Direktive 85/337, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/35, izpelje pravico, da v okviru tožbe zoper odločbo o odobritvi projektov, ki bodo verjetno „pomembno vplivali na okolje“ v smislu člena 1(1) Direktive 85/337, kakor je bila spremenjena, pred sodiščem uveljavlja kršitev nacionalnih predpisov, ki izhajajo iz člena 6 Direktive 92/43/ES, kakor je bila spremenjena z Direktivo2006/105/ES, čeprav nacionalno procesno pravo tega ne dovoljuje, ker ti predpisi varujejo le interese skupnosti in ne pravnih dobrin posameznikov.	Člen 10(a) Direktive 85/337/EGS
C-263/08	Na eni strani je pravica do revizije postopka v smislu člena 10a Direktive 85/337/EGS namreč neodvisna od upravne ali sodne narave organa, ki je izpodbijano odločbo ali akt sprejel. Na drugi strani je sodelovanje v postopku okoljskega odločanja pod pogoji, določenimi v členih 2(2) in 6(4) Direktive 85/337, drugačno in ima drugačen namen kot sodni revizijski postopek, saj se ta v tem primeru lahko uvede zoper odločbo, sprejeto na koncu tega postopka. To sodelovanje zato ne vpliva na pogoje za dostop do revizijskega postopka. Člani zadevne javnosti v smislu členov 1(2) in 10a Direktive 85/337/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/35, morajo imeti možnost izpodbijanja odločbe, s katero je organ, ki je del sodne oblasti države članice, odločil o zahtevi za izdajo soglasja k posegu, ne glede na vlogo, ki so jo morda imeli, ko so sodelovali v postopku pred tem organom, ki je obravnaval vprašanje soglasja k posegu, in mu predložili svoja stališča. Člen 10a Direktive 85/337/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/35, nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki pravico do izpodbijanja odločitve o dejavnosti, ki spada na področje uporabe te direktive, kakor je bila spremenjena, pridržuje le združenjem za varstvo okolja, ki imajo vsaj 2000 članov.	Člen 1(2) in 10a Direktive 85/337/EGS
C-128/09, C-129/09, C-130/09, C-131/09, C-134/09 in C-135/09	Člen 1(5) Direktive 85/337/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/35/ES, je treba razlagati tako, da so s področja uporabe te direktive izključeni zgolj projekti, katerih podrobnosti so bile sprejete s posebnim zakonskim aktom, tako da so bili cilji te direktive doseženi z zakonodajnim postopkom. Nacionalno sodišče preveri, ali sta bila ta pogoja izpolnjena, ob upoštevanju tako vsebine sprejetega zakonskega akta kot celotnega zakonodajnega postopka, po katerem je bil sprejet, ter zlasti pripravljalnih aktov in parlamentarnih razprav. V zvezi s tem se zakonodajni ukrep, s katerim je tako že obstoječ upravni akt zgolj „potrjen“, tako da so samo ugotovljeni nujni razlogi v splošnem interesu, ne da bi bila prej opravljena vsebinska obravnava v okviru zakonodajnega postopka, ki bi omogočala izpolnitev navedenih pogojev, ne more šteti za posebni zakonski akt v smislu te določbe in torej ne zadostuje za izključitev projekta s področja uporabe Direktive 85/337, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/35. Člen 9(2) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah in člen 10a Direktive 85/337, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2003/35, je treba razlagati tako, da: – če je projekt, ki spada na področje uporabe teh določb, sprejet z zakonskim aktom, mora biti mogoče vprašanje, ali ta zakonski akt izpolnjuje pogoja, določena s členom 1(5) navedene direktive, v skladu z nacionalnimi postopkovnimi pravili predložiti sodišču ali neodvisnemu in nepristranskemu organu, ki je bil ustanovljen z zakonom; – če zoper tak akt ni mogoče nobeno pravno sredstvo take vrste in obsega, kot sta navedena zgoraj, je katero koli nacionalno sodišče, ki odloča v okviru svoje pristojnosti, pristojno za opravljanje preizkusa, opisanega v prejšnji alineji, in za to, da po potrebi iz tega izpelje posledice s tem, da tega zakonskega akta ne uporabi.	Člen 9(2) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah in člen 1(5) in 10a Direktive 85/337/EGS
