Za podnebje!

/Za podnebje!
Za podnebje!2020-03-19T17:36:54+02:00

Se zavedamo posledic naših dejanj?

Tukaj vam nudimo informacije o pravni ureditvi na področju podnebnih sprememb.

Podnebne spremembe so vsaka opazna sprememba v pričakovanih vzorcih povprečnega vremena v posamezni regiji ali na celotnem planetu. Gre za spremembe v temperaturi, padavinah, vzorcih vetrov in za druge spremembe, ki se odvijajo in ponavljajo desetletja ali več. Podnebne spremembe povzročajo abnormalne variacije podnebja v določeni regiji, ki imajo učinke tudi na druge dele Zemlje.

Podnebje se spreminja počasi in vzorce je potrebno meriti več let (ali desetletij), da lahko potrdimo spremembe, razen v primeru naravnih katastrof (kot je izbruh večjega vulkana, padec asteroida na Zemljo, večji izpusti metana v ozračje in podobno).

Prvič v zgodovini planeta pa ima posamezna vrsta tako velik vpliv na podnebje, da dokazano bistveno prispeva k rasti povprečne svetovne temperature, kar se pospešeno dogaja že zadnjih sto let, še posebej očitno pa od leta 1980 naprej.

Podnebje se spreminja že celotno zgodovino človeštva in obstajajo izmenjujoča si obdobja ter drugi naravni vzroki, ki spreminjajo podnebje in na katere človek nima vpliva.

Vendar pa smo v zadnjih desetletjih priča pojavu, ki ga velika večina znanstvenikov pripisuje človekovemu delovanju. Naravni podnebni cikli niso več zadosten razlog za hitre spremembe v temperaturi, ki se dogajajo v zadnjih desetletjih.

Vir: NASA – https://climate.nasa.gov/scientific-consensus/

Po podatkih NASA (več si lahko preberete na spletni strani ameriške vesoljske agencije) se je koncentracija ogljika v zadnjih 100 letih povišala na način, ki ga ni več mogoče pojasnjevati z naravnimi pojavi. Trenutno smo na približno 413 ppm (delcev na milijon).

This graph, based on the comparison of atmospheric samples contained in ice cores and more recent direct measurements, provides evidence that atmospheric CO2 has increased since the Industrial Revolution. (Source: [[LINK||http://www.ncdc.noaa.gov/paleo/icecore/||NOAA]])

Vir: NASA – https://climate.nasa.gov/evidence/

Posledice podnebnih sprememb se že kažejo v hitrejšem povečevanju temperature na Zemlji – pregrevanju, taljenju ledenikov, dvigu morske gladine, zviševanju snežne meje, predvsem pa pri pogostejših ekstremnih vremenski pojavih, kot so poplave, suše, vročinski valovi, požari in viharji. Vrstijo se leta rekordnih temperatur, v letu 2018 je bilo izmerjeno tudi rekordno povprečje temperature morja. Zaradi absorpcije ogljikovega dioksida postaja morje vse bolj kislo. Vse to pospešeno prispeva k šestemu največjemu izumiranju vrst na zemlji, ki je ravno sedaj v teku. Vzporedno s tem se povečuje koncentracija ozona in UV sevanja. To zaznavamo ob tem, ko se je temperatura ozračja segrela za 1°C, ob nezadostnem ukrepanju pa se bo po projekcijah do konca stoletja segrela za 4 do 6 °C  glede na predindustrijsko dobo. Posledice velikih razsežnosti bodo vplivale na pojave begunstva, podhranjenosti, duševnih motenj, nasilja, manjšo delovno produktivnosti in večanje revščine.

Več splošnih informacij o podnebnih spremembah in njihovih posledicah najdete na spletni strani Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj, kjer na tej povezavi najdete Infografiko o spreminjanju podnebja.

V tem okvirčku bodo navedeni zanimivi in zgovorni podatki o podnebnih spremembah. Zbirka je še v pripravi, prosimo za razumevanje.

Mednarodno pravna ureditev

Mednarodno okoljsko pravo sestavljajo načela, ki se razvijajo skupaj s samim mednarodnim pravom, tako glede na ustaljeno prakso držav, kot glede na odločitve Meddržavnega sodišča v Haagu, ki rešuje spore med državami.

Temeljna in najpomembnejša načela mednarodnega okoljskega prava so:

  • Načelo trajnostnega razvoja.
  • Načelo prepovedi povzročanja škode.
  • Načelo onesnaževalec plača.
  • Previdnostno načelo.
  • Načelo skupnih, vendar različnih odgovornosti.

Načelo trajnostnega razvoja je načelo, po katerem države sledijo razvoju, ki zadovoljuje potrebe sedanje generacije na način, ki ne ogroža možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij. Temu primerno načelo vključuje elemente medgeneracijske pravičnosti, trajnostne rabe naravnih bogastev, pravično uporabo naravnih bogastev (znotrajgeneracijska pravičnost in upoštevanje potreb drugih držav) ter načelo integracije, ki upošteva potrebo po upoštevanju okoljskih vidikov pri ekonomskih in drugih razvojnih odločitvah.

