Pogosta vprašanja in odgovori

/Pogosta vprašanja in odgovori
Pogosta vprašanja in odgovori2019-10-24T09:43:02+01:00

Pogosta vprašanja in odgovori

Pogosta vprašanja in odgovore smo zbrali na podlagi primerov, ki nam jih posredujete uporabniki in jih obravnavamo v okviru naše Zelene svetovalnice. Vprašanja smo zbrali na podlagi pogostosti. Nobeno vprašanje in odgovor se ne nanašata na konkretni primer; anonimnost uporabnikov Zelene svetovalnice je zagotovljena.

Kliknite spodaj na pogosto zastavljena vprašanja, ki jih prejemamo v okviru Zelene svetovalnice. Pripravljeni odgovori vam lahko koristijo še preden nam pišete preko svetovalnice.

Varstvo okolja

Svetujemo vam, da:

Pred pristojnim sodiščem lahko podate civilno tožbo na podlagi 99. člena v povezavi z 75. členom Stvarnopravnega zakonika ali pa 133. člena Obligacijskega zakonika.

Preberi več

Svetujemo vam, da:

  • najprej pridobite dodatne informacije in dokumente, ki bi vam koristile za razjasnitev problema (npr. okoljevarstvenemu dovoljenju, poročila o zbiranju in obdelavi odpadkov, morebitne inšpekcijske zapisnike);
  • se posvetujete z odvetnikom o možnosti vložitve civilne tožbe na podlagi Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ali Obligacijskega zakonika (OZ).
Preberi več

Svetujemo vam, da:

  • podate prijavo ustrezni inšpekcijski službi. V primeru sežiganja odpadkov, je pristojen Inšpektorat RS za okolje in prostor. Kurjenje in uporaba odprtega ognja v naravnem okolju sodijo v pristojnost nadzora Inšpektorata za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami;
  • v primeru sežiganja odpadkov v krajinskih parkih ali drugih zavarovanih območjih, kjer velja strožji varstveni režim, obvestite upravitelja krajinskega parka ter pristojno območno enoto Zavoda RS za varstvo narave s pobudo, da tudi oni posredujejo ustrezno pobudo inšpekcijski službi;
  • v primeru hujšega onesnaženja podate kazensko ovadbo, pri čemer je potrebno za vsak ukrep predložiti čim več konkretnih dokazov, ki utemeljujejo sum kršitve.
Preberi več

Svetujemo vam, da:

  • najprej pridobite informacije o lastništvu nepremičnin, na katerih se nahaja odlagališče gradbenih odpadkov;
  • v primeru nezakonitega odlaganja gradbenih odpadkov lahko podate prijavo pristojni inšpekcijski službi;
  • v primeru, da nastaja iz odlaganja odpadkov okoljska škoda (večja škoda na vodi, zavarovanih vrstah živali ali habitatih in tleh (po 110a. do 110i. členu ZVO-1) je možno prijaviti tudi okoljsko škodo na Agencijo RS za okolje;
  • v primeru kaznivega dejanja, lahko pri pristojnem sodišču vložite kazensko ovadbo.
  • v primeru, da predmetno ravnanje odlaganja odpadkov povzroča vznemirjanje oziroma povzroča škodo, pa vam svetujemo, da se pozanimate o možnosti vložitve civilnih tožb na podlagi Stvarnopravnega zakonika ali Obligacijskega zakonika.
Preberi več

Svetujemo vam, da:

Preberi več

Svetujemo vam, da:

Preberi več

Svetujemo vam, da:

  • Se za reševanje težave najprej opravijo meritve hrupa, ki bodo pokazale, ali le-ta presega mejne vrednosti, določene z Uredbo o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju.
  • Se v primeru hrupa, ki presega mejne vrednosti, posvetujete z odvetnikom o možnosti vložitve tožbe.
Preberi več

Predlagamo, da:

Preberi več

Usmeritve:

  • Vplive sevanja je potrebno dokazati.
  • Glede samih vplivov sevanja na zdravje in dokazovanje škodljivih vrednosti lahko preiščete bazo analiz Nacionalnega inštituta za javno zdravje.
  • Presoja vplivov na okolje lahko vodi do izdaje okoljevarstvenega soglasja ali do izdaje gradbenega dovoljenja v integralnem postopku, ki ga določa Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)
Preberi več

Priporočamo da:

Preberi več

Predlagamo da:

  • se ponovno obrnete na Inšpekcijo, sprva z zahtevkom po informacijah javnega značaja in zahtevate zapisnik o ogledu po prijavi;
  • če ga ne boste dobili (ker morda še niso obravnavali vaše zadeve) jim še enkrat pišite s prošnjo, da vas v skladu z Uredbo o upravnem poslovanju obvestijo, pod katero številko se zadeva obravnava in kdaj, glede na načrt dela organa predvidoma bo na vrsti in naj se zadeva čim prejo obravnava, ker se kršitev nadaljuje;
    – če tudi na to ne boste dobili odgovora, se obrnite na Upravno inšpekcijo in Inšpekcijski svet ter predstavite situacijo in prosite, da ukrepajo po svojih pristojnostih.
Preberi več

Predlagamo da:

  • se neposredno pri inšpekciji, ki se je izrekla za nepristojno, pozanimate, katera inšpekcija je pristojna;
  • če se tudi druga inšpekcija (ali več inšpekcij) izreče za nepristojno, se obrnite na Inšpekcijski svet, ki razrešuje nesoglasja glede pristojnosti.
Preberi več

Predlagamo da:

  • o ravnanju sosedov obvestite pristojno inšpekcijo, ki je v tem primeru Inšpektorat za okolje in prostor.
  • v kolikor prijava inšpekciji ne bo dosegla željenih rezultatov, vam priporočamo posvetovanje z odvetnikom o možnosti vložitve tožbe zaradi dima in smradu (poglejte med druga pogosta vprašanja in odgovore na temo dima in smradu)
Preberi več

Priporočamo da:

  • z natančno opredelitvijo kršitve podate prijavo pri pristojnem državnem inšpektoratu (kurjenje, sežiganje in uporaba odprtega ognja v naravnem okolju sodijo v pristojnost nadzora Inšpektorata za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, v primeru sežiganja odpadkov, pa je pristojna okoljska inšpekcija);
  • v primeru hujšega onesnaženja podate kazensko ovadbo na Policijo, pri čemer je potrebno ovadbi priložiti čim več konkretnih dokazov, ki utemeljujejo sum kršitve.
  • alternativno glede kršitev obvestite tudi upravitelja zavarovanega območja ter pristojno območno enoto Zavoda RS za naravo s pobudo, da tudi oni posredujejo ustrezno pobudo inšpekcijski službi. Če bi inšpekcije morebiti prelagale odgovornost ena na drugo, se lahko obrnete na Inšpekcijski svet, ki razrešuje takšna nesoglasja glede pristojnosti (glej 12. vprašanje).
Preberi več

Predlagamo da:

  • od ARSO pridobite informacijo, ali mora obrat pridobiti okoljevarstveno dovoljenje;
  • če da, od ARSO pridobite okoljevarstveno dovoljenje in ugotovite pogoje, pod katerimi mora obrat delovati;
  • ob morebitnih kršitvah podajte prijavo pristojnemu inšpektoratu (glej tudi vprašanje 12), pri čemer navedite čim več konkretnih podatkov (lokacija obrata ter domnevne nepravilnosti);
  • v kolikor bi v prihodnosti prišlo do prekomernih emisij ali poškodovanja okolja, imate možnost postopanja po določbah ZVO-1 oz. Obligacijskega ter Stvarnopravnega zakonika, za kar priporočamo pomoč odvetnika.
Preberi več

Predlagamo da:

  • se v primeru, da menite, da je voda onesnažena, pridobite dokazila o nastali škodi, morebitnih presežnih vrednostih in dokazih, da je to onesnaženje zelo verjetno povzročil jasno določen onesnaževalec;
  • če ugotovite, da so presežene mejne vrednosti po Uredbi o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo, podajte prijavo Inšpektoratu za okolje in prostor, morebitno okoljsko škodo pa ARSO;
  • v primeru sumu kaznivega dejanja po 333. členu Kazenskega zakonika (obremenjevanje in uničenje okolja in prostora) podate ovadbo Policiji ali Okrožnemu državnemu tožilstvu (ti lahko pridobivajo dodatne podatke o kaznivem dejanju, ki jih sami morda ne morete pridobiti).
Preberi več

Urejanje prostora

Večina občin omogoča samostojen vpogled v OPN – občinski prostorski načrt preko spletnih strani ali portalov kot sta PISO in iObčina, podatki o prostorskih aktih vseh občin so zbrani tudi na internetnem portalu države (Prostorski informacijski sistem).