C-260/11	Zahteva, da sodni postopek ne sme biti nedopustno drag, določena v členu 10a, peti odstavek, Direktive 85/337/EGS in členu 15a, peti odstavek, Direktive 96/61/ES, kakor sta bili spremenjeni z Direktivo 2003/35/ES, pomeni, da osebam, na katere se nanaša zaradi finančnih stroškov, ki bi lahko zato nastali, ne sme biti preprečeno, da vložijo pravno sredstvo, ki spada na področje uporabe teh členov, ali da bi pri njem vztrajalo. Kadar mora nacionalno sodišče odločiti o naložitvi stroškov članu javnosti, ki kot tožeča stranka v sporu v okoljski zadevi ni uspel, ali splošneje, kadar mora v fazi pred postopkom odločiti o morebitni omejitvi stroškov, ki se lahko naložijo stranki, ki ni uspela, se mora prepričati, da se ta zahteva spoštuje, pri čemer mora upoštevati tako interes osebe, ki želi braniti svoje pravice, kakor splošni interes v zvezi z varstvom okolja. Nacionalno sodišče se pri tej presoji ne more opreti izključno na ekonomski položaj te osebe, temveč mora opraviti tudi objektivno analizo zneska stroškov. Poleg tega lahko upošteva položaj zadevnih strank, razumno možnost za uspeh prosilca, pomen zadeve zanj in za varstvo okolja, zapletenost prava in postopka, ki ju je treba uporabiti, morebitno nepremišljenost tožbe v njenih različnih fazah ter obstoj nacionalnega sistema brezplačne pravne pomoči ali ureditve varstva v zvezi s stroški. Nasprotno pa okoliščina, da zadevna oseba ni bila dejansko odvrnjena od tožbe, sama po sebi ne zadostuje, da bi se štelo, da postopek zanjo ni nedopustno drag. Ta presoja se ne more opraviti na podlagi različnih meril glede na to, ali se opravlja v postopku na prvi stopnji, postopku s pritožbo ali v postopku z drugo pritožbo.	Člen 10a(5) Direktive 85/337/EGS in člen 15a(5) Direktive 96/61/ES, ki sta bili spremenjeni z Direktivo 2003/35/ES
C-127/02	Člen 6(3) Direktive 92/43/EGS uvaja postopek, ki naj s predhodnim nadzorom zagotovi, da je za vsak načrt ali projekt, ki ni neposredno povezan z upravljanjem zadevnega območja ali zanj potreben, a bi lahko pomembno vplival na to območje, izdano soglasje, le če ne ogroža celovitosti zadevnega območja, medtem ko člen 6(2) omenjene direktive določa splošno obveznost varovanja, pri čemer gre za preprečevanje poslabšanja in vznemirjanja, ki bi lahko pomembno vplivalo na cilje te direktive, in se ne more uporabljati hkrati z odstavkom 3 istega člena. Člen 6(3), prvi stavek, Direktive 92/43/EGS je treba razlagati tako, da je treba pri vsakem načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, opraviti ustrezno presojo njegovih posledic glede na cilje ohranjanja tega območja, če na podlagi objektivnih dejavnikov ni mogoče izključiti, da bi lahko sam ali v povezavi z drugimi načrti ali projekti pomembno vplival na to območje. Na podlagi člena 6(3), prvi stavek, Direktive 92/43/EGS je treba načrt ali projekt, ki ni neposredno povezan z upravljanjem območja ali zanj potreben, če lahko škoduje ciljem ohranjanja tega območja, šteti za takega, da lahko pomembno vpliva na to območje. Presojo tega tveganja je treba izvesti zlasti glede na značilnosti in posebne okoljske razmere območja, na katero se tak načrt ali projekt nanaša. Na podlagi člena 6(3) Direktive 92/43/EGS ustrezna presoja vplivov na območje, na katero se nanaša načrt ali projekt, pomeni, da je treba pred odobritvijo, upoštevajoč najboljša znanstvena dognanja na tem področju, identificirati vse vidike načrta ali projekta, ki lahko sami po sebi ali skupaj z drugimi načrti ali projekti škodujejo ciljem ohranjanja tega območja. Ko mora nacionalno sodišče preveriti zakonitost načrta ali projekta v smislu člena 6(3) Direktive 92/43/EGS, lahko nadzira, ali so bile meje prostega preudarka pristojnih nacionalnih organov, ki so določene v tej določbi, spoštovane, čeprav ta direktiva kljub izteku roka za prenos ni bila prenesena v pravni red zadevne države članice.	Člen 6(2) in (3) Direktive 92/43/EGS
