Povzetek stanja
Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (v nadaljevanju Aarhuška konvencija) javnosti v okoljskih zadevah – poleg pravice dostopa do informacij in sodelovanja pri odločanju – priznava tudi pravico do pravnega varstva v okoljskih zadevah. Odločanje o umestitve posega oziroma objekta v prostor, ki se realizira v procesu prostorskega načrtovanja, je okoljsko odločanje. Prostor je namreč naravno bogastvo in nenadomestljiva dobrina, kar je v svojem stališču poudarilo Ustavno sodišče že leta 2002 (odločba U-I-227/00).
Prostorski načrti od sprejema Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) dalje, z nadpomenko poimenovani izvedbeni prostorski akti, so splošni pravni akti. Kot taki so bili lahko le predmet presoje ustavnosti in zakonitosti Ustavnega sodišča. Le izjemoma, če je prostorski načrt urejal posamična razmerja, je bil možen upravni spor na podlagi četrtega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tako pravno varstvo, katerega težišče je presoja Ustavnega sodišča (in omejenostjo dostopa predvsem glede na 24. člen Zakona o ustavnem sodišču ZUstS), ni predstavljalo zadovoljive izpolnitve dolžnosti države, ki, skladno z Arhuško konvencijo, mora zagotoviti učinkovit dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah.
V procesu prostorskega načrtovanja umeščanja posega oziroma objekta v prostor se določa namenska raba zemljišč, ki je s stališča varstva okolja zelo pomembna. Zato se izvede tudi presoja vplivov tega posega na okolje. Izvede se celovita presoja vplivov na okolje (CPVO), kot jo določa Zakon o varstvu okolja (ZVO-1 in ZVO-2) na podlagi Direktive 2001/42/ES o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje. Postopek prostorskega načrtovanja pa z določitvijo lokacije bodočega posega oziroma objekta odloči o prostorskih vidikih bodočega projekta in s tem poseže v predmet presoje vplivov na okolje na projektni ravni (po Direktivi 2011/92/EU o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje. V zvezi s tem je Evropska komisija leta 2016 začela zoper Slovenijo postopek kršitve in ji poslala pisni opomin, ker država ni izpolnila svojih obveznosti iz člena 11 Direktive 2001/42/ES in členov 6(4), 9(1)(b) in 11(1) Direktive 2011/92/ES. [1]
Zaradi navedenih razlogov je bil v leta 2017 sprejet nov Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) vključen 58. člen, ki je dopuščal pravno varstvo zoper prostorske izvedbene akte pod določenimi pogoji v obliki upravnega spora pred Upravnim sodiščem. Predlog zakona je obrazložitvi navedel, da se tak sistem uvaja zaradi doslednega izvajana Aarhuške konvencije, saj se dosedanji sistem varstva, ki je potekal predvsem prek Ustavnega sodišča, v praksi ni izkazal kot najbolj učinkovit. S sprejemom ZUreP-2 je bil zato omenjeni postopek EU Pilot ustavljen (glej ločeno mnenje ustavnega sodnika dr. Rajka Kneza k odločitvi Ustavnega sodišča U-I-327/20 v [2], str. 4).
Upravno sodišče je takoj ob prejemu prve tožbe vložilo začelo postopek presoje ustavnosti, Ustavno sodišče pa je odločilo, da je 58. člen v neskladju z Ustavo (odločba U-I-327/20). [2] V času odločanja Ustavnega sodišča je bil že sprejet ZUreP-3, ki je vsebino 58. člena ZUreP-2 nadgradil v 61. členu. V obrazložitvi predloga zakona se predlagatelj ponovno sklicuje na Aarhuško konvencijo in poudarja, da se je pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti prostorskega izvedbenega akta izkazala za neučinkovito, ker Ustavno sodišče zagovarja stališče, da se v primerih, ko predpis ne učinkuje neposredno, pobuda lahko vloži šele po izčrpanju vseh pravnih sredstev. Tudi glede tega je Upravno sodišče sprožilo presojo ustavnosti, Ustavno sodišče pa je odločilo, da so prvi, drugi in tretji odstavek 61. člena v neskladju z Ustavo (odločba U-I-474/22). [3] Hkrati je naložilo Državnemu zboru, da ugotovljeno protiustavnost odpravi v enem letu po objavi te določbe v Uradnem listu RS (to je do 11. 4. 2026). Do odprave ugotovljenega neskladja pa je pravno varstvo zoper izvedbene prostorske akte usmerilo na Upravno sodišče, kar velja tudi za pobude za presojo ustavnosti in zakonitosti, vložene po 1. 6. 2022. Glede teh se bo Ustavno sodišče izreklo za nepristojno, vlagatelji pa bodo lahko v roku treh mesecev po prejemu sklepa vložili tožbo na Upravno sodišče. Obe navedeni odločitvi sta opredelili neskladnost s tretjo in četrto alinejo prvega odstavka 160. in prvim odstavkom 161. člena Ustave.