Pazite, občinski prostorski akti so sestavljeni iz več delov, običajno so to vsaj odlok, grafika in priloge. Pri iskanju informacij o pogojih rabe prostora in gradnje je treba upoštevati vse sestavine akta.

V našem naselju se vrstijo novogradnje, ki vznemirjajo prebivalce, novi objekti so veliko večji kot starejši, gradi se tudi na območjih, ki so včasih veljala za nezazidljiva, nove gradnje so v skladu s prostorskimi akti občine, kaj lahko storijo prebivalci?

Najbolj učinkovito je lahko sodelovanje v zgodnjih fazah načrtovanja, med pripravo prostorskih aktov, še preden so sprejete odločitve in usklajeni vsi pogoji načrtovanja. Takrat so še odprte možnosti za različne dogovore in usklajevanje interesov med akterji.

Prebivalci morajo biti zato, da bi lahko pravočasno in kar se da učinkovito sodelovali pri načrtovanju razvoja v lokalnem okolju, pozorni in se zanimati za občinsko prostorsko načrtovanje, za izdelavo in vsebino občinskih prostorskih načrtov (OPN) in občinskih podrobnih prostorskih načrtov (OPPN) ter se odzivati na vabila občine k sodelovanju na javnih delavnicah in razpravah. Izkoristiti morajo pravico do seznanjenosti z načrtovanimi spremembami in zahtevati od pristojnih (občine) razumljiva pojasnila o načrtovanih posegih in spremembah, ki jih bodo povzročile v okolju.

Učinke sodelovanja prebivalcev pri načrtovanju prostorskega razvoja lahko pomembno izboljša povezovanje. Medsebojno povezani prebivalci so bolj prepričljivi sogovorniki v procesih usklajevanja in priprave prostorskih načrtov ter tudi bolj uspešni v drugih fazah urejanja, pri skupnostnem upravljanju lokalnega okolja.

V primeru organiziranega delovanja lahko prebivalci povezani v civilno iniciativo, pod določenimi pogoji, uveljavljajo tudi pravno varstvo javnih interesov za katere se zavzemajo. V primeru problemov, ki presegajo lokalno okolje, se lahko prebivalci za nasvet in pomoč pri sodelovanju obrnejo na nevladne organizacije s področja urejanja prostora ali varstva okolja.

V veliko pomoč je prebivalcem, ki se zanimajo za urejanje prostora in varstvo okolja lahko spletna stran Zagovorniki okolja na kateri so podrobno predstavljeni sistem urejanja prostora in varstva okolja ter postopki priprave posameznih vrst prostorskih aktov in okoljskih dokumentov. V posebnem zavihku deluje povezava na Zeleno svetovalnico, to je možnost za pridobitev hitrega neodvisnega pravnega nasveta.

Vedno, tudi če se prebivalci problemov, ki jih v njihovem okolju povzročajo veljavni prostorski akti zavedo kasneje, torej že po sprejetju prostorskega akta, je dobro, da o tem kaj menijo obvestijo občino kot tudi, da podajo javno pobudo za spremembe akta, če ocenjujejo, da je to potrebno.

V postopku priprave državnega prostorskega načrta smo prizadeti prebivalci ostali brez podpore občine, kaj lahko storimo? Občina se s predlaganimi rešitvami strinja, prebivalci pa želimo, da se vplivno območje načrtovanega posega razširi in da se v presoja vplivov na okolje vključi bližnja poseljena območja in zagotovi izvedbo ustreznih omilitvenih ukrepov.

Kadar imajo prebivalci občutek, da je občina pozabila na njih, je dobro, da jo na to spomnijo.  Občinska vodstva in uprave si prizadevajo zadovoljiti širok spekter lokalnih interesov in ustvariti kar najboljše pogoje za razvoj občine, zato se pogosto srečuje s pobudami in investitorji, ki na območju občine uveljavljajo svoje interese. V želji po omogočanju družbenega in gospodarskega napredka se včasih zgodi, da oblast interesov in želje prebivalcev ne upošteva v tolikšni meri, kot bi slednji želeli.

Dobro je, da prebivalci spremljajo procese prostorskega načrtovanja na svojem območju in da skušajo svoja pričakovanja pravočasno predstaviti predstavnikom občine in investitorjem. Če v teh razgovorih niso uspešni, je priporočljivo, da svoje ugovore javno predstavijo in da razmislijo, kako bodo ukrepali v nadaljevanju. Med drugim je v takem primeru tudi skrajni čas za povezovanje in tudi za oblikovanje  civilne iniciative. V procesu priprave prostorskih aktov imajo prizadeti občani možnost, da svoje mnenje o posegih posredujejo v formalno proceduro v okviru javnih razprav in razgrnitev. Organizirani v civilno iniciativo lahko praviloma dosežejo za lokalno skupnosti in okolje boljše rešitve kot vsak posamezno.

Prakse vodenja občine in vključevanja prebivalcev v delo občine in v prostorsko načrtovanje so različne. V nekaterih občinah se predstavniki lokalne uprave in oblasti s prebivalci redno posvetujejo, občina zato dobro pozna pričakovanja in potrebe prebivalcev in jih lahko upošteva, nestrinjanja so redka. Kjer običajne poti sodelovanja s prebivalci od posvetovanj do javnih razprav ne delujejo, se pri prebivalcih lahko razvije občutek nemoči in ta ob napovedi večjih sprememb v lokalnem okolju lahko povzroči zaščitniški odziv prebivalcev, nakopičeno nezadovoljstvo se odrazi kot nasprotovanje spremembam v bivalnem okolju. V takih primerih prebivalci pogosto poskušajo vplivati na občino tudi povezano, preko organizirane interesne skupine ali civilne iniciative.

Civilne iniciative organizirajo različne dejavnosti, zbore ljudi in proteste, pišejo peticije občinskim in državnim organom, obveščajo o dogajanju medije in šrišo zainteresirano skupnost. S svojo dejavnostjo ustvarjajo pritisk na nosilce lokalne oblasti in si prizadevajo uveljaviti želene rešitve.

Civilne iniciative so lahko koristne, preko njih probleme na katere opozarjajo prebivalci spozna več ljudi in s tem se povečajo možnosti, da se aktivira politična volja za ugodno razrešitev problemov. Slabost civilnih iniciativ sta lahko velika polarizacija stališč (za in proti) in izražanje nestrpnosti do drugače mislečih.

Živimo v območju mešane rabe, število dejavnosti in uporabnikov v območju se po opustitvi proizvodnje povečuje, dogajajo se tudi različne nesreče, čas izvajanja dogodkov se podaljšuje, razmere v lokalnem okolju se poslabšujejo, prebivalci želimo, da se prekine negativni tok dogajanja, zagotovi javni red in snago ter spodbudi proces celostne prenove območja .

