Uvod
Varstvo okolja je široko pravno področje, ki je nerazdružljivo prepleteno z urejanjem prostora. Vpliv človekovega delovanja zajema celo Zemljo skupaj z njenimi ekosistemi. Ljudje smo del tega in naše življenje je odvisno od naravnega ravnovesja teh sistemov.
Podnebne spremembe so globalni in največji okoljski problem trenutne civilizacije. Reševanje tega terja odmik od potrošniško naravnanega, v nenehno gospodarsko rast usmerjenega družbenega razvoja in individualizma. Kot je razvidno iz zadnjega poročila znanstvenega medvladnega telesa pod okriljem Združenih narodov, spremembe kažejo na prekomerno škodljiv vpliv človeka na podnebje in s tem na zemeljske ekosisteme. Zaradi tega je potrebno varstvo okolja in narave ter aktivno ukrepanje za prehod v trajnostno nizkoogljično družbo postaviti kot najvišjo prioriteto, tako na ravni državne oblasti, kot na ravni skupnosti, ki jo tvorimo posamezniki. Vse bolj prihaja v ospredje pomembnost ekološke funkcije lastnine. Z deli narave in njenimi viri moramo ravnati spoštljivo in gospodarno, upoštevajoč naravno ravnovesje in potrebe bodočih generacij, v dobrobit celotne skupnosti, od lokalne do globalne.
Pri prizadevanju za zdravo življenjsko okolje je mednarodno pravo varstva okolja (predvsem na temelju Aarhuške konvencije) vzpostavilo mehanizme, na podlagi katerih lahko tudi širša javnost, prizadeti posamezniki in nevladne organizacije aktivno varujejo okolje pred škodljivimi ravnanji in posegi onesnaževalcev ali tudi države. S temi orodji, ki so namenjena dobrobiti človeške skupnosti in narave ter tako presegajo zasebni interes, si lahko tudi posamezniki in organizacije prizadevajo za bolj zdravo življenjsko okolje, blaženje podnebnih sprememb, ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekosistemov.
Temeljna načela varstva okolja
V okviru mednarodnega prava so sprejeta nekatere temeljna okoljska načela, ki so preko Pogodbe o delovanju Evropske Unije (191. člen PDEU) prelita tudi v nacionalno pravo (Zakon o varstvu okolja). Najpomembnejša so:
- Načelo trajnostnega razvoja pomeni, da država spodbuja takšen gospodarski in socialni razvoj družbe, ki pri zadovoljevanju potreb sedanje generacije upošteva enake možnosti zadovoljevanja potreb prihodnjih generacij. To se odraža pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov. Zahteve varstva okolja morajo biti vključene v pripravo in izvajanje politik ter dejavnosti na vseh področjih gospodarskega in socialnega razvoja.
- Načelo preventive pomeni, da se okolje čim manj obremenjuje. To načelo se izvaja skozi določanje mejnih vrednosti emisij, standardov kakovosti okolja, najboljših razpoložljivih tehnik, pravil ravnanja in drugih ukrepov varstva okolja.
- Načelo previdnosti pomeni, da je uvajanje novih tehnologij, proizvodnih postopkov in izdelkov dopustno le, če ob upoštevanju stanja znanosti in tehnike ter možnih varstvenih ukrepov ni pričakovati nepredvidljivih škodljivih učinkov na okolje ali zdravje ljudi. Če obstaja možnost nepopravljivega uničenja okolja ali če so ogrožene njegove regeneracijske sposobnosti, pomanjkanje znanstvene zanesljivosti ne sme biti razlog za odlaganje ukrepov.
- Načelo celovitosti pomeni, da se mora pri sprejemanju politik, strategij, programov, planov, načrtov in splošnih pravnih aktov upoštevati njihove vplive na okolje tako, da prispevajo k doseganju ciljev varstva okolja. Pri tem se kot merila upoštevajo človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega življenja ter preživetje, varstvo pred okoljskimi nesrečami in zdravje ter počutje drugih živih organizmov.