Načelo prepovedi povzročanja škode pomeni, da ima država odgovornost zagotoviti, da dejavnosti na območju pod njeno jurisdikcijo (na teritoriju posamezne države) ne povzročajo škode okolju drugih držav ali območjem izven meja nacionalne jurisdikcije. Načelo je bilo vključeno v Stocholmsko deklaracijo.

Načelo onesnaževalec plača pomeni, da morajo države zagotoviti, da v vseh primerih, ko pride do onesnaževanja okolja ali obstaja velika verjetnost, da bo do onesnaževanja lahko prišlo, stroške onesnaževanja oz. ukrepov, sprejetih z namenom preprečitve onesnaževanja nosi odgovorna fizična ali pravna oseba. Načelo ima dve funkciji: prepovedno (prepoved povzročanja čezmerne škode) in preventivno (vnaprejšnji sprejem primernih ukrepov za nadzor in regulacijo izvorov škode).

Načelo previdnosti je eno izmed temeljnih načel mednarodnega okoljskega prava, ki se je smiselno postalo tudi pomemben del prava EU. Po tem načelu pomanjkanje popolnih znanstvenih dokazov, kjer obstaja grožnja resne ali nepopravljive škode, ne sme biti razlog za odložitev stroškovno učinkovitih ukrepov za preprečitev degradacije okolja. Gre za dokaj novo načelo mednarodnega okoljskega prava, vendar ga štejemo kot del mednarodnega običajnega prava. Pri izvajanju načela gre za obrnjeno dokazno breme – subjekt, ki želi izvajati določeno dejavnost, mora dokazati, da ta okolju ne bo povzročala škode. To načelo je glede emisij TGP, kjer so škodljivi učinki vidni šele po določenem času, pomembno, saj bi bilo čakanje na popolnoma zanesljive znanstvene dokaze, usodno.

Načelo skupnih, vendar različnih odgovornosti pomeni, da imajo države, kljub temu, da so za varovanje okolja vse odgovorne, glede varovanja različne obveznosti, ki so odvisne od njihovih sposobnosti in odgovornosti oz. prispevkov k nastanku določenega okoljskega problema. To načelo je glede podnebnih sprememb vključeno tako v Okvirno konvencijo Združenih narodov o spremembi podnebja, kot tudi v Kjotski protokol in nenazadnje v Pariški sporazum.

Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja (v nadaljevanju UNFCCC) je mednarodna okoljska pogodba, katere cilj je omejiti koncentracijo toplogrednih plinov (v nadaljevanju TGP) v ozračju na raven, ki bo preprečila nevarno poseganje v podnebni sistem s strani človeka. Ta varna raven naj bi bila dosežena v časovnem obdobju, ki omogoča ekosistemom naravno prilagoditev na spremembe podnebja. Na ta način poskrbimo tudi za to, da ne bo ogroženo pridobivanje hrane in da bo trajnosten gospodarski razvoj mogoč (2. člen UNFCCC). Skupaj s Konvencijo o biološki raznovrstnosti in Konvencijo o boju proti dezertifikaciji, je tvorila eno izmed temeljnih zavez Konference združenih narodov o okolju in razvoju v Riu de Janeiru leta 1992. Gre za temeljni mednarodni sporazum, ki določa okvirni cilj glede potrebnega ravnanja držav pogodbenic na področju podnebnih sprememb in je kot tak temelj nadaljnjih dogovorov pogodbenic glede podnebnih sprememb.

Danes je pogodbenic Okvirne konvencije 197, kar načeloma predstavlja vse države na svetu.

Pogodbenice so se z UNFCCC zavezale k spoštovanju določenih načel, med drugim:

  1. varovati podnebni sistem v dobro sedanje in prihodnjih generacij človeštva na temelju pravičnosti in v skladu s svojimi skupnimi, vendar različnimi odgovornostmi in zmožnostmi, pri čemer naj bodo razvite države vodilne;
  2. sprejeti vnaprejšnje ukrepe, da bi predvidele, preprečile ali kar najbolj zmanjšale vzroke spremembe podnebja in ublažile njene škodljive učinke. Kadar grozi resna ali nepopravljiva škoda, pomanjkanje popolne znanstvene zanesljivosti ne bi smel biti razlog za odlaganje teh ukrepov;
  3. spodbujati trajnostni razvoj, politike in ukrepe za varovanje podnebnega sistema pred spremembami, ki jih povzroča človek, vključevati v državne razvojne programe ob upoštevanju, da je razvoj gospodarstva nujen za sprejem ukrepov, ki se nanašajo na spremembo podnebja. V ta namen so države dolžne oblikovati, izvajati, objavljati in redno posodabljati državne programe ukrepov za ublažitev spremembe podnebja glede na antropogene emisije in ukrepe, s katerimi bodo olajšale ustrezno prilagoditev spremembi podnebja.