Pomembno je, da prebivalci o neželenem dogajanju v svojem bivalnem okolju obveščajo občino in tako najprej dosežejo, da se oblast začne zavedati problemov v območju. Opozarjanje na razmere prispeva k temu, da se politična oblast in lokalni akterji odzovejo in ustvarijo se priložnost za oblikovanje rešitev, hitrih ukrepov za izboljšanje pogojev bivanja in tudi bolj strateških in celovitih rešitev, ki vodijo k celoviti prenovi in reorganizaciji rabe.

Program celostne prenove območja v mešani rabi in lastništvu je organizacijsko in vsebinsko zahtevna naloga, njen zagon lahko sprožijo tudi angažirani prebivalci. Vključevanje prebivalcev v proces  priprave programa prenove je potrebno v vsakem primeru, če so prebivalci aktivni že v fazi prepoznave problemov, je lahko proces priprave produktivnejši.

Več časa nas že moti, kako se obrezuje drevesa v naši občini, obrezovanje je zelo obsežno, reže se tudi debele veje in močno spreminja podobo dreves in našega okolja, po nekaterih ocenah bo to imelo v prihodnosti velik vpliv na zdravstveno stanje dreves in na njihove funkcije in koristi, ki jih drevesa zagotavljajo prebivalcem in mestnemu okolju.

Na nestrokovno obrezovanje dreves odločno opozorite občino, to je tako predstavnike lokalne oblasti kot občinskih strokovnih služb, ki skrbijo za javne zelene površine. Vzdrževanje dreves sodi na področje urejanja javnih zelenih površin in obvezne lokalne gospodarske javne službe “urejanje in čiščenje javnih površin” (ZVO-1).

Pomembno je, da politična oblast in občinske strokovne službe izvedo, da se prebivalci ne strinjajo s prakso obrezovanja in da si prizadevajo za uveljavitev sprememb. Na občini vam bodo razložili, kaj se dogaja v prostoru, politični akterji pa se bodo lahko zavzeli za potrebne spremembe, od izvajalca del bodo zahtevali strokovno ustreznejše ravnanje.

Če boste izvedeli, da se težave z nestrokovnim delom nanašajo na drevesa, ki so v zasebni lasti, vztrajajte, pridobite od odgovornih pojasnila o tem, zakaj se občina ne zavzame za varovanje javnih koristi, ki jih zagotavljajo drevesa, opozorite na problem medije in predstavnike države.

Področje dela z urbanim drevjem je pri nas zakonsko neurejeno, obveznosti in pogoji vzdrževanja niso določeni z nobenim splošno zavezujočim predpisom, uveljavljena niso ne enotna pravila ne strokovne kvalifikacije za delo z drevesi. So pa občine dolžne zagotoviti izvajanje javne gospodarske službe urejanje in čiščenje javnih površin v okvir katere sodi tudi ravnanje z drevjem.

Večina občin se zaveda pomanjkljivosti aktualnega zakonskega okvira in si prizadeva za kakovost svojih strokovnih služb in izvajalcev del na javnih zelenih površinah in drevesih, na področje upravljanja z zasebnimi drevesi pa se zaradi pravnih zadržkov občine ne spuščajo. Ministrstvo za okolje in prostor se je na pravno praznino odzvalo in v novem Zakonu o urejanju prostora (2017) opredelilo možnost, da občine z odlokom o podobi naselij in krajine ustvarijo pravno podlago za strokovno bolj primerno ravnanje z vsem drevjem v naselju. Prebivalci lahko občino s kritičnimi odzivi na ravnanje z drevjem spodbudijo k pripravi takega odloka in ukrepanju ne glede na lastništvo dreves. 

Vedno več prebivalcev se pritožuje zaradi sekanja odraslih, na videz, povsem zdravih dreves v naši občini, radi bi preprečili škodo, ki jo povzroča nepotrebno sekanje odraslih dreves, na občini pravijo, da to ni mogoče, ker so drevesa v zasebni lasti.

Prebivalci se lahko zavzamejo za zaščito odraslih dreves in pozovejo politično oblast, da občina vsa odrasla drevesa v naselju zaščiti pred nedovoljenim sekanjem zaradi širših javnih koristi urbanega drevja. Občina mora nato drevesa evidentirati in oblikovati pravila ravnanja in organizirati strokovno službo, ki bo izvajala naloge kot so izdaja dovoljenj za sekanje, določitev pogojev za nadomestno saditev, nadzor nad stanjem in svetovanje.

Izkušnje iz tujine pričajo, da so meščani praviloma zelo dovzetni za tak način ukrepanja lokalnih oblasti, da razumejo pomen dreves in spoštujejo varstvo javnih koristi dreves, ki so v njihovi lasti. Nekateri prebivalci mest se tudi pri nas še spominjajo, da je bila taka praksa ravnanja z drevesi v preteklosti običajna. Dovoljenje za posek preprečuje nepotrebno sekanje, zagotavlja nadomestno saditev dreves in omogoča nadzor nad stanjem. 

Slovenske občine lahko po novem odrasla drevesa v naseljih zaščitijo s pomočjo občinskega odloka o podobi naselij in krajine in si s tem zagotovijo tudi pravno podlago za varstvo dreves v zasebni lasti. Rešitev predvideva novi zakon o urejanju prostora (ZUREP -2). 

V naselju so se začeli pojavljati znaki in table z napisi »privatno zemljišče«, ki so jim dodani tudi dodatni pripisi kot na primer, da je prehod čez območje prepovedan, ali da je parkiranje pred objektom dovoljeno samo lastnikom in prebivalcem določenega objekta.

Te znake običajno na zasebnih zemljiščih postavljajo lastniki, včasih po njihovem naročilu upravniki stanovanjskih stavb. Namen teh znakov je uveljavljati red in pravila rabe prostora na zemljiščih, ki so v zasebni lasti niso pa ograjena in zato dajejo vtis, da so v prosti javni rabi. Kršenje tako zapisanih prepovedi ni kaznivo, je pa pričakovano, da se jih uporabniki držijo in da tako spoštujejo voljo lastnikov.

Najboljši naslov za vprašanja o načrtovanih delih na infrastrukturi so vedno občina in njene občinske službe za gospodarske dejavnosti in promet. Občina je odgovorna za prostorsko načrtovanje in upravljanje občinske (lokalne) javne infrastrukture, pri tem je usklajena in seznanjena z načrtovano gradnjo državne infrastrukture. Občinski prostorski načrt vključuje podatke o obstoječi in načrtovani občinski in državni infrastrukturi, občina je vključena v postopek pridobivanja gradbenega dovoljenja za državno infrastrukturo. Strateško načrtovanje razvoja, vzdrževanje ter prenovo infrastrukture občina izvaja skupaj s svojimi režijskimi obrati in izvajalci javnih gospodarskih služb ter drugimi strokovnimi službami na osnovi načrtov razvoja in programov vzdrževanja in proračunom.

Občina je zainteresirana, da je izvajanje del na javni infrastrukturi organizirano tako, da sta življenje in delo prebivalcev čim manj motena, zato se o načrtovanju večjih del in sprememb na javni infrastrukturi s prebivalci posvetuje, jih s prebivalci usklajuje ter prebivalce o poteku del redno obvešča. Obveščanje o načrtovanju in izvajanju del na javni infrastrukturi občine izvajajo preko predstavitev načrtov, delavnic in javnih razprav, občinskih internetnih strani, lokalnih medijev in družabnih omrežij, obvestilnih tabel v prostoru in na druge krajevno običajne načine. Vključevanje prebivalcev v urejanje infrastrukture in kakovostno obveščanje o tekočih delih pomembno izboljšata možnosti prebivalcev, da se na gradnjo pripravijo ter tudi razumevanje prebivalcev za izvajanje del. Posebej se seznanjanje z javnosti z načrtovanimi posegi obrestuje v primerih, ko so potrebna nepredvidena in nujna dela, ki nastopijo občasno zaradi pomanjkljive ocene stanja, okvar in poškodb infrastrukture, ali drugih nenačrtovanih dogodkov.