Državni zbor je po izdaji te odločitve Ustavnega sodišča odločal o predlogu za začetek postopka za spremembe 160., 161. in 162. člena Ustave RS, ki se je začel že leta 2023 in se je nanašal na razbremenitev Ustavnega sodišča. Vseboval pa je tudi predlog, po katerem bi, pod določenimi pogoji, lahko drugo (torej tudi Upravno) sodišče odločalo o skladnosti podzakonskih predpisov z ustavo in zakoni. Državni zbor je predlog zavrnil.
Pomisleki stroke
Od priprave predloga ZUreP-2 je bilo že v zakonodajnem postopku veliko razprave o ustreznosti in ustavnosti rešitve 58. člena ter opozoril na nedorečenost ureditve (3. točka mnenja Zakonodajno-pravne službe), [4] enako tudi v zakonodajnem postopku glede sprejema ZUreP-3 (1. točka mnenja Zakonodajno-pravne službe). [5] Po mnenju Zakonodajno-pravne službe bi moral predlagatelj počakati na odločitev Ustavnega sodišča, ki je v tistem času že obravnavalo ustavnost 58. člena ZUreP-2, nato pa oblikovati morebitno dopolnjeno ureditev sodnega varstva ali pa to opustiti. Ministrstvo za okolje in prostor se je glede tega sklicevalo na ugotovitev, da obstoječi sistem ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva zoper prostorske akte, na kar sta opozorila tako Evropska komisija kot Vrhovno sodišče. [6]
Tudi pravni strokovnjaki so izpostavili več pravnih vprašanj, ki se odpirajo ob taki ureditvi pristojnosti in posledic takega odločanja ter pri pravnem varstvu v prostorskem načrtovanju nasploh. Poglobljeno je zgodovino, primerjalno-pravno ureditev in problematiko s številnimi odprtimi vprašanji pravnega varstva pri prostorskem načrtovanju v Sloveniji v doktorski disertaciji Sodno varstvo pri odločanju o posegih v prostor v luči zahtev Aarhuške konvencije predstavila dr. Tanja Pucelj-Vidović (2023). [7] O problematičnih vidikih tega so pisali tudi številni drugi ustavnopravni, upravnopravni in drugi pravniki ter odvetniki, soočeni s praktičnimi primeri.
Že takoj po uveljavitvi ZUreP-2 je Janez Tekavc (2019) [8] opozoril na primernost Upravnega sodišča za presojo zakonitosti. Ta je na podlagi instituta exceptio illegalis (po katerem sodišče, če meni, da podzakonski akt, ki bi ga moralo pri sojenju uporabiti, ni v skladu z Ustavo ali zakonom, tega ne sme uporabiti) omejena le na konkretne spore in ima učinek le za stranke spora. Po novi pristojnosti Upravnega sodišča pa ugotovitev nezakonitosti prostorskega izvedbenega akta učinkuje za vse. Ob odpravi ali razveljavitvi določenih delov tega tudi naloži pristojnemu organu, da v določenem roku vzpostavi novo ureditev. Pri tem pa bo pristojni organ dolžan izpeljati zakonsko določen postopek za dotično vrsto prostorskega akta, pri čemer je odvisen tudi od mnenj nosilcev urejanja prostora v novem postopku, kar mu lahko onemogoča sprejem novega akta. Ti pa niso bili niti vključeni v postopek pred Upravnim sodiščem, niti zakonodajalec ni uredil položaja morebitnih tretjih oseb v postopku. S sodno odločitvijo bi bile lahko prizadete pravne koristi in interesi tretjih oseb, ki v postopku sploh niso sodelovale. Nadalje je opozoril na samo težavo presoje zakonitosti, saj je tako na področju urejanja prostora in varstva okolja večina zahtev urejena na podzakonski ravni.