Na podlagi UNFCCC in nadaljnjih sporazumov, morajo države poročati o izpustih TGP Združenim narodom. V sodelovanju med Združenimi narodi in Svetovno meteorološko organizacijo je vzpostavljena Medvladna skupina za podnebne spremembe kot telo Združenih  telo (v nadaljevanju: IPPC), ki pripravlja poročila o stanju podnebja in trendih (Aktualno najpomembnejši: Peto poročilo vlivov, 2014, https://www.ipcc.ch/assessment-report/ar5/, Posebno poročilo o globalnem segrevanju 1,5°C, 2018, https://www.ipcc.ch/sr15/chapter/spm/, ki usmerja k temu, da bi globalno segrevanje ostalo pod 1,5°C, Podnebne spremembe in raba zemlje, 2019, https://www.ipcc.ch/srccl/, Posebno poročilo o oceanih in kriosferi v spreminjajočem podnebju, 2019, https://www.ipcc.ch/srocc/). Za izvajanje UNFCCC je v pomoč tudi priročnik za izvajanje konvencije in priročniki za poročanje.

Kjotski protokol

Kjotski protokol k UNFCCC je konkretiziral omejitve emisij TGP za razvite države do leta 2012. Protokol določa področja emisij in TGP (Emisije drugih toplogrednih plinov, ki niso vključene v Okvirno konvencijo in Kjotski protokol, omejuje Montrealski protokol o snoveh, ki tanjšajo ozonski plašč). Sprememba Kjotskega protokola  iz Dohe je določila cilje zmanjšanja emisij TGP za drugo ciljno obdobje (do leta 2020), glede na leto 1990, pri čemer je država lahko izbrala tudi drugačno ciljno leto (Slovenija je izbrala za izhodiščno leto 1986 kot izhaja iz pregleda izhodiščnih let po državah po sprejemu dodatka h Kyotskemu protokolu).

Pariški sporazum (povezava do dokumenta še v slovenskem jeziku) je eden v seriji dogovorov, ki so jih države pogodbenice Okvirne konvencije Združenih narodov  o spremembi podnebja sprejele, ki govori o konkretnem podnebnem cilju. Pariški sporazum je stopil v veljavo 4. novembra 2016.

Po njem si morajo vse države zastaviti smele cilje kot nacionalno določen prispevek, da skupaj z drugimi državami sveta prispevajo k ohranitvi dviga povprečne globalne temperature občutno pod 2°C v primerjavi s predindustrijsko dobo in prizadevanju, da se dvig temperature omeji na 1,5 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo. Zadnje posebno IPPC poročilo  je ocenilo kot točko pregrevanja, do katere kot človeštvo predvidoma še lahko obvladujemo nastale posledice na 1,5°C segretja Zemlje glede na predindustrijsko dobo. Slovenija je ratificirala vse mednarodne podnebne dogovore in tudi Pariški sporazum jo zavezuje, tako na nacionalnem nivoju, kot na nivoju EU – tudi unija je namreč pogodbenica sporazuma. Pariški sporazum predstavlja tudi konkretiziranje enega izmed ciljev trajnostnega razvoja (Agenda 2030).

Na podlagi UNFCCC in nadaljnjih sporazumov, morajo države poročati o izpustih TGP Združenim narodom. V sodelovanju med Združenimi narodi in Svetovno meteorološko organizacijo je vzpostavljena Medvladna skupina za podnebne spremembe kot telo Združenih  telo (v nadaljevanju: IPPC), ki pripravlja poročila o stanju podnebja in trendih (Aktualno najpomembnejši: Peto poročilo vlivov, 2014, https://www.ipcc.ch/assessment-report/ar5/, Posebno poročilo o globalnem segrevanju 1,5°C, 2018, https://www.ipcc.ch/sr15/chapter/spm/, ki usmerja k temu, da bi globalno segrevanje ostalo pod 1,5°C, Podnebne spremembe in raba zemlje, 2019, https://www.ipcc.ch/srccl/, Posebno poročilo o oceanih in kriosferi v spreminjajočem podnebju, 2019, https://www.ipcc.ch/srocc/).

Za izvajanje UNFCCC je v pomoč tudi priročnik za izvajanje konvencije in smernice za poročanje, ki jim morajo države slediti pri pripravi poročil (gre za določitev metodologije).

Evropska unija in vse njene države članice (vključno s Slovenijo), imajo na podlagi UNFCCC obveznost rednega poročanja Združenim narodom o svojih emisijah TGP ter svojih politikah in ukrepih, ki zasledujejo cilje na področju podnebnih sprememb. Najbolj nedavna sporočila vseh držav so dostopna na spletni strani UNFCCC – Slovenija je zadnji poročili oddala v letu 2019; do obeh poročil dostopate preko spletne strani UNFCCC.