Pristojnost za javno infrastrukturo je razdeljena med državo in občine ter različne izvajalce gospodarskih javnih služb. Načrtovanje, vzdrževanje in prenovo gospodarske javne infrastrukture lokalnega pomena občina izvaja v skladu s potrebami, zakoni in predpisi. Način izvajanja dejavnosti določa zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS), ki občinam narekuje sprejetje odloka o izvajanju gospodarskih javnih služb lokalnega pomena. Podrobne pogoje organizacije in izvajanja javnih služb občina določi v lokalnih predpisih, če ne določajo drugače predpisi pristojnih ministrstev.

Javne infrastrukture je več vrst, poleg prometne in energetske (plinovod, toplovod, elektrovod, javna razsvetljava), še komunalna (vodovod, kanalizacija, odlagališče odpadkov) in komunikacijska, vodna in druga infrastruktura za gospodarjenje z naravnimi viri in varstvo okolja in tudi urejene zelene in javne površine. Infrastrukturni vodi in objekti so zgrajeni v prostoru tako, da se med sabo ne motijo in da optimalno oskrbujejo naselje, zgoščujejo se v prostoru ob objektih, vzdolž prometnih komunikacij, ob in pod pasovi za pešce in vozila, pod javnimi odprtimi površinami. Gradnja in vzdrževanja infrastrukture terjata veliko usklajevanja med upravljavci različnih vrst infrastrukture. Gradnja in vzdrževanje lahko začasno zmotita, ali tudi trajno spremenita, utečen ritem in pogoje življenja v naselju. Največ problemov povzroča prebivalcem nenadna sprememba prometnega režima, ponavljanje gradbenih del na istem območju, res veliko slabe volje vzbuja ravnanje z odraslimi drevesi. Upravljavci in občina si prizadevajo, da je motenj zaradi urejanja javne infrastrukture čim manj.

Gradnja infrastrukture je skladno s predpisi o graditvi vedno prijavljena upravni enoti, organizirana v skladu z načrtom gradbišča in v prostoru označena z gradbiščno tablo, ki vključuje osnovne podatke o načrtovanem posegu in kontakte za pridobivanje informacij o načrtovanih posegih na gradbišču (vodja gradbišča, načrti, gradbeni dnevnik). Za obnovitvena dela (investicijsko vzdrževanje in prenova) označitev gradbišča ni obvezna, kadar gre za obnovitvena dela javne infrastrukture, ki se skladno z zakonom o graditvi štejejo za vzdrževalna dela v javno korist. Kljub temu mora biti vsako izvajanje del na javni infrastrukturi ustrezno prijavljeno, organizirano v skladu s predpisi o varnosti pri delu in na gradbišču morajo biti dostopne informacije o načrtovanem posegu (projekt za izvedbo oziroma načrt izvedbe).

Za potrebe urejanja cest zakon o cestah podaja pogoje za zaporo državne ali regionalne ceste, dovoljenje izvajalcem izda Direkcija za ceste. Pogoje za zaporo občinske ceste občina opredeli v odloku o občinskih cestah. Ti predpisi določajo tudi način obveščanja javnosti o kraju in času trajanja načrtovanih zapor. Praksa obveščanja javnosti o kraju in času zapor je sorazmerno utečena. Manj dobra je praksa predstavljanja načrtovanega dela prebivalcem in vključevanja prebivalcev tako v načrtovanje rešitev kot v organizacijo prometa v času gradnje in morebitnih zapor. Šibka točka informiranja in izvajanje del je organizacija začasnih ureditev prometa pri kateri se pogosto pozabi na potrebe kolesarjev in peščev. Težave lahko vsaka občina preprosto in učinkovito premosti s pravočasnim vključevanjem prebivalcev v načrtovanje procesov gradnje, prenove in vzdrževanja.

Za urejanje javnih zelenih površin, v okvir katerega sodi tudi ravnanje z drevesi, ministrstvo za okolje še ni pripravilo enotnih podzakonskih predpisov, zato so tudi način in pogoji izvajanja javne službe ter strokovni standardi in pravila ravnanja z drevesi, prepuščeni občinam. Občine ravnajo pri organizaciji dela in upoštevanju strokovnih standardov zelo različno, pogosto pripisujejo urejanju javnih zelenih površin manj pomena kot prebivalci, podobno kot država podcenjujejo pomen te komunalne dejavnosti za kakovost bivanja in zdravje prebivalcev ter se ne ukvarjajo dovolj z informiranjem prebivalcev o načrtovanih posegih, vzdrževalnih delih in načinih vzdrževanja in prenove javnih zelenih površin. Občine, ki imajo sprejete lokalne predpise o urejanju zelenih površin in upoštevajo mednarodne standarde ravnanja z drevesi ter oblikujejo lastne smernice za načrtovane in vzdrževanje, praviloma organizirajo bolj kompetentne strokovne službe, svoje režijske obrate in aktualno predstavljajo svoje delo prebivalcem v primerjavi s tistimi, ki delo z načrtovanjem in vzdrževanjem v celoti prepuščajo javnim podjetjem in koncesionarjem.

Dela na javni infrastrukturi izvajajo izbrani izvajalci javne službe, javna podjetja in izvajalci del s pooblastili in v povezavi s pristojnimi na ravni države in občine. O načrtovanih zaporah in delu na cestah izvajalci obveščajo javnost v skladu s predpisi, pričakovanim potekom dela in zahtevami pristojnega upravljavca. Enako velja tudi pri urejanju javnih zelenih površin in ravnanju z drevesi, za informiranje prebivalcev o načrtovanih delih je odgovorna občina. Prebivalci upravičeno pričakujejo, da bo občina zavarovala njihov interes za urejeno in zdravo bivalno okolje, ki ga povezujejo z urejenimi zelenimi površinami in zdravim ter ustrezno vzdrževanim drevjem. Dobra praksa upravljanja veleva, da upravljavec poskrbi za pravočasno informiranje lokalnega prebivalstva o načrtovanih delih, o poteku in naravi dela. V primeru lokalne infrastrukture je občina tista, ki določa vse pogoje izvajanja del, v primeru državnih pristojnosti je občina tista, ki mora biti seznanjena z vsemi pogoji izvajanja del. Ne glede na pristojnosti, naravo posega in vrsto infrastrukture je občina tista, ki ima največ informacij o načrtovanih posegih in ki je dolžna in lahko najbolje poskrbi za prenos informacij o načrtovanih delih do lokalnega prebivalstva.

Načeloma na kmetijskih zemljiščih ni dovoljena gradnja, izjema so pomožni in drugi objekti, ki so potrebni za izvajanje kmetijske (primarne) dejavnosti. Pravila graditve objektov na kmetijskih zemljiščih določajo občinski prostorski načrti (OPN) na osnovi zakona o kmetijskih zemljiščih, zakona o urejanju prostora in gradbenega zakona v povezavi s podrejenimi predpisi kot je predpis, ki ureja razvrščanje objektov glede na zahtevnost gradnje.
Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) ureja varstvo kmetijskih zemljišč in njihovo upravljanje in se uporablja lahko tudi za gozdna zemljišča kadar to ni v nasprotju z zakonom o gozdovih. ZKZ določa, da je ministrstvo za kmetijstvo nosilec urejanja prostora v postopkih prostorskega načrtovanja in tudi v postopkih v katerih se spreminjata obseg in podrobna namenska raba z objekti za kmetijsko proizvodnjo. ZKZ tudi zelo natančno določa, katere vrste objektov in posegov (ZKZ, člen 3. č in 3.ča) lahko lokalna skupnost (občina) dovoli izvesti na kmetijskih zemljiščih v lokalnem prostorskem aktu, to je v OPN-ju. ZKZ torej določa splošne pogoje za graditev na kmetijskih zemljiščih, občina pa konkretno in podrobno določi pogoje graditve na kmetijskih zemljiščih v svojem občinskem prostorskem načrtu.