Pucelj-Vidović (2020) [9] pa je menila, da bi lahko ustavno določen institut exceptio illegalis lahko uporabili tudi kot argument za oblikovanje pristojnosti Upravnega sodišča, da o konkretnem podzakonskem predpisu odloči z učinkom za vse. Takšna ureditev je v prid koherentnosti sistema pravnega varstva in udejanjanja načela pravne države. Če Upravno sodišče spornega prostorskega akta ne more izločiti iz pravnega reda, bo torej nezakonit akt še vedno veljal in bo podlaga za odločanje upravnih organov, ki ne morejo uporabiti instituta exceptio illegalis. Tudi Nemčija ima namreč podobno ustavno določbo, po kateri je zvezno ustavno sodišče pristojno za presojo skladnosti deželnega prava z zvezno ustavo in zakonodajo, a je tovrstni določbi navkljub uveljavljen sodni nadzor prostorskih aktov pred Višjim zveznim upravnim sodiščem. Tudi s stališča funkcionalnosti je bolj primerno, da presojo prostorskih aktov prevzame Upravno sodišče, saj ima Ustavno sodišče v družbi drugačno vlogo, vlogo najvišjega varuha ustavnosti in zakonitosti. Zato ni primerno, da v teh primerih deluje kot edini in prvostopenjski organ oziroma kot »redna sodna instanca« in ne predstavlja učinkovitega pravnega varstva. Potrebne bi bile zato izboljšave 58. člena, vendar se je pri tem potrebno izogniti nedopustnemu podvajanju pristojnosti.
Tudi Mitja Šuligoj (2021) [10] meni, da se z ureditvijo 58. člena ZUreP-2 predpostavki pravnega interesa za pobudo pred Ustavnim sodiščem in tožbo v upravnem sporu močno približujeta druga drugi, če ne celo prekrivata. Vsebinsko pa gre pri obeh presojah za pomembne razlike. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da v postopku presoje ustavnosti in zakonitosti prostorskega akta ne presoja njegove primernosti, prav tako ne odloča o strokovnih vprašanjih. Zato lahko funkcijo sodnega nadzora nad prostorskimi akti učinkovito in v polni meri opravlja upravno sodstvo, kjer vsa dejstva in okoliščine pretresa tudi na javni glavni obravnavi.
Na vzporedno pristojnost Ustavnega in Upravnega sodišča opozarja tudi Klemen Eržen (2022) [11], kar bi lahko v praksi privedlo do različnih odločitev v primeru istega prostorskega akta, če bi se stranke poslužile obeh pravnih poti. Kot drugi avtorji tudi on opozarja na problem preobremenjenosti Ustavnega sodišča, zaradi česar potencialno obravnavanje splošnih aktov, kot so prostorski načrti, lahko zamuja do mere, ki lahko izniči pravico do sodnega varstva. Če namreč sodno varstvo nastopi prepozno, je po mnenju samega Ustavnega sodišča (odločba U-I-65/05) prizadeta oseba v enakem položaju kot tedaj, ko sodnega varstva sploh nima (justice delayed is justice denied).
Irena Polak-Remškar (2022) [12] je komentirala že novo sprejeti 61. člen ZUreP-3 in meni, da bi moral zakonodajalec v primeru, da nova pristojnost Upravnega sodišča obstane, razmisliti tudi o drugih vidikih pravnega varstva. Postavlja se vprašanje, ali je potem potrebno posebno pravno varstvo glede CPVO in bi bilo morebiti to potrebno združiti v enem postopku. Vprašljiva pa je tudi smotrnost ohranjanja delitve pristojnosti med Upravno in Ustavno sodišče.
Tudi Varuh človekovih pravic je pri obravnavi konkretnega primera opozoril na pomanjkljivosti v sistemu pravnega varstva zoper prostorske izvedbene akte in priporočil, da se nadaljuje z začetimi aktivnostmi za spremembo Ustave. [13]
Ključne odločitve Ustavnega sodišča
Po sprejemu ZUreP-2 so relevantne tri odločbe Ustavnega sodišča. Najprej se je leta 2019 v zadavi presoje ustavnosti in zakonitosti Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za območje Ograde EUP ST 02 v občini Loška dolina, ki jo je zavrglo, izreklo za nepristojno za presojo prostorskih izvedbenih aktov kot splošnih pravnih aktov v delu določitve prostorskih izvedbenih pogojev, ki se nanašajo na namembnost posegov v prostor, njihovo lego, velikost in oblikovanje ali na velikost gradbene parcele (odločitev U-I-356/19). [14] Pri tem se je sklicevalo na to, da predmetno materijo ureja 58. člen ZureP-2 (3. točka).