COP ali ‘Conference of the Parties’ – neposredni prevod ‘konferenca pogodbenic’ – je najvišji organ Okvirne konvencije. Na konferencah COP so prisotne vse pogodbenice Okvirne konvencije, ki skupaj obravnavajo stanje implementacije konvencije, druge pravne instrumente, ki jih pogodbenice uvajajo, ter najpomembneje, sprejemajo odločitve, ki so nujne za učinkovito implementacijo Okvirne konvencije.

Na konferencah, ki se odvijajo vsako leto (razen, če se države dogovorijo drugače), pogodbenice skupaj pregledajo in ocenijo zaključke nacionalnih poročil o izpustih TGP, v luči doseganja podnebnih ciljev po Pariškem sporazumu. Zadnji COP, po vrsti številka 25, se je odvij decembra 2019 v Madridu.

Več o COP si lahko preberete na spletni strani UNFCCC.

IPCC – The Intergovernmental Panel on Climate Change ali Medvladni svet za podnebne spremembe je organ Združenih narodov za vrednotenje znanosti, povezane s podnebnimi spremembami. 

Glavni namen organa je omogočanje odločevalcem (v tem primeru državam pogodbenicam) dostop do znanstveno preverjenih dejstev in ocen podnebnih sprememb, potencialnih nevarnosti v prihodnosti in možnosti blaženja podnebnih sprememb.

IPCC ne opravlja lastnih raziskav in skrbi za nevtralne, odločevalcem pomembne informacije, brez predlogov predpisov, ki bi morali biti sprejeti. Vsekakor pa imajo poročila IPCC usmerjevalno vlogo, saj so znanstvena dejstva neizpodbitna; njihovo upoštevanje pa je nato odvisno od odločitev na COP.

IPCC je znan po pripravi posebnih poročil, ki služijo kot osnova za odločevalce. Med zadnjimi in najbolj pomembnimi je tudi Posebno poročilo o vplivih globalnega segrevanja za 1.5 ºC. Gre za
”Posebno poročilo IPCC o vplivih globalnega segrevanja za 1,5 ° C nad predindustrijsko raven in s tem povezane svetovne poti emisij toplogrednih plinov v okviru krepitve globalnega odziva na grožnjo podnebnih sprememb, trajnostni razvoj in prizadevanja za izkoreninjenje revščine.” kot je navedeno na spletni strani IPCC.

Transforming our world: The 2030 Agenda for Sustainable development (povezava do dokumenta) ali po slovensko ‘Spreminjanje našega sveta: Agenda 2030 za trajnostni razvoj’ je dokument, ki so ga voditelji 193 držav sprejeli leta 2015 na vrhu Združenih narodov. Dokument je postal nov univerzalni standard do leta 2030.

Agenda ni pravno zavezujoč mednarodni sporazum, kljub temu pa vključuje strinjanje mednarodne skupnosti glede ciljev, h katerim si je treba globalno prizadevati. Med 17 cilji je glede podnebnih sprememb pomemben cilj 13 – sprejeti nujne ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in njihovim posledicam (ob priznavanju, da je najpomembnejši mednarodni medvladni okvir za pogajanja o boju proti podnebnim spremembam na svetovni ravni UNFCCC). Tekst se prične s stavkom: ”Agenda je načrt za ljudi, planet in blaginjo.” Dokument vključuje naslednje zaveze/podcilje:

  • v vseh državah krepiti pripravljenost na nevarnosti in naravne nesreče, ki so posledica podnebnih sprememb, ter sposobnost prilagajanja nanje;
  • vključiti ukrepe za boj proti podnebnim spremembam v politike, strategije in načrte na državni ravni;
  • izboljšati izobraževanje, ozaveščanje ter človeške in institucionalne zmogljivosti za blažitev podnebnih sprememb, prilagajanje, omejevanje posledic in zgodnje opozarjanje.

Slovenija bo naslednje poročilo prostovoljnega nacionalnega pregleda doseganja ciljev pripravila do julija 2020. Prioriteta tega poročila bosta krožno gospodarstvo in demografske spremembe. Spremljanje doseganja ciljev je v pristojnosti Službe Vlade za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Strategija razvoja Slovenije do 2030 je pripravljena v skladu s cilji trajnostnega razvoja.

Ureditev na ravni EU

Ob izvolitvi Ursule von der Leyen kot nove predsednice Evropske komisije, se je ta zavezala sprejeti novi Evropski zeleni dogovor, ki bo jasno določal podnebni cilj EU – ogljično nevtralnost držav članic do leta 2050.

V skladu z obljubami je Evropska komisija pripravila jasno časovnico, ki vključuje tako splošne ukrepe kot energetsko-podnebni paket, katerega sprejetje je predvideno v naslednjih mesecih oziroma še v tem letu in rezultati katerega naj bi EU vodili do razogljičenja.