Občina določila o varstvu kmetijskih zemljišč in graditvi pomožnih in drugih objektov na kmetijskih zemljiščih za potrebe izvajanja proizvodnje dejavnosti prenese v osnutek občinskega prostorskega načrta glede na potrebe in možnosti, osnutek uskladi z ministrstvom za kmetijstvo in drugimi nosilci urejanja prostora in prebivalci ter uveljavi z občinskim prostorskim načrtom. Pri odločanju o dopustni gradnji na kmetijskih zemljiščih občina skupaj s pripravljavci strokovnih podlag in občinskega prostorskega načrta upošteva zakonodajo ter namen graditve in vplive gradnje na okolje in na rabo prostora. Prostorske načrtovalce pri določanju pogojev za graditev na kmetijskih zemljiščih oziroma pri presoji sprejemljivosti te gradnje zanimata tako poseg kot dejavnost, ki ji je gradnja namenjena, predmet presoje so vedno obseg in podoba pomožnih in drugih objektov na kmetijskih zemljiščih kot tudi dejavnost, ki jo ta gradnja podpira ter vplivi na krajino. Občine skušajo z določili prostorskega akta in podrejenimi lokalnimi predpisi omejiti negativne vplive enostavnih in drugih nezahtevnih objektov za proizvodnjo na kmetijska zemljišča, okolje in na krajino ter z različnimi lokalnimi predpisi in spremljanjem stanja v prostoru preprečiti spremembo namembnosti objektov namenjenih primarni proizvodnji v druge dopolnilne, prostočasne ali pridobitne dejavnosti, ki bi lahko ogrozile razvojni potencial zemljišč in krajine.

Vsaka nenadzorovana sprememba namembnosti objektov, ki so bili zgrajeni za potrebe izvajanja kmetijske dejavnosti, v drugo namensko rabo je lahko problematična z vidika tveganj, ki jih to predstavlja za razvoj primarne proizvodnje, varstvo kmetijskih zemljišč, vpliv na lokalno infrastrukturo in na druge dejavnosti ter na razvojne možnosti, ki jih lokalna skupnost gradi na kakovosti lokalne krajine. Namembnost objektov določa uporabno dovoljenje. Po novem gradbenem zakonu (GZ, 2018) je uporabno dovoljenje obvezno za vse objekte zgrajene z gradbenim dovoljenjem; za objekte, ki so izpolnjevali pogoje za gradbeno in uporabno dovoljenje po prejšnjem zakonu (ZGO-1) velja, da imajo po novem zakonu pridobljeno gradbeno in uporabno dovoljenje, pri čemer lahko stranka pridobi tudi odločbo občine; za vse lastnike enostanovanjskih objektov velja, da brez porabnega dovoljenja objektov po novem zakonu ni možno več prodati in oddati v najem, prav tako ni možno brez uporabnega dovoljenja pridobiti hišne številke, ali se priklopiti na javno komunalno infrastrukturo.

Nekoliko drugače je urejeno področje objektov za katere ni potrebno gradbeno dovoljenje. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost (2018) določa štiri vrste objektov in določa, da za enostavne in nezahtevne objekte nista potrebna gradbeno in uporabno dovoljenje oziroma za enostavne objekte ni potrebno gradbeno dovoljenje, za nezahtevne objekte pa je potrebna pridobitev gradbenega dovoljenja po skrajšanem postopku (enostavnejši in krajši postopek, ne zahteva se predložitev projektne dokumentacije in mnenj nosilcev urejanja prostora razen potrdila občine, da je gradnja skladna s prostorskimi akti občine in mnenj sosedov). Med enostavne in nezahtevne objekte sodijo tudi objekti, ki jih skladno z ZKZ lahko občine umeščajo na kmetijska zemljišča v OPN kot so npr. enostavni objekti: zajetje ali vodnjak z globino do 30m, enoetažni pritlični objekt površine do 4 m2 in največ 2 m višine, čebelnjak površine največ 20m2 in višine največ 3m, kozolec dolg največ 30m in visok 6m, senik bruto površine največ 30m2 in visok do 6m in/ali nezahtevni objekti: ograje nižje od 2,2 m, škarpe in podporni zidovi do višine 1,5 m, večji kozolci in skednji ali seniki (največ 150m2 in višina 6m). Določila uredbe in zakona o graditvi objektov vodijo presojo sprejemljivosti konkretnih predlogov (pobud) za izvedbo posegov in graditev na kmetijskih zemljiščih in oblikovanje pogojev za graditev v okviru občinskega prostorskega načrta. V interesu občine, njenih prebivalcev in izvajalcev dejavnosti je, da je gradnja objektov na kmetijskih zemljiščih načrtovana celostno, da je okoljsko sprejemljiva in podpira izvajanje dejavnosti ter oblikuje podobo krajine zato je upravičeno smelo opredeljevanje pogojev za gradnjo enostavnih in nezahtevnih objektov. Nekatere občine imajo za to izdelana tudi zelo konkretna načrtovalska priporočila in smernice.

Začasna raba kmetijskih objektov je podobno kot začasna raba drugih objektov in zemljišč raba, ki je drugačna od osnovne namenske rabe, konkretno je to lahko raba pomožnega kmetijskega objekta za kulturno dejavnost ali stanovanjskega objekta za gostinski program in turistično dejavnost, torej raba ni predvidena v prostorskih aktih in ni v skladu z uporabnim dovoljenjem.
Začasna raba je sicer namenjena oživljanju zapuščenih in nerabljenih prostorov in izboljšanju prostorskih pogojev za izvajanje dejavnosti ter hkrati tudi zaščiti objektov pred propadanjem, ohranjanju ali tudi dvigu ekonomske, družbene in kulturne vrednosti objektov oziroma prostora. Zamišljeno je, da se z začasno rabo objekt ali zemljišče samo za določen čas nameni drugi rabi kot je predvidena v prostorskih aktih občine, na način, ki ohrani vrednost objekta in hkrati ne spremeni bistveno njegovih značilnosti in ne prepreči izvajanja osnovne dejavnosti ali realizacije načrtovanih dejavnosti in izvajanja dejavnosti in rabe sosednjih objektov in zemljišč. Tako se lahko omogoči, da se na zemljišču namenjenem graditvi začasno omogoči vrtičkarstvo, ali da se v objektu namenjenemu kmetijstvu začasno omogoči izvajanje kulturne ali druge prostočasne dejavnosti, ki dopolnjuje kmetijsko dejavnost.

V primeru kmetijskih objektov so pogoji za izvajanje začasne rabe omejeni oziroma povezani s pogoji gradnje na kmetijskih zemljiščih. Zaradi varstva kmetijskih zemljišč so pogoji gradnje na kmetijskih zemljiščih precej strogo vezani na potrebe primarne dejavnosti. Sprememba rabe kmetijskih objektov za potrebe nekmetijskih dejavnosti, ki niso povezane s primarno rabo ni zares zaželena, začasna sprememba rabe kmetijskih objektov za potrebe izvajanja dejavnosti, ki dopolnjujejo primarno dejavnost, pa je lahko sprejemljiva oziroma je sprejemljiva pod določenimi pogoji. Pogoje začasne rabe lahko občina določi v OPN, lahko pa začasno rabo omogoči v skladu z zakonom (ZureP-2) tudi na osnovi lokacijske preveritve.