Glede 58. člena ZUrep-2 je potem leta 2022 na pobudo Upravnega sodišča odločilo, da je bil ta v neskladju z Ustavo RS (odločitev U-I-327/20). [2] O tem je odločalo že v času, ko je bil sprejet in uveljavljen nov ZureP-3, v katerem je bilo besedilo prejšnjega 58. člena nadgrajeno in je bilo vključeno v 61. člen novega zakona. Ustavno sodišče je menilo, da je z 58. členom ZUreP-2 Upravnemu sodišču podeljena pristojnost, ki vsebinsko ustreza pristojnostim Ustavnega sodišča iz tretje in četrte alineje prvega odstavka 160. člena Ustave RS ter prvega odstavka 161. člena. V ločenem pritrdilnem mnenju je ustavni sodnik dr. Matej Accetto, ki se mu je pridružila sodnica dr. Katja Šugman Stubbs, posebej izpostavil, da drugačne odločitve Ustava RS ne dopušča – Ustavnemu sodišču podeljuje izključno pristojnost, v katero brez spremembe Ustave RS ni mogoče poseči. Tega ne more omajati niti argument instituta exceptio illegalis in z možnostjo neuporabe podzakonskega predpisa v konkretni zadevi ni mogoče utemeljiti možnosti razveljavitve ali odprave predpisa.
V ločenem odklonilnem mnenju pa je ustavni sodnik dr. Rajko Knez osvetlil bolj vsebinske argumente, ki bi govorili v prid ohranitvi sistema pravnega varstva pred Upravnim sodiščem. Najprej je opozoril, da prostorski izvedbeni načrti zelo podrobni, praksa Ustavnega sodišča glede teh zadev pa kaže na trend vse večje potrebe po vsebinski, ne le procesni obravnavi teh aktov. Pri prostorskem načrtovanju gre tudi za javni interes varstva okolja in pripadajoči postopek CPVO in posledično zahtevo po spoštovanju Aarhuške konvencije, EKČP in prava EU, ki se nanaša na okoljske presoje. Zato se postavlja vprašanje, ali iz določb Ustave res izhaja izključna pristojnost Ustavnega sodišča za tako (vsebinsko) presojo. Meni, da je za dosego spoštovanja mednarodne obveznosti in prava EU treba zavzeti drugačno razlago Ustave in je doktrina učinkovanja predpisa, po kateri morajo biti pred pobudo izčrpana vsa pravna sredstva, v primeru prostorskih izvedenih aktov neustrezna. Sodišče EU namreč pravo EU razlaga tako, da mora biti v primeru poseganja v prostor, ki temelji na CPVO, sodno varstvo omogočeno čimprej, da se lahko še vpliva na morebitne odločitve (te pa se nanašajo tako na individualne pravice lastnikov zemljišč kot na javni interes varstva okolja). Dodatno je pereč tudi problem izkazovanja pravnega interesa pred Ustavnim sodiščem.
Ključna pa je odločitev Ustavnega sodišča, ki je v letu 2025, tudi na pobudo Upravnega sodišča, odločalo o ustavnosti 61. člena novega ZureP-3. Ta je dotedanji 58. člen nadgradil v smislu bolj podrobne ureditve, ki naj bi odpravila nekatere dotedanje nejasnosti. Ustavno sodišče je ugotovilo, da prvi, drugi in tretji odstavek niso skladni z Ustavo (odločitev U-I-474/22). [3] Do odprave neskladja, kar je naloga Državnega zbora, je določilo tudi prehodni režim in presojanje o prostorskih izvedbenih aktih v celoti usmerilo na Upravno sodišče (vključno s pobudami vloženimi pri Ustavnem sodišču po uveljavitvi ZUreP-3).