C-387/15 in C-388/15	Člen 6(3) Direktive Sveta 92/43/EGS je treba razlagati tako, da se ukrepi – ki so določeni v načrtu ali projektu, ki ni neposredno povezan z upravljanjem za Unijo pomembnega območja ali potreben zanj, in s katerimi se pred uresničitvijo negativnih posledic na naravni habitatni tip tega območja načrtuje razvoj območja takega tipa v prihodnosti, ki pa bo dokončan po presoji pomembnosti morebitnega škodovanja celovitosti navedenega območja – pri tej presoji ne smejo upoštevati. Taki ukrepi se lahko, če je potrebno, opredelijo kot „izravnalni ukrepi“ v smislu odstavka 4 tega člena, le če so izpolnjeni pogoji iz te določbe.	Člen 6(3) Direktive 92/43/EGS
C-323/17	Presoja, opravljena na podlagi člena 6(3) Direktive 92/43/EGS, ne sme biti pomanjkljiva in mora obsegati celovite, natančne in dokončne ugotovitve ter sklepe, ki lahko odstranijo vsak razumen znanstveni dvom o učinkih del, ki so načrtovana na zadevnem varovanem območju. Člen 6(3) Direktive 92/43/EGS je treba razlagati tako, da se za ugotovitev, ali je treba pozneje opraviti ustrezno presojo vplivov načrta ali projekta na zadevno območje, v fazi predhodne ocene ne sme upoštevati ukrepov, katerih namen je preprečiti ali zmanjšati škodljive posledice tega načrta ali projekta na to območje.	Člen 6(3) Direktive 92/43/EGS
C-243/15	Ustrezna presoja vplivov načrta ali projekta na zadevno območje v skladu s členom 6(3) Direktive 92/43/EGS pomeni, da je treba pred njegovo odobritvijo, upoštevajoč najboljša znanstvena dognanja na tem področju, identificirati vse vidike tega načrta ali tega projekta, ki lahko sami po sebi ali skupaj z drugimi načrti ali projekti škodujejo ciljem ohranjanja tega območja. Pristojni nacionalni organi to dejavnost na zaščitenem območju dovolijo, le če so se prepričali, da ta dejavnost nima škodljivih vplivov na celovitost tega območja. To je podano, kadar z znanstvenega stališča ni nobenega razumnega dvoma o neobstoju teh učinkov. Člen 6(3) Direktive 92/43/EGS vzpostavlja postopek predhodnega nadzora, ki temelji na strogem merilu odobritve, ki z vključitvijo previdnostnega načela omogoča, da se učinkovito preprečijo škodljivi vplivi predvidenih načrtov ali projektov na celovitost zaščitenih območij, ker pristojnim nacionalnim organom nalaga, naj zavrnejo izdajo dovoljenja za načrt ali projekt, če obstajajo negotovosti glede neobstoja škodljivih učinkov teh načrtov ali projektov na celovitost takih območij. Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 9(2) in (4) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, v delu, v katerem določa pravico do učinkovitega sodnega varstva, v pogojih, ki zagotavljajo širok dostop do pravnega varstva, pravice, ki jih ima organizacija za varstvo okolja, ki izpolnjuje zahteve iz člena 2(5) te konvencije, na podlagi prava Unije, v tej zadevi člena 6(3) Direktive Sveta 92/43/EGS, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2006/105/ES, v povezavi s členom 6(1)(b) navedene konvencije je treba razlagati tako, da nasprotuje razlagi pravil nacionalnega procesnega prava, v skladu s katero pritožbe zoper odločbo, s katero je bil taki organizaciji zavrnjen status stranke v upravnem postopku v zvezi z izdajo dovoljenja za projekt, ki ga je treba opraviti na območju, zaščitenem na podlagi Direktive 92/43, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2006/105, ni treba nujno obravnavati med tem postopkom, ki pa se lahko dokončno konča pred izdajo pravnomočne sodne odločbe o statusu stranke, in se avtomatično zavrne, takoj ko je za ta projekt izdano dovoljenje, zaradi česar je ta organizacija tako zavezana vložiti drugo vrsto pravnega sredstva za priznanje tega statusa in sprožiti sodni nadzor glede tega, ali so pristojni nacionalni organi spoštovali svoje obveznosti, ki izhajajo iz člena 6(3) navedene direktive.	Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v povezavi s členom 9(2) in (4) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v zadevi člena 6(3) Direktive 92/43/EGS