Evropski zeleni dogodvor izpostavlja pomen medsektorskega gospodarskega povezovanja pri doseganju cilja in:

  • ”naložbe v okolju prijazne tehnologije
  • podpora industriji za inovacije
  • uvajanje čistejših, cenejših in bolj zdravih oblik zasebnega in javnega prevoza
  • dekarbonizacija energetskega sektorja
  • povečanje energijske učinkovitosti stavb
  • delo z mednarodnimi partnerji za izboljšanje globalnih okoljskih standardov”

V okviru pravičnega prehoda v nizkoogljično gospodarstvo EU predvideva v letih 2021-2027 razdeliti 100 milijard EUR za vse, ki jih bo prehod najbolj prizadel (ljudje, podjetja, regije).

V okviru paketa zelenega dogovora so načrtovani:

  • t.i. Podnebni zakon (Climate Law), ki bo ‘uzakonil’ cilj ogljične nevtralnosti do leta 2050 (več v posebnem zavihku);
  • Evropski podnebni pakt, katerega cilj je aktivacija državljank in državljanov ter civilne družbe EU pri spopadanju s podnebnimi spremembami ter varstu okolja (v javni razpravi do 27 maja 2020);
  • Evropska industrijska strategija, s katero EU zasleduje odpornost evropskega gospodarstva v okviru podnebnih ciljev, ki prinašajo spremembe;
  • Akcijski načrt za krožno gospodarstvo, ki zasleduje učinkovitost gospodarstva v smislu učinkovitosti uporabe surovin in skrbi za racionalnost in učinkovitost celotnega življenjskega kroga proizvodov, od surovin do odpadka;
  • Sklad za pravični prehod za obdobje 2021-2027, v okviru katerega bo EU financirala pravični prehod regij, ki so odvisne od fosilnih virov;
  • in drugi spremljajoči dokumenti.

Več o Evropskem zelenem govoru, časovnici in datumih za oddajo pripomb na predvidene dokumente si lahko preberete na spletni strani Evropske komisije.

Evropski podnebni zakon ali ‘Climate Law’ je eden izmed dokumentov, katerega sprejetje je predvidela nova Evropska komisija v okviru energetsko-podnebnega paketa.

Evropski podnebni zakon bo pravni predpis, ki vzpostavlja cilj ogljične nevtralnosti EU do leta 2050.

Trenutno besedilo s 4. marca 2020, ki ga je predlagala Evropska komisija, je dostopno na tej povezavi. Besedilo samega Zakona je kratko – gre za približno 6 strani besedila, ki ga spremlja obširnejša obrazložitev.

Poglavitni poudarki v besedilu Podnebnega zakona so:

  • cilj ogljične nevtralnosti do leta 2050;
  • revizija ciljev zmanjševanja TGP v EU za leto 2030 (septembra 2020), ter določitev novega cilja 50-55% znižanja TGP do leta 2030;
  • revizija podnebne zakonodaje do 30 junija 2021 v luči doseganja cilja ogljične nevtralnosti in amandmiranje po potrebi;
  • evalvacija uspešnosti ukrepov EU in držav članic za dosego cilja ogljične nevtralnosti do 30. septembra 2023 in na vsakih sledečih pet let;
  • amandmiranje trenutne Uredbe EU 2018/1999, ki določa trenutno veljavne zaveze držav članic glede količine zmanjšanja toplogrednih plinov v EU (40% do 2030) ter predvideva sprejem Celovitih nacionalnih energetskih in podnebnih načrtov.

Javnost ima možnost sodelovati v javni razpravi na ravni EU do 1. maja 2020 – povezava do javne razprave je na tej spletni strani.

Sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov je bil na ravni Evropske unije vzpostavljen leta 2005 z Direktivo o trgovanju s pravicami do emisij toplogrednih plinov 2003/87/ES. Direktiva je bila večrkat posodobljena in spremenjena v skladu z novimi cilji EU, z zadnjo spremembo iz leta 2013 (ki velja do letošnjega leta oz 2020, po katerem bo sprejeta nova ureditev).

Gre za sistem ETS – ‘European Union Emissions Trading System’ ali ‘Sistem Evropske unije za trgovanje z ispusti TGP’. ETS sistem je eden izmed mehanizmov EU za izvajanje njene energetsko-podnebne politike, katerega namen je stroškovno učinkovito znižanje količine izpustov TGP iz energetskega sektorja, energetsko potratne industrije in letalstva, preko vzpostavitve omejitve količine TGP, ki so lahko spuščeni v ozračje na posameznem trgu države članice, ter vzpostavitve trgovanja s pravicami izpustov TGP (ki so seveda količinsko omejene).