Potreba po začasni rabi se v prostoru ustvari kadar se iz nekega določenega razloga zaustavi izvajanje namenske rabe oziroma načrtovane dejavnosti. Razlogi za potrebo po začasni rabi so lahko različni in se v prostoru odrazijo posamično ali zgoščeno. Povečane potrebe po začasni rabi so značilne za čas gospodarskih kriz, v katerem se po eni strani zelo upočasnijo, ali za določen čas celo ustavijo, procesi načrtovane gradnje in prenove, hkrati pa se poveča tudi interes za razvoj novih dejavnosti. Podoben učinek imajo na rabo kmetijskih objektov lahko demografske spremembe, ki vplivajo na praznjenje podeželja in povečujejo potrebe po razvoju novih dejavnosti in povečanju razvojne privlačnosti lokalnega okolja. Potreba po začasni rabi objektov zemljišč se lahko razvije pri lastniku, lahko pa tudi v lokalni skupnosti, med uporabniki prostora ali drugih, tudi zunanjih akterjih. Začasna raba lahko kljub osnovni ideji o začasnosti postopoma privede tudi do trajne spremembe namenske rabe.

Občina lahko že v procesu priprave OPN, oblikuje ali evidentira pobude za omogočanje začasne rabe na določenem območju (enoti urejanja prostora – EUP) in na izbranih območjih določi prostorske izvedbene pogoje za začasno rabo. Zakon o urejanju prostora (ZureP-2) pa določa, da lahko občina tudi mimo določil OPN, z manjšim odstopanjem od namenske rabe omogoči začasno rabo objekta z izvedbo lokacijske preveritve. Primer in pogoji, pod katerimi se lahko z lokacijsko preveritvijo omogoči začasna raba prostora, so določeni v 130. členu ZUreP-2. Začasna raba ne sme biti v nasprotju z javnim interesom in cilji prostorskega razvoja, ne sme onemogočati izvedbe trajno načrtovanih prostorskih ureditev in predvidenih posegov v prostor, vključno z izvedbo pripravljalnih del zanje, ne sme zmanjševati možnosti pozidave sosednjih zemljišč, terjati izvedbe nove ali povzročiti bistvenega povečanja obremenitve obstoječe komunalne opreme na območju, in biti v nasprotju s pravnimi režimi. Z lokacijsko preveritvijo občina določi zemljišča, na katerih je začasna raba dopustna, določi čas njenega izvajanja, pogoje zanjo ter uredi druga s tem povezana vprašanja.

Začasna raba objektov in zemljišč se vedno omogoča z določenimi nameni, ki prispevajo k izkoriščenosti prostora in so skladni s cilji prostorskega razvoja in lokalne skupnosti. V primeru kmetijskih objektov lahko začasna raba negativno vpliva na kmetijska zemljišča, na primarno rabo in na krajino kot celoto, ali pa se celo nenačrtovano spremeni v stalno rabo. V vsakem primeru je začasno rabo kmetijskih objektov občina dolžna omogočiti na osnovi celovite presoje vplivov na okolje in na izvajanje dejavnosti in rabo drugih objektov ter tudi budno spremljati izvajanje in ga pravočasno prekinit v primeru ugotovljenih nepravilnosti ali morebitne zlorabe instituta začasne rabe ter preprečiti negativne posledice in nepovratno škodo.

Pogoje za urbano vrtnarjenje in samooskrbo v okviru svojih pristojnosti za urejanje prostora in varstvo okolja določi občina v občinskem prostorskem načrtu in podrejenih predpisih, ob tem občina tudi zagotavlja skladnost z nadrejenimi predpisi in področno zakonodajo kot npr. s predpisi s področja kmetijskih zemljišč. Prebivalci lahko pridelujejo vrtnine v urbanem okolju za samooskrbo na svojih kmetijskih zemljiščih in vrtovih ob stanovanjskih hišah. Za prebivalce, ki niso lastniki pridelovalnih površin in zemljišč primernih za pridelavo vrtnin obstaja več možnosti za vrtnarjenje (vrtičkarstvo): vrtnarijo lahko na najetih vrtovih in kmetijskih površinah, na posebej urejenih vrtičkarskih območjih ali tudi na drugih površinah, če za to obstajata dovoljenje občine in soglasje lastnika. Občine načrtujejo in omogočajo razvoj vrtičkarstva različno. Veliko jih v občinskem prostorskem načrtu (OPN) določi tudi površine za vrtičkarstvo (ZV), ki so dolgoročno namenjene za samooskrbno pridelavo vrtnin, veliko občin vidi dodatne možnosti za vrtičkarstvo v okviru vzdrževanja in rabe zelenih površin in začasni rabi prostora. Občine lahko zelo pomembno izboljšajo pogoje za vrtičkarstvo v svojih mestih in drugih naseljih z organizacijskimi ukrepi: s podelitvijo odgovornosti za izvajanje dejavnosti na ravni občine in spodbujanjem povezovanja vrtičkarjev in skupnostnega vrtnarjenja.

Vrtičkarstvo kot oblika samooskrbe ima dolgo tradicijo v slovenskem okolju, neposredno je povezano z razvojem industrije in skrbjo za blaginjo urbanega prebivalstva. V preteklosti so tako lastniki tovarn kot dobro organizirane dejavnosti skupaj s stanovanji delavcem zagotovili možnost pridelovanja vrtnin. Enako so po drugi svetovni vojni so lokalne oblasti in graditelji ob stanovanjih zagotovili prebivalcem tudi možnosti za vrtnarjenje. Razvoj vrtičkarstva so občinske oblasti skušale regulirati z urbanističnim načrtovanjem in upravljanjem z zemljišči, vendar pa so težko sledile potrebam in prebivalci vedno iskali in našli tudi možnosti za vrtnarjenje na površinah, ki niso bile načrtovane za potrebe vrtnarjenja, na zapuščenih zelenicah in najetih kmetijskih zemljiščih se je dejavnost razvijala tudi neformalno (nelegalno), to je mimo formalno s prostorskimi načrti predpisanih pogojev rabe prostora. V vseh velikih in v številnih majhnih slovenskih mestih so bila v nekem obdobju s soglasjem občine in lastnikov urejena območja vrtičkov in organizirane vrtičkarske skupnosti (društva), hkrati pa so delovala tudi vrtičkarska območja, ki so si jih prebivalci uredili samovoljno na zemljiščih za katera se lastniki niso zares zanimali. V dinamiko odnosa med načrtovanjem vrtičkarstva in potrebami prebivalcev po pridelavi vrtnin za samooskrbo, je v 90-tih letih poseglo preoblikovanje družbeno gospodarskega sistema, ki je spremenilo odnos do lastništva zemljišč in tudi pogoje za pridelavo vrtnin. Neformalno vrtičkarstvo je postalo mnogo manj sprejemljivo, občine in drugi lastniki so postali bolj ozaveščeni, odgovorni za rabo zemljišč in zainteresirani za zajem nadomestila za rabo prostora (najemnine) kar je vplivalo na to, da je postalo bolj pomembno, kako sta vrtičkarstvo in pridelava hrane za samooskrbo urejena z lokalnimi predpisi.

Dogajanje je v preteklem desetletju spodbudilo ambiciozno urejanje razmer v prostoru slovenskih občin (odstranjevanje nelegalnih vrtičkov) in načrtovanje novih vrtičkarskih območij v okviru priprave občinskih prostorskih načrtov in urejanja zelenih površin. Veliko občin je v zadnjih letih vključilo območja za razvoj vrtičkarstva v svoje prostorske načrte, vključilo pogoje za vrtičkarstvo med prostorsko izvedbene pogoje in omogočilo vrtičkarstvo kot začasno rabo prostora ter v okviru svojih pristojnosti določilo pogoje za vrtičkarstvo na kmetijskih zemljiščih. Posamezne občine so se zelo zavzele za nadzor nad podobo vrtičkarskih območij, oblikovale in sprejele so lokalne predpise o podobi vrtičkarskih območij in uredile tipska območja oziroma prevzela pobudo pri urejanju številnih novih vrtičkarskih območij.