C-664/15	Člen 9(3) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da mora imeti zakonito ustanovljena organizacija za varstvo okolja, ki deluje v skladu z zahtevami nacionalnega prava, možnost pred sodiščem izpodbijati odločbo o izdaji dovoljenja za projekt, ki bi bil lahko v nasprotju z obveznostjo preprečevanja poslabšanja stanja vodnih teles, kot je določena v členu 4 Direktive 2000/60/ES. Čeprav namreč izraz „morebitna merila po njenem notranjem pravu“ iz člena 9(3) Aarhuške konvencije pomeni, da države pogodbenice ohranijo diskrecijsko pravico pri izvajanju te določbe, pa ne dovoljuje, da bi te naložile tako stroga merila, da bi bilo organizacijam za varstvo okolja dejansko onemogočeno izpodbijati dejanja ali opustitve iz te določbe. Določbe člena 9(3) te konvencije, v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah in členom 14(1) Direktive 2000/60 je treba razlagati tako, da nasprotujejo nacionalnemu postopkovnemu pravu, ki organizacijam za varstvo okolja ne priznava pravice do sodelovanja – kot stranka v postopku – v postopku izdaje dovoljenja, s katerim se izvaja Direktiva 2000/60, in ki pravico do pravnega sredstva za izpodbijanje odločb, izdanih v takem postopku, omejuje samo na osebe, ki imajo tak položaj. Člen 9(3) in (4) navedene konvencije, v povezavi s členom 47 Listine o temeljnih pravicah, je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da za organizacijo za varstvo okolja velja pravilo nacionalnega postopkovnega prava o prekluziji, v skladu s katerim oseba izgubi položaj stranke v postopku in torej ne more vložiti pravnega sredstva zoper odločbo, izdano v tem postopku, če ugovorov ni navedla pravočasno med upravnim postopkom in najpozneje med ustnim delom tega postopka.	Člen 9(3) in (4) Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v povezavi s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah v zadevi člena 4 in 14(1) Direktive 2000/60/ES
C-686/15	Direktivo 2000/60/ES je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da cena storitev za rabo vode, ki se zaračuna potrošniku, ne zajema zgolj variabilnega dela, ki se izračuna glede na količino vode, ki jo zadevna oseba dejansko porabi, temveč tudi fiksni del, ki ni odvisen od te količine. Če namreč države članice spoštujejo obveznost povračila stroškov storitev za rabo vode, vključno z okoljskimi stroški in stroški virov, kakor je določeno v členu 9 Direktive 2000/60/ES, lahko v okviru diskrecijske pravice, ki jo imajo na podlagi Direktive 2000/60/ES, izbirajo med različnimi načini določanja cen, ki so prilagojeni njihovim posebnim razmeram, pri čemer pa jim z navedeno direktivo ni naložen noben poseben način določanja cen.	Člen 9 Direktive 2000/60/ES
C-525/12	Člen 2, točka 38, Direktive 2000/60/ES kot „storitve za rabo vode“ opredeljuje vse storitve, s katerimi se za gospodinjstva, javne institucije ali katero koli gospodarsko dejavnost zagotavljajo, na eni strani, odvzem, zajezitev, shranjevanje, obdelava in distribucija površinske ali podzemne vode in, na drugi strani, zmogljivosti za zbiranje in obdelavo odpadne vode, ki se nato odvaja v površinsko vodo.	Člen 2, točka 38, Direktive 2000/60/ES
C-525/15	Če je bilo dovoljenje izdano na podlagi nacionalnih določb, ne da bi bili preverjeni pogoji iz člena 4(7), od (a) do (d), Direktive 2000/60/ES, nacionalno sodišče za ugotovitev obstoja okoljske škode v smislu člena 2, točka 1(b), Direktive 2004/35, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/31, ni dolžno samo preveriti, ali so izpolnjeni pogoji iz prvonavedene določbe. Nacionalni organi, pristojni za odobritev projekta, so namreč pred izdajo takega dovoljenja ne glede na morebitni sodni nadzor dolžni preveriti, ali so izpolnjeni pogoji, našteti v členu 4(7), od (a) do (d), Direktive 2000/60/ES. Pravo Unije pa nacionalnih sodišč nikakor ne zavezuje, da namesto pristojnega organa sama preverijo navedene pogoje, če je ta organ izdal dovoljenje, ne da bi opravil ta preizkus.	Člen 4(7) od (a) do (d) Direktive 2000/60/ES in člen 2, točka 1(b), Direktive 2004/35, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2009/31