Neskladnost z Ustavo se z nanaša na ista ustavna določila in imajo enako utemeljitev kot predhodna odločba U-I-327/20. Ustavno sodišče je v obrazložitvi najprej podalo obširen povzetek vseh dosedanjih stališč Ustavnega sodišča v zvezi s prostorskimi izvedbenimi akti (točke od 18 do 23). Večina obrazložitve pa se nanaša na utemeljevanje urejanja zatečenega stanja (ugotovljene neustavnosti) na način zagotovitve čim bolj učinkovitega dostopa do sodnega varstva (točke od 27 do 46). Pri tem se opira na dejstvo, da je z ZureP-3 uvedel spremembo glede CPVO (in tudi presoje sprejemljivosti), ki ne dopušča več samostojnega pravnega varstva v postopku CPVO. V tem primeru se glede učinkovitega pravnega varstva zastavlja vprašanje ustreznosti procesnih predpostavk za dostop do Ustavnega sodišča kot vprašanje obsega presoje Ustavnega sodišča, ki je opredeljeno in omejeno z ustavnim položajem Ustavnega sodišča ter naravo postopka ustavnosti in zakonitosti. Ustavno sodišče je z namenom, da bi zavarovalo ustavno, mednarodno in evropsko zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu zoper prostorske izvedbene akte, omogočilo nadaljnjo uporabo (in veljavnost) protiustavne zakonske ureditve z upravnim sporom. Tudi k tej odločitvi Ustavnega sodišča sta bili podani dve ločeni, pritrdilni mnenji istih sodnikov, kot k odločitvi U-I-327/20. Dr. Knez osvetli zgodovinski razvoj trka med zahtevo po učinkovitem pravnem sodnem varstvu na eni strani in pristojnostjo Ustavnega sodišča na specialnem področju presoje prostorskih izvedbenih aktov na drugi, in sicer od sprejema Ustave RS dalje. Dodatno tudi argumentira postopek pred Upravnim sodiščem kot bolj učinkovito pravno varstvo. Poudarki dr. Accetta pa se nanašajo predvsem na problematiko razmerja med pravom EU in nacionalnim pravom ter povezano uporabo načela primarnosti prava EU. Izpostavi pa tudi nekoliko nenavadno odločitev Ustavnega sodišča v 2. točki, kjer sodišče nalaga Državnemu zboru, da v enem letu odpravi ugotovljeno protiustavnost. Medtem ko običajno zahteva, da Državni zbor kot zakonodajalec sprejme ustrezne zakonske akte, pa v obrazložitvi predmetne odločitve nakaže tudi na možnost, da Državni zbor kot ustavodajalec sprejme spremembo Ustave RS (51. točka). Tudi taka rešitev pa bi dodatno terjala še ustrezne spremembe na zakonski ravni.
Predlogi sprememb Ustave
Ob strani vprašanja ustavnosti zakonske podelitve pristojnosti za presojo prostorskih izvedbenih aktov Upravnemu sodišču je že dalj časa trajajoči problem izredno velikega pripada zadev Ustavnemu sodišču in potreba po rešitvi tega problema. To pereče vprašanje se je zato pojavljalo tudi v obrazložitvi obeh ključnih odločitev Ustavnega sodišča. Sprememba Ustave (160. in161. člena), ki bi s spremembo pristojnosti prispevala k večji učinkovitosti Ustavnega sodišča, pa doslej ni bila uspešna.
Že leta 2010 je Vlada RS Državnemu zboru podala predlog za začetek postopka spremembe 160., 161. in 162. člena Ustave RS. [15] Predlog ni dobil podpore. V času odločanja Ustavnega sodišča glede neustavnosti 61. členaZUreP-3 pa je Državni zbor odločal o novem Predlogu za začetek postopka spremembe 160., 161. in 162. člena Ustave RS z osnutkom Ustavnega zakona, ki ga je vlada predložila Državnemu zboru v letu 2023. [16] Predlagane spremembe 160. člena in 161. člena so smiselno enake kot v predlogu iz leta 2010 in vključujejo:
- novo pristojnost Ustavnega sodišča, po kateri lahko odloča o skladnosti podzakonskih predpisov, predpisov lokalnih skupnosti in splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, z Ustavo RS, z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami in s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z zakoni, ter o skladnosti splošnih aktov, izdanih za izvrševanje javnih pooblastil, s podzakonskimi predpisi, če zakon, sprejet z dvotretjinsko večino navzočih poslancev, ne določa, da o tem odloča drugo sodišče (predlagan spremenjen tretji odstavek 160. člena);
- možnost, da ustavne ali nezakonite predpise in splošne akte poleg Ustavnega sodišča odpravi ali razveljavi tudi drugo pristojno sodišče. Prav tako lahko drugo pristojno sodišče tudi odloči, da v celoti ali delno zadrži izvrševanje akta, katerega ustavnost ali zakonitost presoja (dopolnjen prvi odstavek 161. člena);
- možnost, da lahko v primeru, ko Ustavno sodišče pri odločanju o ustavnosti zakona ugotovi tudi protiustavnost podzakonskega predpisa, predpisa lokalne skupnosti ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, tega odpravi ali razveljavi tudi, če zakon v skladu s tretjim odstavkom 160. člena za presojo njegove skladnosti določa pristojnost drugega sodišča, kar velja tudi za primer obravnavanja ustavne pritožbe (predlagana sprememba drugega odstavka in nov tretji odstavek 161. člena);
- zahtevo (v II. točki predloga), da se Zakon o ustavnem sodišču uskladi z novimi določbami Ustave RS v roku enega leta. Do uskladitve pa o ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov države ali predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, ki urejajo prostor, odloča sodišče v upravnem sporu.