Medtem ko v sistem ETS spadajo vsi pridelovalci toplote in elektrike, ki uporabljajo fosilna goriva, pa tudi energetsko potratna industrija oz. naprave, ki izpuščajo TGP (Od leta 2012 je v sistem ETS vključen tudi letalski promet), poznamo tudi tako imenovani ne-ETS sektor, v katerega spadajo vsi sektorji, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijskimi kuponi a kljub temu proizvajajo izpuste toplogrednih plinov. Izpusti iz ETS sektorja predstavljajo 37,6% vseh izpustov TGP v Sloveniji, kar pomeni, da neETS sektor s 62,4% deležem predstavlja večino izpustov (podatki dostopni na tej povezavi, stran 6). Med večjimi neETS onesnaževalci s TGP so promet, ki je največji sektorski onesnaževalec v Sloveniji (proizvaja 32% izpustov TGP), kmetijstvo, ki prispeva 10% izpustov, sledijo še ostala področja (več si lahko preberete na spletni strani ARSO)

V Sloveniji se dohodki od trgovanja z emisijskimi kuponi stekajo v državni proračun, konkretno v Sklad za podnebje, ki ga upravlja Ministrstvo za okolje in prostor. Zakon o varstvu okolja v 128. členu vzpostavlja Sklad ter v 129. členu določa, kateri so upravičeni nameni za porabo sredstev iz Sklada. Na podlagi ZVO MOP vsako leto sprejme letni programi porabe sredstev Sklada za podnebne spremembe, v katerem je predvidena razdelitev sredstev. Trenutno veljavni program, ki je bil sprejet 9.3.2020, posega v prakso letnega določanja razdelitev sredstev, saj področje ureja od leta 2020 do leta 2023.

Evropska unija ima trenutno mehanizem za spremljanje emisij toplogrednih plinov, ki temelji na ‘Uredbi 525/2013 o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov in poročanje o njih ter za sporočanje drugih informacij v zvezi s podnebnimi spremembami na nacionalni ravni in ravni Unije’ ter na ‘Delegirani uredbi 666/2014 o določitvi vsebinskih zahtev glede sistema evidenc Unije ter upoštevanju sprememb potencialov globalnega segrevanja in mednarodno dogovorjenih smernic o evidencah v skladu z Uredbo (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta’.

Osnova za obe uredbi so mednarodne obveznosti v okviru Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, zato vam priporočamo, da si pogledate tudi zavihek pod naslovom ‘Mednarodno pravna ureditev/Obvezonsti poročanja držav’, kjer so vključene povezave do zanjih poročanj Slovenije EU in Združenim narodom.

V okviru Evropskega zelenega dogovora bodo sistemi poročanja predvidoma prilagojeni – več informacij v zavihku ‘EU Green Deal – Evropski zeleni dogovor’.

Direktorat za okolje Evropske komisije je organ, pristojen in odgovoren za politiko EU na področju okolja.

Naloga DG Environment je ”razviti in olajšati izvajanje politik in zakonodaje, ki prispevajo k temu, da se državljanom EU omogoči dobro življenje v okviru okoljskih meja planeta, ki temelji na inovativnem krožnem gospodarstvu, kjer je biotska raznovrstnost zaščitena, cenjena in obnovljena ter okoljska zdravstvena tveganja minimizirana. na načine za povečanje odpornosti naše družbe in kjer je rast ločena od uporabe virov.”.

V praksi to pomeni, da Direktorat spremlja okoljsko politiko in implementacijo okoljske zakonodaje EU (ki predstavlja večino vse zakonodaje EU). Ima številne pristojnosti in naloge, med pomembnejše spadajo:

  • skrb za promocijo ustrezne implementacije okoljske zakonodaje in politik EU v državah članicah (DČ);
  • monitoring upoštevanja zakonodaje in politik v DČ;
  • skrb za uveljavitev zakonodaje in politik – preko kaznovanja in opozarjanja na kršitve;
  • obravnavanje kršitev DČ (t.i. infringement cases) ter možnost toženja DČ pred Sodiščem EU zaradi neupoštevanja prava EU;
  • skrb za ustrezno implementacijo in upoštevanje Aarhuške konvencije v DČ.

Trenutni politični vodja direktorata je komisar Virginijus Sinkevičius iz Litve, celotno osebje organa pa sestavlja približno 500 oseb.

Več o DG Environment si lahko preberete na spletni strani Komisije.

Evropska agencija za okolje (EEA) je agencija Evropske unije, ki skrbi za zbiranje in sporočanje jasnih in nepristranskih informacij o stanju okolja.

Ena izmed za javnost bolj uporabnih pristojnosti in nalog EEA je analiza in javni ter prosto dostopni prikaz okoljskega stanja v EU in državah članicah, ki so namenjeni tako oblikovalcem okoljske politike EU, kot tudi splošni javnosti.

V okviru opisanih nalog EEA vodi Evropsko okoljsko informacijsko in opazovalno omrežje (Eionet), v katerem so zbrani relevantni okoljski podatki iz držav članic po sledečih temah:

  • onesnaževanje ozračja, transport, hrup in industrijsko onesnaževanje;
  • biodiverziteta;
  • vplivi podnebnih sprememb, ter ranljivost in prilagajanje nanje;
  • blaženje podnebnih sprememb in energetika;
  • otoške, obalne in morske vode;
  • urbani sistemi, ter sistemi upravljanja s prostorom in prstjo:
  • odpadki in surovine v zeleni ekonomiji.