C-346/14	Države članice, na katere je Direktiva 2000/60/ES naslovljena, med rokom za njen prenos ne smejo sprejemati predpisov, s katerimi bi bili lahko resno ogroženi cilji, ki so določeni v tej direktivi. Tako obveznost opustitve, ki je naložena vsem nacionalnim organom, je treba razumeti tako, da se nanaša na sprejetje vsakega – splošnega in posebnega – ukrepa, ki bi imel lahko tak negativen učinek. Iz besedila člena 4(1)(a)(i) Direktivo 2000/60/ES, ki določa, da države članice izvedejo potrebne ukrepe, da preprečijo poslabšanje stanja vseh teles površinske vode, izhaja, da morajo države članice take ukrepe obvezno sprejeti. S tega vidika je treba dovoljenje za posamezen projekt, kakor je gradnja hidroelektrarne na reki, ki teče po državi članici, šteti za tako izvajanje. Razen v primeru odobritve izjeme na podlagi člena 4(7) Direktive 2000/60/ES se je treba izogniti vsakršnemu poslabšanju stanja vodnega telesa. Obveznost preprečevanja takega poslabšanja je zavezujoča v vsaki fazi izvajanja Direktive 2000/60 ter velja za vse vrste in stanja teles površinskih voda, za katera je bil ali bi moral biti sprejet načrt upravljanja. Zadevna država članica mora zato zavrniti izdajo dovoljenja za projekt, če lahko ta poslabša stanje zadevnega vodnega telesa ali ogrozi doseganje dobrega stanja teles površinskih voda, razen če je navedeni projekt zajet z izjemo v smislu navedenega člena 4(7). S tega vidika je treba za ugotovitev, ali je bilo dovoljenje za projekt sprejeto ob spoštovanju zahtev, določenih v členu 4(7) Direktive 2000/60/ES, raziskati, prvič, ali je bilo storjeno vse, kar je mogoče, da se ublažijo negativni vplivi zadevnega projekta na stanje zadevnega vodnega telesa, drugič, ali so bili razlogi za ta projekt izrecno navedeni in obrazloženi, tretjič, ali je navedeni projekt v prevladujočem splošnem interesu in/ali so bile koristi za okolje in družbo, povezane z doseganjem ciljev, določenih v členu 4(1) te direktive, manjše od koristi za zdravje ljudi, ohranjanje varnosti ljudi ali trajnostni razvoj, ki bi bili posledica izvajanja tega projekta, in četrtič, ali koristnih ciljev, ki so se poskušali doseči s tem projektom, iz razlogov, povezanih s tehnično izvedljivostjo ali nesorazmernimi stroški, ni bilo mogoče doseči na druge načine, ki bi bili mnogo boljša okoljska možnost. Državam članicam je treba pri odločitvi, ali je posamezen projekt v smislu člena 4(7)(c) Direktive 2000/60/ES v prevladujočem splošnem interesu, priznati določeno polje proste presoje. Ta direktiva, ki je bila sprejeta na podlagi člena 175(1) ES (postal člen 192(1) PDEU), namreč določa skupna načela in splošni okvir delovanja za varstvo voda ter zagotavlja usklajevanje, povezovanje in dolgoročen razvoj splošnih načel in oblik varstva in ekološko trajnostne rabe vode v Uniji. Ta načela in ta okvir morajo nato države članice izvesti s sprejetjem posebnih ukrepov. Namen te direktive tako ni popolna uskladitev zakonodaj držav članic na področju voda.	Člen 4(1) in (7) Direktive 2000/60/ES
C-461/13	Člen 4(1)(a), od (i) do (iii), Direktive 2000/60/ES je treba razlagati tako, da morajo države članice – razen če se podeli izjema – zavrniti izdajo dovoljenja za posamezen projekt, če lahko povzroči poslabšanje stanja telesa površinske vode ali če lahko na dan, ki je v skladu s to direktivo odločilen, ogrozi doseganje dobrega stanja te vode ali njenega dobrega ekološkega potenciala in dobrega kemijskega stanja. Pojem „poslabšanje stanja“ telesa površinske vode v členu 4(1)(a)(i) Direktive 2000/60/ES je treba razlagati tako, da gre za poslabšanje, če se stanje vsaj enega od elementov kakovosti v smislu Priloge V k tej direktivi poslabša za en razred, čeprav to poslabšanje ne pomeni poslabšanja razvrstitve telesa površinske vode v celoti. Če pa je zadevni element kakovosti v smislu te priloge že v najnižjem razredu, pa vsakršno poslabšanje tega elementa pomeni „poslabšanja stanja“ telesa površinske vode v smislu tega člena 4(1)(a)(i).	Člen 4(1) Direktive 2000/60/ES