Ponudba vrtičkov v slovenskih mestih skuša slediti povpraševanju. Razkorak med potrebami in možnostmi za vrtičkarstvo v urbanem okolju, ki so ga prebivalci v preteklosti obvladovali s samoorganizacijo in neformalnim vrtičkarstvom, se je v zadnjem času očitno zmanjšal. Vrtičkarstvo je dobilo ustrezno mesto v urbanističnem načrtovanju in urejanju prostora, spremenil se je odnos urbanistov do dejavnosti in do načrtovanja vrtičkarstva. Vrtičkarstvo je prepoznano kot možna oblika vzdrževanja zelenih površin in začasna raba prostora. V primeru interesa lahko prebivalci s pomočjo občine hitro pridejo do odgovora, kje in pod kakšnimi pogoji lahko vrtnarijo za lastne potrebe. V primeru, da primerne možnosti za najem zemljišča v kraju bivanja ni, lahko občine in prebivalci s pomočjo primerov dobre prakse, ki so zbrani na interneti strani Mreže za prostor (www.prostorisodelovanja.si) in v Priročniku za skupnostno vrtnarjenje, poiščejo pot do ureditve novega vrtičkarskega območja.

Ključno priporočilo za urejanje vrtičkarstva je, da je treba slediti potrebam. V primeru povečanih potreb po vrtičkarstvu, ali želje po spodbujanju samooskrbe, mora občina prebivalcem hitro in učinkovito zagotoviti možnost pridelave vrtnin blizu kraja bivanja. Pri načrtovanju je ključno obvladovanje vplivov na okolje in stroškov opremljanja, izvedbo je treba načrtovati s soudeležbo prebivalcev pri urejanju in obratovanju. V mislih je treba imeti vsestransko koristnost vrtičkarstva (družbeni pomen) ter dejstvo, da je vrtičkarstvo dobro obvladljiva, zelo preprosta in prilagodljiva dejavnost, ki ne spreminja trajno narave prostora. Občine lahko najbolje sledijo potrebam in načrtujejo razvoj vrtičkarske dejavnosti, če v svoji upravi imenujejo za vrtičkarstvo odgovorno osebo in zagotovijo redno spremljanje stanja ter spodbujajo organizirano vrtičkarstvo. Vrtičkarji so lahko pri uresničevanju potreb bolj učinkoviti, če se med sabo povežejo in organizirano dogovarjajo o možnostih za vrtnarjenje.

Varstvo krajine je sestavljena dejavnost, določajo in urejajo ga predpisi in ukrepi iz različnih področij: prostora, okolja, ohranjanja narave, kulturne dediščine, kmetijstva in pridelave hrane, gozdarstva, turizma in rekreacije, s področja infrastrukture in prometa. V praksi varstvo izvajamo tako prebivalci, lastniki zemljišč in investitorji kot država in občina z rabo prostora in s prostorskimi in drugimi dokumenti, ki vodijo odločanje o rabi prostora in razvoju ter številne organizirane strokovne službe in izvajalci del, ki na terenu skrbijo za uresničevanje javnih politik, programov, načrtov in ukrepov skozi rabi prostora.

Krajina predstavlja razvojni vir in kulturno vrednoto, omogoča pridelavo hrane, bivanje in izvajanje drugih dejavnosti kot so izletništvo, turizem in rekreacija, krajina nas bogati in je vir navdiha in istovetenja, oblikuje našo identiteto in identiteto države. Krajina je odraz prežemanja med dejavnostjo narave in človeka, oblikuje se v procesih delovanja narave, rabe prostora in varstva npr. ohranjanja narave, okolja, kulturne dediščine in krajinskih značilnosti. Krajina je povezana, vplivi vsakega posega segajo preko administrativnih meja območja.

Razvoj in varstvo krajine sta neločljivo povezana, brez varstva krajine lahko razvoj povzroči degradacijo in siromašenje krajinske pestrosti ter postopno uničenje krajine kar ima za posledico uničenje razvojnih možnosti. Tako je razvoj v preteklosti že uničujoče vplival na krajino in prizadel lokalne prebivalce in kulturo, probleme in imajo povsod, kjer nekritično hitijo s pospeševanjem razvoja in pri tem ne upoštevajo ekološke in družbene vrednosti krajine. Razvojni pomen krajine je prepoznan na mednarodni ravni, Svet Evrope ga je potrdil z Evropsko konvencijo o krajini (2000), Slovenija je je podpisala leta 2001 in z zakonom ratificirala leta 2003 (UL RS, št.74/2003).

Varstvo krajine je sestavni del odločanja o razvoju v prostoru, poteka kontinuirano z vsakodnevno rabo prostora in se hkrati načrtuje in izvaja tudi na več sistemskih ravneh (od strateških programov do načrtov in dela na terenu) in področjih (prostor, kmetijstvo, turizem) preko številnih akterjev. Krajino varujemo z rabo in načrtovanjem, raba zagotavlja vzdrževanje stanja, načrtovanje nam omogoča tak razvoj rabe, ki hkrati prinaša gospodarsko korist in omogoča ohranjanje naravne in kulturne vrednosti krajine. Načrtovanje mora zato, da bi učinkovito varovalo krajino potekati od zgoraj navzdol in obratno, torej na vseh ravneh; načrtovanje razvoja in varstva krajine mora biti vključeno v načrtovanje razvoja na državni ravni, na ravni strateških dejavnosti kot sta kmetijstvo in turizem, v prostorskih načrtih občin (občinski prostorski načrti, krajinska zasnova, zeleni sistem) in v podrobno urbanistično načrtovanje ter tudi v načrtovanje drugih ureditev in dejavnosti. Da bi dosegli želeno kakovost krajine in preprečili degradacijo krajine moramo načrtovati tudi posege, ki ne sodijo v domeno graditve, to je spremembe v načinu pridelovanja hrane in v urejanju kmetijskih zemljišč, razvoj rekreacijske infrastrukture in podobne vsebine, ki ne pomenijo nujno spremembe namenske rabe in po naravi niso predmet gradbene zakonodaje. Brez krajinskih načrtov ne moremo oceniti vplivov posega na krajino in okolje ter sprejeti odločitev o njihovi družbeni, okoljski in gospodarski vzdržnosti (vsestranski dolgoročni sprejemljivosti ali trajnosti). Izdelava takih načrtov v Sloveniji še ni obvezna, je pa edini preverjen in zanesljiv način za dolgoročno učinkovito zagotavljanje varstva in razvoja krajine in prav nič že danes lastnikom, občinam, regionalnim agencijam in drugim nosilcem razvojnih interesov v krajini ne preprečuje, da si za potrebe odločanja o razvojnih namerah ne bi dali izdelati krajinskih načrtov.

Samo varstvo krajine vključuje prepoznavanje krajinskih značilnosti in vrednotenje. Gre za to, da hočemo še preden se odločimo o razvoju in nekem načrtu dobro razumeti, kakšen vpliv bosta imela načrtovana rešitev in dejavnost na sestavine krajine in na krajino kot celoto ter oblikovati usmeritve, ki omogočajo izvedbo načrtov in razvoj krajine. Preden se določimo o posegu, hočemo vedeti, kakšne bodo posledice načrta (graditve, ureditve poti ali prenove vinograda) zato, da bi preprečili nepotrebno škodo, uničenje narave ali izgubo vrednosti krajine. Vrednotenje krajine je tudi izhodišče za načrtovanje razvoja, vodi pripravo krajinske zasnove kot strokovne podlage za potrebe priprave občinskega prostorskega načrta in omogoča podrobno načrtovanje krajinske zasnove naselij in posameznih ureditev stanovanjskih, centralnih, rekreacijskih, turističnih, infrastrukturnih in prometnih območij. Vrednotenje vpliva na krajino je zaradi pomena razvojne vrednosti krajine za skupnost in prepoznane vrednosti pravočasne zaznave negativnih vplivov za razvoj tudi ena od vsebin celovite presoje vplivov na okolje, ki se po presoji pristojnih organov izdeluje za potrebe izdelave prostorskih načrtov. Presoja vplivov na krajino prispeva k izboljšanju načrtov in je sestavni del sistema varstva krajine.

