Mikroplastika, v makro količinah

//Mikroplastika, v makro količinah

Mikroplastika, v makro količinah

Čeprav so vplivi mikroplastike na zdravje človeka še vedno precej neraziskani in znanstveno nepodprti, so učinki, ki jih ima mikroplastika v našem življenjskem okolju in predvsem v oceanih, nesporni.

Kaj pravzaprav je mikroplastika? Če razumno sklepamo iz njenega imena, pridemo kar blizu njenemu bistvu; vseeno pa razjasnimo, da so majhni delci, ki spadajo pod pojem mikroplastike tudi tisti, ki jih lahko vidimo s prosim očesom. Za mikroplastiko se tako po splošni definiciji smatrajo vsi plastični delci, ki so manjši od 5 milimetrov. Človekovo oko še lahko vidi predmete, ki so veliki približno desetinko milimetra.

Evropska agencija za kemikalije (European chemicals agency) na svoji spletni strani obrazloži, da je virov mikroplastike več. Eden izmed dveh glavnih razlogov za nastajanje mikroplastike je razpadanje večjih kosov plastike, ki zaradi neustreznega shranjevanja in reciklaže razpadejo na vse manjše koščke, ki nato dosežejo dimenzije, ki spadajo pod pojem mikroplastike. Kadar večji kos plastike plava v vodi (tu gre predvsem za oceane), pride tako zaradi sevanja sonca kot zaradi neprestanega premikanja v vodi in trenja do drobljenja plastike, ki tako v večjih ali manjših kosih potrebuje stoletja ali celo tisočletja, da se v celoti razgradi. Vir mikroplastike je tudi sintetični tekstil, ki predvsem med pranjem v pralnem stroju spušča majhne delce plastike, ki nato potujejo naprej z odpadno vodo.

Drugi izmed glavnih virov mikroplastike, ki je še posebej pomemben z vidika prisotnosti v naših zalogah pitne vode ter poljih in postaja vse bolj ‘aktualno’ problematičen, pa je namensko dodajanje mikroplastike v različne proizvode, z nameni oblikovanja določene teksture, trdnosti ali zaradi drugih razlogov, zaradi katerih je proizvod bolj privlačen ali učinkovit. Primeri tovrstnih proizvodov so kozmetični proizvodi, npr. različni proizvodi za ‘peeling’ in drugi proizvodi za osebno nego, pa tudi v detergentih, čistilih, barvah, v različnih proizvodih, ki so uporabljani v industriji, pa tudi v nekaterih zobnih pastah in v drugih proizvodih. Najbolj nesmiselno je, da naravne alternative obstajajo; pri uporabi proizvodov preverite, ali so med sestavinami polimeri (polymers, pogosto uporabljen izraz je tudi microbeads) in skušajte uporabljati tiste, ki ne vsebujejo plastike. Več o ‘microbeads’ si preberite tukaj.

Ker je to izjemno težko natančno izračunati, so ocene koliko plastike letno konča v oceanih, med 2-5% vse plastike, ki je letno proizvedena. Mikroplastika, ki je namenoma dodana proizvodom, predstavlja relativno majhen delež vse plastike v morju; vendar tovrstni produkti povzročajo druge težave, saj se ta plastika vrača v naše vode in prst in končuje tudi v prehranjevalni verigi, na vrhu katere smo mi. To so ugotovitve, ki so že bile dokazane – plastika je že prisotna v naših prebavnih sistemih (več si lahko preberete v tem članku).

Zdaj pa še na pravne vidike, našo najljubšo specialiteto. V EU se pripravlja zakonodaja, ki predvideva preprečitev izpustov mikroplastike v okolje. Ali bo prišlo do postopne popolne prepovedi uporabe mikroplastike ali bo prišlo le do določenih omejitev njene uporabe, še ni jasno; očitno pa je, da je potrebno preprečiti, da se 30,000 tonam mikroplastike na leto prepreči sproščanje v vodotoke in v prst. Javna razprava o predlogu zakonodaje se bo pričela marca letos, nato pa bo predlagane prepovedi uporabe preverila še Evropska komisija in sprožila nadaljnje postopke. Bodite pozorni in sodelujte pri zakonodajnih postopkih na EU in državni ravni, predvsem pa poskrbite tudi za svoje potrošniške navade!

2019-01-24T14:22:44+00:00