C-137/14	Ker mora biti v skladu s členom 11 Direktive 2011/92/EU in v skladu s členom 25 Direktive 2010/75/EU članom zadevne javnosti omogočeno, da lahko vložijo pravno sredstvo za izpodbijanje materialne ali postopkovne zakonitosti odločitev, dejanj ali opustitev s področja teh direktiv, nacionalne določbe, na podlagi katere se za odpravo upravnega akta zahteva, da nezakonitost, ki jo ugotovi sodišče, zajema tudi kršitev pravice tožeče stranke, ni mogoče šteti za neskladno z navedenimi določbami direktiv. Če namreč države članice lahko na podlagi zgoraj navedenih določb iz direktiv 2011/92/EU in 2010/75/EU dopustnost pravnega sredstva, ki ga posameznik vloži proti odločitvam, dejanjem in opustitvam, ki spadajo na področje uporabe teh direktiv, omeji s pogoji, kot je zahteva kršitve pravice, lahko te države članice določijo tudi, da mora tožeča stranka za sodno odpravo upravne odločbe zatrjevati kršitev pravice. V zvezi s tem lahko nacionalni zakonodajalec pravice, na kršitev katerih se lahko sklicuje posameznik v okviru pravnega sredstva zoper odločitve, dejanja ali opustitve iz člena 11 Direktive 2011/92/EU, omeji samo na subjektivne pravice. Vendar taka omejitev ne more veljati za okoljevarstvena združenja. Država članica, ki omeji odpravo odločb zaradi kršitev postopka na primere, v katerih presoja ali predhodna presoja vplivov na okolje ni bila izvedena, in na primere, v katerih vlagatelj dokaže, da je med kršitvijo postopka in vsebino odločbe podana vzročna zveza, ne izpolni obveznosti na podlagi člena 11 Direktive 2011/92/EU. Taka omejitev pretirano omejuje izvrševanje pravice do pravnega sredstva iz člena 11 navedene direktive in ogroža cilj te direktive, ki je omogočiti članom zadevne javnosti širok dostop do sodišč. Z zavrnitvijo možnosti odprave upravne odločbe, pri sprejemanju katere je bilo kršeno postopkovno pravilo, zgolj zato, ker tožeča stranka ne more dokazati, da je ta kršitev vplivala na vsebino navedene odločbe, se namreč tej določbi prava Unije odvzema polni učinek, zlasti ob upoštevanju zapletenosti zadevnih postopkov in tehnične narave presoje vplivov na okolje. Tako je kršitev pravice v smislu člena 11 Direktive 2011/92/EU mogoče zanikati le, če lahko sodišče ali organ iz tega člena šteje – ne da bi dokazno breme glede obstoja vzročne zveze med kršitvijo postopka in vsebino izpodbijane odločbe prenesel na vlagatelja, ampak po potrebi ob upoštevanju dokazov, ki jih predloži nosilec projekta ali pristojni organi, in splošneje vseh podatkov v spisu, ki mu je predložen – da izpodbijana odločba ne bi bila drugačna, če ne bi bilo kršitve postopka, na katero se ta vlagatelj sklicuje. Člen 11 Direktive 2011/92/EU in člen 25 Direktive 2010/75/EU nasprotujeta omejitvi, na podlagi nacionalne določbe, procesnega upravičenja in obsega sodnega preizkusa na ugovore, ki so že bili pravočasno podani v upravnem postopku, v katerem je bila sprejeta odločba, na katero se nanaša pravno sredstvo. Čeprav v zvezi s tem niti člen 11(4) Direktive 2011/92/EU niti člen 25(4) Direktive 2010/75/EU ne izključujeta možnosti, da se pred vložitvijo pravnega sredstva v sodnem postopku vloži pritožba v upravnem postopku, in ne preprečujeta, da se v nacionalnem pravu določi, da mora vlagatelj pred vložitvijo pravnega sredstva pri sodišču izčrpati vsa pravna sredstva v upravnem postopku, pa te določbe prava Unije ne dopuščajo omejitve razlogov, ki jih lahko vlagatelj navede v utemeljitev pravnega sredstva v sodnem postopku. Poleg tega taka omejitev, ki je vlagatelju naložena glede narave razlogov, ki jih lahko navede pred sodiščem, ki je pristojno za preizkus zakonitosti upravne odločbe, ki se nanaša nanj, ni utemeljena niti z ugotovitvami, ki izhajajo iz spoštovanja načela pravne varnosti. Z ničimer namreč ni dokazano, da bi se s celovitim sodnim preizkusom vsebine navedene odločbe kršilo to načelo. Čeprav lahko – glede učinkovitosti upravnega postopka – to, da se neki razlog prvič navede v okviru sodnega postopka, v nekaterih okoliščinah ovira nemoten potek tega postopka, pa cilj, ki ga uresničujeta tudi člen 11 Direktive 2011/92/EU in člen 25 Direktive 2010/75/EU, ni le posameznikom zagotoviti čim širši dostop do sodišč, ampak tudi omogočiti, da se s tem preizkusom opravi celovit preizkus materialne ali postopkovne zakonitosti.	Člen 11 Direktive 2011/92/EU in člen 25 Direktive 2010/75/EU
