Emisije evropske industrije primarno ureja Direktiva o industrijskih emisijah. Njen namen je odprava onesnaženja, ki je posledica industrijskih dejavnosti. Temelji na celostnem pristopu k preprečevanju in nadzoru emisij v zrak, vodo in tla, ravnanju z odpadki, energetski učinkovitosti in preprečevanju nesreč ter poudarja načelo onesnaževalec plača, daje prednost ukrepanju pri viru ter od industrije zahteva uporabo najboljših razpoložljivih tehnologij (BAT). Direktiva sicer naslavlja vidik industrijskega onesnaževanja, ne pa tudi toplogrednih emisij in njihovega podnebnega vpliva. Ta vidik je v trenutni ureditvi prepuščen sistemu trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov (ETS).
Sistem trgovanja s pravicami do emisije toplogrednih plinov (ETS) je bil vzpostavljen leta 2005 kot instrument strategije Evropske Unije v boju proti podnebnim spremembam. Zajema vse države EU, Islandijo, Lihtenštajn in Norveško. Sistem omejuje emisije težki industriji, energetiki in letalskim operaterjem znotraj tega območja. Osnovna enota trgovanja je emisijska pravica, ki predstavlja 1 tono ekvivalenta CO2. Sistem deluje po načelu trgovanja s pokrovom (“cap and trade”), kar pomeni, da je s »pokrovom« oziroma omejitvijo določena skupna količina TGP, ki jih obrati lahko izpustijo v sistemu. Ta omejitev se s časom niža, kar zmanjšuje skupno količino emisij. Akterji znotraj sistema trgujejo s pravicami do emisije TGP tako, da prodajajo presežke in dokupujejo primanjkljaj, sistem pa mora pri tem ostati v mejah skupne količine. Upravljalci naprav in letalski operaterji dobijo delež emisijskih pravic brezplačno, ta delež pa se z leti zmanjšuje.
Za industrijske obrate, zajete v sistem ETS, države po Direktivi o industrijskih emisijah pri izdaji dovoljenj niso obvezane določiti omejitev toplogrednih emisij. Prav tako jim zanje ni treba določiti obvezujočih standardov energetske učinkovitosti. Razlog, ki ga direktiva za neurejanje navaja, je izogibanje dvojni ureditvi. Vendar tudi Direktiva o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov (ETS) državam članicam prepoveduje postavljanje emisijskih omejitev za industrijo v obratovalnih dovoljenjih, razen za zaščito lokalne kvalitete zraka (26. člen). Regulacija industrijskih emisij TGP je na ta način prepuščena zgolj tržnemu mehanizmu. Učinek obeh direktiv je v smislu podnebnih ciljev kontraproduktiven in nezdružljiv s celostnim pristopom preprečevanja onesnaženja pri viru Direktive o industrijskih emisijah, saj industrije ne spodbuja k investicijam v okolju prijaznejše procese in zmanjševanju toplogrednih emisij pri viru. Industriji daje možnost, da slabe prakse krpa z dokupovanjem CO2 kuponov. Ogljični trg državam in industriji tako dejansko nudi priročno bližnjico za izogibanje podnebnim obveznostim. Efektivno torej roko nad zmanjševanjem toplogrednih emisij drži sama industrija.
V luči ciljev evropskega zelenega dogovora, svežnja ukrepov s katerim naj bi EU do leta 2050 postala ogljično nevtralna, je Komisija do konca leta 2021 napovedala revizijo Direktive o industrijskih emisijah. Okoljski in podnebni strokovnjaki apelirajo na Evropsko Komisijo, da bo za izpolnitev ciljev Pariškega podnebnega sporazuma v revidirani direktivi nujno določiti omejitve industrijskih emisij TGP, saj bi direktiva morala prispevati k razogljičenju industrije. Potrebna bi bila prenova zakonodaje, ki bi določala emisijske cilje, obligacije za preusmeritev od fosilnih goriv in zavezujoče standarde energetske učinkovitosti.