Zgodovina dokazuje, da so odločitve o rabi prostora, o načrtih velikih novih ureditev za rabo, že v naši preteklosti vključevale tudi presojanje o vplivih načrtov na krajino oz. o tem, kako bosta narava in podoba krajine delovali po posegu. Z razvojem ohranjanja narave in varstva okolja se je v 60-tih letih 20. stoletja zavedanje o pomenu varstva okrepilo in oblikoval se je koncept krajinskega načrtovanja. Krajinsko načrtovanje upošteva pri oblikovanju rešitev sestavljeno naravo krajine, njen pridelovalni potencial, ekološko in kulturno vrednost. S krajinskim načrtovanjem lahko učinkovito rešujemo vprašanja o razvoju kmetijstva, prenovi vinogradov in gradnji novih objektov v krajini ter hkrati zagotovimo ohranjanje narave in skladno podobo kulturne krajine. S krajinskim načrtovanjem lahko razpravo ob prenovi vinogradniškega območja od smeri teras preusmerimo v vsebinsko tehtno razpravo o načrtovanem donosu prenove, vplivih na krajino ter rešitvah, ki bodo zagotovile tako donos kot ohranjanje biotske pestrosti in ustvarile kakovostno podobo kulturne krajine. S krajinskim načrtovanjem lahko saniramo degradacij v prostoru, načrtujemo in izvedemo ukrepe, ki ublažijo posledice neželenega razvoja poselitve in razpršene gradnje v prostoru. S presojo vplivov na krajino lahko strokovno podpremo odločanje o razvoju poselitve in zagotovimo skladen razvoj naselij in graditve v prostoru.

Najpomembnejši napotek za raziskovanje in praktično uporabo OPN je, da je treba tekst in grafiko OPN vedno brati skupaj, tekst in grafika sta dopolnjujoči se vsebini OPN. Pogoje za rabo prostora in izvajanje posegov v prostor sestavljata tekst in grafika. Zato se branje OPN začne s tem, da poiščemo odlok o OPN za občino, ki nas zanima na spletu in natančno preberemo besedilo odloka ter si ustvarimo predstavo o celotni vsebini, grafikah in prilogah ter poiščemo tudi povezavo na digitalno obliko javno objavljenega dokumenta.

Pripravo in sprejem OPN vodi občina, OPN sprejme občinski svet z odlokom, ki je objavljen v uradnem glasilu. Na dan uveljavitve OPN občina dokument posreduje tudi ministrstvu za prostor in krajevno pristojni upravni enoti. Prebivalcem mora biti v skladu z zakonom zagotovljen vpogled v digitalno in analogno obliko dokumenta. Analogna oblika OPN je na vpogled na sedežu občine.

OPN je sestavljen iz strateškega in izvedbenega dela, ki sta predstavljena v besedi in grafiki. Tekstualni del OPN je praviloma sestavljen iz uvodnih določb, strateškega dela, izvedbenega dela in končnih določb, grafični del pa iz grafičnih prikazov strateškega in izvedbenega dela. Sestavine OPN so natančno navedene na samem začetku odloka, nekateri OPN lahko vključujejo tudi več preglednic in prilog.

Ko smo našli digitalno verzijo OPN, je naslednji korak pregled digitalne verzije OPN. Ta nam bo v veliko pomoč pri pregledovanju vsebin iz grafičnega dela OPN. Za pridobivanje informacij med pregledovanjem so pomembni grafični prikazi in legende, ki razlagajo pomen barv in drugih grafičnih simbolov na kartah.
Pregled digitalne oblike dokumenta je običajno zamudno in še kar zahtevno opravilo. Občine objavljajo OPN v različnih prostorsko informacijskih sistemih zato je branje OPN od občine do občine lahko tudi precej različna izkušnja. Posamezne občine omogočajo učinkovito sočasno pregledovanje grafičnega dela in tekstualnega dela odloka, večina sistemov zahteva preskakovanje iz grafike na besedilo na način, ki zahteva precej potrpljenja. Enotna predstavitev digitalne oblike OPN za vse občine je dostopna preko Prostorsko informacijskega sistema Ministrstva za okolje in prostor (pis.mop.gov.si), tudi ta zahteva preskakovanje iz grafike na besedilo.

Med pregledovanjem grafičnega dela OPN skušamo razumeti, kako so vsebine predstavljene in dostopne, kako se odpirajo karte, kje so legende, kako se približujejo pogledi, da vidimo parcelo, ki nas zanima in kako lahko dosežemo z našo enoto urejanja (EUP) povezane vsebine v besedilu – odloku. Sledi podroben pregled grafičnega dela OPN in orientacija, na kartah zdaj iščemo območje oziroma zemljišče, ki nas zanima. S pregledovanjem kart, se postopoma seznanimo s pomenom barv in oznak, ki določajo namensko rabo na območju in nam povedo ime enote urejanja prostora (EUP) v kateri se nahaja zemljišče ali območje, ki nas zanima. Običajno iščemo določila o namenski rabi in pogojih izvajanja posegov za določeno območje, celo za konkretno parcelo. Ko parcelo lociramo v prostoru občine, lahko že s pregledovanjem grafičnega dela pridobimo nekatere osnovne informacije, ugotovimo kakšna je namenska raba prostora in tudi kakšni so podatki o stanju prostora ter pogoji varstva narave, kulturne dediščine in podobno. Najdemo tudi oznako enote urejanja prostora v katero sodi zemljišče. Zdaj lahko v odloku poiščemo pogoje rabe in izvajanja posegov v prostor, ki veljajo za to enoto – izvemo kaj se na območju načrtuje, lahko gradi in ureja. V nadaljevanju moramo poiskati tudi vsa morebitna posebna izvedbena določila, ki podrobneje določajo pogoje izvedbe posegov v prostor na območju kot so tipologija gradnje, gostota poselitve ali tudi zaščita dreves.

Najpreprostejše je pridobivanje informacij o pogojih rabe in izvajanja posegov s pomočjo strokovnih služb občine oziroma s pomočjo »lokacijske informacije« ali »potrdila o namenski rabi«, ki ju po naročilu in plačilu upravne takse za nas pripravi občina. Lokacijska informacija je namenjena pridobitvi za graditev in izvedbo drugih del potrebnih informacij o namenski rabi in o lokacijskih ter drugih pogojih in prostorskih ukrepih, ki jih določajo občinski akti na območju. Potrdilo o namenski rabi vsebuje podatke o namenski rabi zemljišča in prepovedih, ki veljajo na območju zaradi varovanja kulturne dediščine ali zaščite pred poplavami. Branje OPN nam lahko seveda pomembno olajša tudi pomoč strokovnjaka, prostorskega načrtovalca, ki je izkušen v izdelavi in branju prostorskih aktov.

Parcelno številko nepremičnine je mogoče ugotoviti na portalu Atlas okolja, lahko pa tudi na Prostorskem informacijskem sistemu občin. Ko razpolagate s podatkom o parcelni številki in katastrski občini, lahko po predhodni registraciji, preko portala E-sodstvo, pridobite podatke o lastništvu predmetnih nepremičnin.

Če pa menite, da gre za nepremičnino v lasti občine ali države, lahko najprej vprašate tudi občino, če je zemljišče njihovo. To lahko storite z zahtevkom za dostop do informacij javnega značaja na podlagi Zakona o dostopu do informacij javnega značaja (več o tem si lahko ogledate na spletni strani Informacijske pooblaščenke).