C-81/14	Člen 2, točka 1, Direktive 1999/13/ES določa, da „obrat“ v tej direktivi pomeni nepremično tehnično enoto, v kateri se izvaja ena ali več dejavnosti, ki spadajo na področje, opredeljeno v členu 1 te direktive, in kakršne koli druge neposredno povezane dejavnosti, ki so tehnično vezane na dejavnosti, izvedene na lokaciji, in bi lahko vplivale na emisije. Prilogo II B k Direktivi 1999/13/ES je treba razlagati tako, da je mogoče upravljavcu „obrata“ v smislu člena 2, točka 1, te direktive odobriti podaljšanje roka, ki je določeno v točki 2, prvi pododstavek, (i), te priloge, za izvedbo njegovega programa zmanjševanja emisij, če se nadomestki, ki vsebujejo malo topil ali jih ne vsebujejo, še vedno razvijajo, čeprav je mogoče za ta obrat oceniti stalen delež trdnih snovi v izdelku in ta delež uporabiti za določitev referenčne točke za zmanjševanje emisij.	Člen 2 Direktive 1999/13/ES, prenovljena z Direktivo 2010/75/EU v povezavi s Prilogo II B k Direktivi 1999/13/ES

 

Sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice

Odločitev – hiperlink	Člen EKČP	Bistvo
Tătar proti Romuniji, št. 67021/01, z dne 27. januarja 2009 http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-90981	8. člen –  Pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja	Romunija je kršila pravico pritožnikov do zdravega in varnega življenjskega okolja, ker ni v zadovoljivi meri ocenila tveganja, ki ga lahko povzroči dejavnost podjetja (tako v času odločanja o izdaji uporabnega dovoljenja, kot po nesreči) in sprejela ustreznih ukrepov za zaščito te pravice. Romunija je s tem prekršila tudi previdnostno načelo.
Kyrtatos proti Grčiji, št. 41666/98, z dne 22. maja 2003 http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-61099	8. člen	Ključen element pri presoji ali je zaradi onesnaževanja okolja prišlo do kršitve pravic, ki jih zajema 8. člen EKČP je obstoj škodljivega vpliva/učinka na posameznikovo zasebno ali družinsko sfero in ne zgolj splošno poslabšanje stanja okolja. Niti 8. člen niti druge določbe EKČP niso posebej zasnovane za zagotavljanje ali ohranjanje naravnega okolja kot takega, zato sodišče ni sprejelo trditve, da je  poseganje v življenjske pogoje živali v močvirju napad na zasebno ali družinsko življenje pritožnikov.
Hatton in drugi proti Združenemu kraljestvu, št. 36022/97, z dne 2. oktobra 2001 http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-61188	8. člen	Sodišče je v tem primeru oblikovalo kriterije na podlagi katerih bo presojalo pravično ravnotežje, ki ga  mora zasledovati oblast, med interesi zasebnika, interesi drugih in skupnostjo kot celoto. V tem primeru je odločilo, da vlada, s tem ko je dovolila bolj permisivni režim nočnih poletov na letališču Heathrow ni prekršila merila proste presoje, ki ga je v praksi razvilo ESČP in ki državam omogoča, da določene pravice iz EKČP razlagajo in uresničujejo skladno s svojo tradicijo, zgodovinskimi izkušnjami, običaji in kulturo.
Dubetska in drugi proti Ukrajini, št. 30499/03, z dne 10. februarja 2011 https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-103273%22]}	8. člen	Ukrajina je kršila 8. člen EKČP, ker ni uspela zaščititi pritožnikov pred neposrednim onesnaževanjem zaradi industrijske aktivnosti (rudnik premoga), ki je vplivala na kvaliteto pitne vode, zraka in na pogrezanje zemlje. Ni  vzpostavila pravičnega ravnotežja med interesi posameznikov in družbe kot celote, saj ni izvedla relokacije tožnikov ali vzpostavila učinkovitega sistema za obravnavanje in reševanje okoljskih tveganj.