Na spletni strani EEA najdete tudi okoljske kazalce, med katerimi najdete zelo zanimive podatke in zgovorne grafe s področja podnebja in varstva okolja, med katerimi so tudi prikazi:

  • porabe primarne energije in goriva v Evropi;
  • stanja ozona;
  • stanja Grenlandskega ledu in ledu na Antarktiki;
  • stanje biodiverzitete v EU;
  • izpusti in trendi TGP v EU;
  • in še številne druge pomembne podatke.

Slovenska ureditev

Nacionalna dolgoročna podnebna strategija (v nadaljnjem tekstu – Strategija) je obveznost držav članic EU, ki izvira iz Uredbe 2018/1999. Prvo dolgoročno strategijo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov naj bi DČ predložile do konca januarja 2020 (pripravila naj bi se skupaj z Nacionalnim energetskim in podnebnim načrtom), vendar je Slovenija z rokom zamudila in naša Strategija je še v pripravi. Obveznost za pripravo strategije ima Slovenija tudi v okviru Združenih narodov, saj mora do leta 2020 strategijo posredovati OZN na podlagi Pariškega sporazuma.

Kljub temu, da v Sloveniji Strategije še nimamo, je na podlagi omenjene Uredbe EU in Pariškega sporazuma jasno, kakšen je njen namen; določitev cilja ogljične nevtralnosti do leta 2050 ter določitev strateškega načrta, kako do cilja priti. Na podlagi strategij nato država sprejme operativne in akcijske načrte za posamezna področja in konkretne ukrepe.

V Sloveniji osnutek Strategije pripravlja Inštitut Jožefa Stefana, konkretno Center za energetsko učinkovitost, ki je pripravljal tudi Nacionalni energetski in podnebni načrt.

Ko bo osnutek Dolgoročne podnebne strategije javno objavljen, boste tukaj našli povezavo do osnutka.

Zakon o podnebni politiki (v nadaljevanju Zakon) je dokument, ki naj bi tudi v Sloveniji uzakonil cilj ogljične nevtralnosti do leta 2050.

Zadnji osnutek Zakona iz decembra 2019 je dostopen na spletni strani MOP oz. na portalu e-demokracija. Gre za zelo splošen in kratek dokument s 15. členi, katerega funkcija je v trenutni obliki predvsem deklaratorna in brez konkretnejših poudarkov.

3. člen osnutka Zakona pravi:

”Namen zakona je vzpostaviti okvir za uresničevanje podnebne politike Republike Slovenije, ki bo v
skladu s cilji trajnostnega razvoja, varstva okolja in varstva človekovih pravic ter v skladu z
mednarodnimi zavezami učinkovito omejila in zmanjšala podnebne spremembe ter omogočila
prilagajanje družbe nanje.”

V 7. členu onutka so določeni cilji slovenske podnebne politike:

”(1) Cilji podnebne politike so:
– doseči ogljično nevtralnost do leta 2050;
– okrepiti zavedanje, da se podnebne spremembe že dogajajo;
– takojšnji pristop vseh sektorjev k sprejemu ukrepov za omejevanje, zmanjšanje ter prilagajanje na
podnebne spremembe;
– doseči podnebno varnost prebivalcev;
– povečati prilagoditvene sposobnosti družbe na podnebne spremembe;
– povečati odvzem toplogrednih plinov po ponorih;
– spodbuditi raziskovalne in druge dejavnosti, s katerimi se lahko odvzame toplogredne pline iz ozračja
ali omeji njihove emisije.
(2) Cilji podnebne politike za posamezne sektorje so opredeljeni v Dolgoročni podnebni strategiji.”

Zakon še ni sprejet in v tem trenutku ni jasno, ali se bo postopek njegovega sprejemanja nadaljeval. Slovenijo namreč k sprejemu ‘slovenskega’ podnebnega zakona ne zavezujejo niti mednarodne zaveze, niti pravo EU.

Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt je obveznost Slovenije na podlagi Uredbe EU 2018/1999. Slovenija bi (kot vse ostale države članice) morala Evropski komisiji posredovati načrt (v nadaljevanju NEPN) do konca decembra 2019. Rok smo zamudili, NEPN pa je bil sprejet na Vladi in posredovan Komisiji konec februarja 2020.

Gre za strateški in akcijski dokument s področja energetike in podnebja, saj določa cilje Slovenije na področjih razogljičenja Slovenije, energetske učinkovitosti, energetske varnosti, notranjega trga ter na področjih raziskav, inovacij in konkurenčnosti.