Državni zbor je predlog obravnaval na 101. izredni seji Državnega zbora – 15. 4. 2025, torej že po izdani odločitvi Ustavnega sodišča glede 61. člena ZUreP-3. [17] Pred tem je predlog obravnavala Ustavna komisija na tretji seji, [18] vendar predlog ni dobil potrebne dvotretjinske podpore, kakor tudi ne na seji Državnega zbora. Veliko polemike je namreč sprožal del predloga sprememb, ki se nanaša na novo besedilo v 162. členu, po katerem bi Ustavno sodišče prosto izbiralo, katere pobude oziroma ustavne pritožbe bo obravnavalo (precedenčni način odločanja). Namen predloga sprememb 160., 161. in 162. člena Ustave je bil predvsem zmanjšanje pripada Ustavnega sodišča in s tem povečanja učinkovitosti njegovega dela.
Kako torej naprej?
Odločba Ustavnega sodišča U-I-474/22 je naložila Državnemu zboru, da ugotovljeno protiustavnost prvega, drugega in tretjega odstavka 61. člena ZUreP-3 odpravi v enem letu po objavi določbe v Uradnem listu RS, to je do 11. 4. 2026. Državni zbor bo moral verjetno najprej storiti korak spremembe Ustave RS kot ustavodajalec. Glede na to, da je Državni zbor po sprejemu odločbe že odločal o spremembi Ustave RS, ki bi prinašala prav tako rešitev, in jo zavrnil, je naloga sedaj težja. Verjetno bi bilo smiselno, da Državno zbor kot ustavodajalec ponovno odloča le o predlogu, ki bi se nanašal specifično na pristojnost presojanja ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov države ali predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, ki urejajo prostor, odloča sodišče v upravnem sporu. Tudi če do take spremembe pride, pa bo verjetno potrebna še nadaljnja nadgradnja 61. člena. Največ pa bo lahko prispevala sodna praksa, ki jo bo, glede na določila za prehodno obdobje, začelo ustvarjati Upravno sodišče. Tega pa bo treba verjetno organizacijsko in kadrovsko podpreti. Glede na naraščajoče okoljske in prostorske probleme in postopke (na ravni EU predstavljajo kršitve na področju okolja največji delež postopkov Evropske komisije zoper države) pa bo morda dolgoročno treba razmišljati o posebnem okoljskem sodišču po zgledu Švedske.