Fadeyeva proti Rusiji, št. 55723/00, z dne 9. Junija 2005 https://hudoc.echr.coe.int/rus#{%22itemid%22:[%22001-69315%22]}	8. člen	Sodišče ponovi, da se je mogoče sklicevati na 8. člen EKČP le, če je dosežena zadostna stopnja resnosti škode. Na podlagi tesne povezanosti posrednih dokazov in domnev je ugotovilo, da se je pritožničino zdravje poslabšalo zaradi daljše izpostavljenosti škodljivim imisijam nevarnih snovi iz bližnje jeklarne. Lokalna oblast bi morala na podlagi dekreta preseliti določeno število ljudi, ki so živeli v t.i. sanitarni varni coni, kjer živi tudi pritožnica, na drugo območje, vendar do tega ni nikoli prišlo. Uvrščena je bila le na čakalno listo, s tem da je bila relokacija pogojena z razpoložljivimi finančnimi sredstvi. Sodišče je zato ocenilo, da Rusija ni izvedla ustreznih ukrepov za preprečitev oz. zmanjšanje škodljivih učinkov obratovanja jeklarne in tako kršila navedeno določbo.
Lopez-Ostra proti Španiji, št. 16798/90, z dne 9. decembra 1994 http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-57905	8. člen	Hudo onesnaževanje okolja lahko pomeni kršitev pravice do spoštovanja doma, družine in zasebnega življenja četudi se to ni odrazilo v resnih zdravstvenih tveganjih. Lokalna oblast je predolgo čakala z ukrepanjem in s tem izpostavila posameznike tveganju in neprijetnostim, ki pretehtajo nad ekonomskimi interesi oblasti.
Öneryıldız proti Turčiji, št. 48939/99, z dne 30. novembra 2004 https://hudoc.echr.coe.int/eng#{%22itemid%22:[%22001-67614%22]}	2. člen	Države imajo po 2. členu EKČP pozitivno obveznost, da sprejmejo ustrezne ukrepe za zaščito življenj posameznikov na svojem ozemlju. To obveznost pa je treba izpolnjevati v okviru vseh dejavnosti – bodisi javnih ali zasebnih, pri katerih je lahko ogrožena pravica do življenja. To velja še posebej za industrijske dejavnosti, ki so že po svoji naravi lahko nevarne, kot je dejavnost zbiranja in obdelovanja odpadkov, kjer je v konkretnem primeru prišlo do eksplozije metana.
L.C.B. proti ZK, št. 234/13, z dne 9. junij 1998 http://hudoc.echr.coe.int/fre?i=001-58176	2. člen	V tem primeru sodišče prvič zapiše ugotovitev o pozitivni obveznosti držav v razmerju do pravice do življenja, in sicer, so države z ustreznimi ukrepi dolžne varovati življenja oseb pod njihovo jurisdikcijo in lahko odgovarjajo za opustitev teh ukrepov. Pritožnica je namreč trdila, da je ZK zaradi škodljivega ravnanja, tj. neobveščanja o nevarnosti jedrskih poskusov in mogočih posledicah za zdravje ljudi, zbolela za levkemijo, saj je bil njen oče izpostavljen radioaktivnemu sevanju med vojaškim službovanjem. Pritožnica sicer ni uspela dokazati vzročne zveze med nastankom bolezni in ravnanjem države, zato je bila tožba zavrnjena.
McGinley in Egan proti ZK, št. 10/1997/794/995-996, z dne 9. junija 1998 http://hudoc.echr.coe.int/eng?i=001-58175	8. člen	Kadar vlada sodeluje v nevarnih dejavnostih, ki bi lahko imele skrite škodljive posledice za zdravje udeležencev takih dejavnosti (v konkretnem primeru je šlo za testiranje jedrskega orožja v atmosferi), člen 8 EKČP zahteva vzpostavitev učinkovitega in dostopnega postopka, ki takim osebam omogoča pridobitev relevantnih in potrebnih informacij.
Brincat in drugi proti Malti, št. 60908/11, 62110/11, 62129/11, 62312/11, 62338/11, z dne 24.7.2014	2. in 8. člen	Glede na resnost grožnje, ki jo predstavlja azbest, in kljub prosti presoji držav, ki se nanaša na upravljanje tveganj takih in podobnih nevarnosti, je država dolžna ustrezno zaščititi posameznike in jih obveščati o tveganjih za njihovo zdravje in življenje.