NEPN je najpomembnejši podnebni dokument v Sloveniji v tem trenutku, saj določa konkretne izvedbene ukrepe za doseganje ogljične nevtralnosti Slovenije do leta 2050; trenutni načrt velja za obdobje od leta 2020 do 2030, prva revizija načrta pa je predvidena v letih 2023/2024 (pregled, ali sledimo ciljem in uskladitev z morebitnimi novimi cilji na ravni EU).

Ministrstvo za infrastrukturo je kot ministrstvo, ki je pristojno za energetiko, odgovorno za NEPN. Ministrstvo za okolje in prostor je v postopku sprejemanja dokumenta sodelovalo kot organ, ki je odgovoren za celovito presojo vplivov na okolje (ocenilo je ustreznost pripravljenega okoljskega poročila, ki ga je pripravljal konzorcij, plačan za izdelavo poročila – okoljsko poročilo je dostopno tukaj).

NEPN med svojimi poglavitnimi cilji izpostavlja postopno zmanjševanje porabe energije ter povečanje energetske in snovne učinkovitosti v vseh sektorjih, ki mu sledijo še ostali izzivi, ki so:

  • pospešen razvoj omrežja za distribucijo električne energije v smislu večje jakosti, odpornosti na motnje, naprednosti in fleksibilnosti, kar bo omogočilo pospešeno integracijo toplotnih črpalk,  zpolnjevanje zahtev povezanih s pospešenim uvajanjem elektromobilnosti in pospešeno integracijo naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov; potrebno bo zagotoviti finančne vire za dodatna investicijska vlaganja distribucijskih podjetij ter zagotoviti trajnostno naravnano določanje višine omrežnine,
  • postopno opuščanje fosilnih virov v vseh sektorjih,
  • trajnostno upravljanje prometa in prehod na alternativna goriva,
  • pospešeni razvoj sistemov daljinskega ogrevanja in hlajenja,
  • dekarbonizacija oskrbe z zemeljskim plinom in povezovanje sektorjev plina in
    električne energije,
  • ohranjanje odličnosti in varnega obratovanja jedrskih objektov v Sloveniji ter
    usmeritev glede priprav za odločitev o prihodnji rabi jedrske energije in eventualni
    izgradnji nove jedrske elektrarne,
  • tehnološki razvoj in komercialni preboj OVE, naprednih tehnologij in storitev, vključno
    s shranjevanjem in učinkovito rabo energije.

NEPN se zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov (TGP) loteva tako, da za vsak sektor določa % zmanjševanja izpustov TGP. Tako NEPN določa sledeče sektorske cilje:

– promet: + 12 %,
– široka raba: – 76 %,
– kmetijstvo: – 1 %,
– ravnanje z odpadki: – 65 %,
– industrija: – 43 %,
– energetika: – 34 %.

”NEPN kaže, da bo Slovenija celotne emisije TGP do leta 2030, glede na leto 2005, znižala za do 36%.” (35. stran NEPN). Pri tem je potrebno upoštevati, da je trenutno veljavni cilj EU za Slovenijo zmanjšanje TGP za 40%, novi zeleni dogovor, ki naj bi bil sprejet še letos, pa predvideva celo 55% znižanje izpustov.

Končna verzija NEPN-a, sprejetega na Vladi RS dne 28.2.2020 je dostopna na spletni strani portala Energetika.

Operativni program ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (v nadaljevanju OP TGP) je izvedbeni načrt ukrepov za doseganje pravno obvezujočega cilja Slovenije za zmanjšanje emisij TGP do leta 2020 iz podnebno energetskega paketa po Odločbi 2009/406/ES o prizadevanju držav članic za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, da do leta 2020 izpolnijo zavezo Skupnosti za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov. Vlada RS ga je sprejela decembra 2014.

Med pomembnejšimi cilji OP TGP, ki so zastavljeni do konca leta 2020, so:

  • zmanjšanje emisij v prometu za 15% do leta 2030 glede na leto 2005 in 90% do leta 2050;
  • zmanjšanje emisij v široki rabi za 66% do leta 2030 glede na leto 2005 in razogljičenje do 2050;
  • ohranitev emisij iz kmetijstva do največ 6% do leta 2030 glede na leto 2005;
  • zmanšanje emisij v industriji za 32% do leta 2030 glede na leto 2005 in 90% do leta 2050;
  • zmanjpanje emisij pri ravnanju z odpadki za 57% do leta 2030 glede na leto 2005 in 90% do 2050;
  • zmanjšanje emisij iz energetike za 16% do leta 2030 glede na leto 2005 in razogljičenje do 2050.

OP TGP kot izvedbeni načrt določa ukrepe, kako naj bi določene cilje dosegli.

Že v letu 2020 bo začela Slovenija delovati v skladu z novim Nacionalnim energetskim in podnebnim načrtom (NEPN), ki določa nove podnebne in sektorske cilje – Več si poglejte pod zavihkom ‘Nacionalni energetski in podnebni načrt’.