——————————————————————————————————————————–
[1] EU Pilot 8118/15 v zvezi z Uredbo o državnem prostorskem načrtu za državo cesto od avtoceste A-2 Ljubljana – Obrežje pri Novem mestu do priključka Maline
https://3ros-jug.si/wp-content/uploads/2020/05/Opomin-EK-2016.pdf
[2] Odločba Ustavnega sodišča U-I-327/20 z dne 20.1.2022, Uradni list RS št. 20/2022
https://www.us-rs.si/sl/zadeve-in-odlocitve/odlocitve/u-i-32720
[3] Odločba Ustavnega sodišča U-I-474/22 z dne 20.3.2025, Uradni list RS št. 25/2025 z dne 11.4.2025
https://www.us-rs.si/sl/zadeve-in-odlocitve/odlocitve/u-i-47422
[4] Mnenje Zakonodajno-pravne službe o predlogu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-2) št. 800-01/16-3/20 z dne 16.8.2017
[5] Mnenje Zakonodajno-pravne službe o predlogu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-3) št. 800-01/21-3 z dne 2021
[6] Pojasnila Ministrstva za okolje in prostor v zvezi z mnenjem Zakonodajno-pravne službe k Predlogu zakona o urejanju prostora št. 007-405/2020/300 z dne 22. 10. 2021
[7] Dr. Tanja Pucelj Vidović, Sodno varstvo pri odločanju o posegih v prostor v luči zahtev Aarhuške konvencije, doktorska disertacija PF UL, 2023
https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=145019
[8] Tekavc Janez, Sodno varstvo zoper prostorske akte, Pravna praksa, št. 9-10, 2019, str. 11-12
[9] Pucelj-Vidović Tanja, Sodno varstvo zoper prostorske izvedbene akte, Podjetje in delo, št. 6-7, 2020, str. 990
[10] Šuligoj Mitja, Sodno varstvo zoper prostorske akte, Odvetnik, št. 102, 2021, str. 6
https://gaberscik.si/sodno-varstvo-zoper-prostorske-akte/
[11] Eržen Klemen, Sodno varstvo zoper prostorske akte v luči odločitve Ustavnega sodišča RS, Pravna praksa, št. 19, 2022, str. 11-13
[12] Polak-Remškar Irena, Pravno varstvo zoper prostorske akte, Pravna praksa, št. 48, 2022, str. 14-16
[13] Varuh človekovih pravic, O navideznem varstvu stranskih udeležencev v postopkih izdaj gradbenih dovoljenj v luči spornih prostorskih aktov – je res potrebna sprememba ustave?, 2024
[14] Odločba Ustavnega sodišča U-I-356/19 z dne 4. 12. 2019
https://www.us-rs.si/sl/zadeve-in-odlocitve/odlocitve/u-i-35619
[15] Predloga za začetek postopka za spremembe 160., 161. in 162. člena Ustave Republike Slovenije z osnutkom ustavnega zakona, EVA 2009-2011-0377
http://www2.gov.si/zak/Pre_akt.nsf/76a77e80d2bb67a8c12566160029fa81/fb9b235ee0912f40c12576ee00318de4
[16] Predlog za začetek postopka za spremembe 160., 161. in 162. člena Ustave Republike Slovenije, EVA 2023-2030-0005
[17] 101. izredna seja Državnega zbora za 15. 4. 2025
https://www.dz-rs.si/wps/portal/Home/seje/izbranaSeja/!ut/p/z1/04_Sj9CPykssy0xPLMnMz0vMAfIjo8zivSy9Hb283Q0N_L0NzA0CQ0xMQy28LA0MjA30w1EVuBsFmRoEuhg5-QYDZYODjfSjiNFvgAM4GhCnH4-CKPzGF-SGhoY6KioCAKVDruE!/dz/d5/L2dBISEvZ0FBIS9nQSEh/?mandat=IX&seja=101.%20Izredna&uid=15AE005A3E1D8F4DC1258C690026B84F
[18] 3. redna seja Ustavne komisije Državnega zbora, ki je potekala od 5.10.2023 do 7.2.2025
![V prijateljstvu z naravo [SERIJA SPLETNIH VIDEOSEMINARJEV]](http://zagovorniki-okolja.si/wp-content/uploads/2025/09/SEMINAR-24.-9.-WEBINARJI_za-spletko-1-500x383.png)
![Iz krize z upanjem: Vloga prihodnjih generacij v okoljskih zadevah [PROGRAM & PRIJAVA]](http://zagovorniki-okolja.si/wp-content/uploads/2025/09/FB-EVENT_ENRICH-3-3-500x383.png)
![Nacionalna platforma NarcIS odlična za krepitev znanja za obnovo narave in podnebno prilagajanje [SPOROČILO ZA JAVNOST]](http://zagovorniki-okolja.si/wp-content/uploads/2025/09/IMG_6390-scaled-500x383.jpg)
![Pripravljenost Slovenije na prenos Direktive o skrbnem pregledu podjetij glede trajnostnosti [PRAVNA ANALIZA]](http://zagovorniki-okolja.si/wp-content/uploads/2025/09/Za-spletko-7-500x383.png)