- Načelo »povzročitelj plača« pomeni, da mora tisti, ki onesnažuje, plačati za škodo, ki jo povzroči okolju. Če povzroči čezmerno onesnaženje, je odgovoren za odstranitev vira onesnaževanja in odpravo posledic obremenjevanja okolja. To po eni strani vključuje plačevanje dajatev kot nadomestilo za »dovoljeno« onesnaževanje in plačilo morebitnih stroškov preventivnih ukrepov ali ukrepov sanacije povzročene okoljske škode.
Pomembnost strateških dokumentov
Varstvo okolja zadeva vsa področja življenja, glede na predvidene posledice podnebnih sprememb in izčrpavanje naravnih virov pa postaja del vseh strateških odločitev. Četudi mnogi dokumenti niso pravno zavezujoči, so strateški dokumenti pomemben okvir za uveljavljanje varstva okolja. Med pomembnejšimi so:
- na mednarodni ravni Agenda 2030 (Transforming our world: the 2030 Agenda for Sustainable Development), Nova urbana agenda v okviru Habitat III;
- na ravni EU Sedmi okoljski akcijski načrt Evropske unije do let za 2020 »Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta«;
- na nacionalni ravni Strategija razvoja Slovenije 2030, Nacionalni program varstva okolja, Strategija prostorskega razvoja Slovenije.
Za posamezna področja so tako na mednarodni, EU in nacionalni ravni tudi področni strateški dokumenti.
Pravna ureditev varstva okolja, narave, prostora
Mednarodna ureditev
Na podlagi 8. člena Ustave RS smo zavezani spoštovati ratificirane mednarodne pogodbe – konvencije. Med najpomembnejšimi so Konvencija o biološki raznovrstnosti, Okvirna konvencija o spremembi podnebja (sem sodi tudi Pariški sporazum), Konvencija ZN o pomorskem mednarodnem pravu, Konvencija o varstvu svetovne in kulturne dediščine, Konvencija o onesnaževanju zraka na večje razdalje preko meja, Dunajska konvencija o varstvu ozonskega plašča, Konvencija o varstvo selitvenih vrst prostoživečih živali, Konvencija o mednarodni trgovini z ogroženimi rastlinskimi in živalskimi vrstami in Konvencija o presoji čezmejnih vplivov na okolje (ESPOO) in spremembe.
Za evropski prostor so pomembne Evropska konvencija o krajini, Konvencija o varstvu Alp (Alpska konvencija), Konvencija o varstvu morskega okolja in obalnih območij Sredozemskega morja (Barcelonska konvencija) in Konvencija o sodelovanju pri varstvu in trajnostni uporabi reke Donave.
Za neposredno varovanje okolja je najpomembnejša Konvencija o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (Aarhuška konvencija) in sprememba, relevantna je tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah s protokoli.
Konvencije so praviloma prenesene v nacionalne pravne rede ali pravni red EU (če je h konvenciji pristopila tudi EU), uresničujejo se skozi nacionalno pravo. V delu, kjer implementacija konvencije ali dela konvencije ni pravilna, je možno konvencijo uporabljati neposredno.
Ureditev Evropske unije
Na ravni EU so pravno zavezujoče vsebine urejene predvsem v direktivah in uredbah. Direktive so predpisi, ki jih je potrebno prenesti v nacionalni pravni red, uredbe pa se uporabljajo neposredno. Tudi ko je direktiva prenesena v nacionalni pravni red, je potrebno nacionalno pravo tolmačiti v skladu z lojalno razlago, kar pomeni v duhu direktive oziroma tako, da se čim bolj krepi učinkovitost prava EU.
Področje varstva okolja urejajo številne direktive in uredbe (predpise EU je možno najti na spletni strani EUR LEX, objavljeni pa so tudi v Uradnem listu EU), medtem ko je urejanje prostora prepuščeno nacionalnim pravnim redom. Večinoma gre za direktive, ki urejajo posamezno področje. Nekaj pa je t.i. horizontalnih, sistemskih direktiv. V ospredju so tiste, ki se nanašajo na:
- uresničevanje Aarhuške konvencije: Direktiva 2003/4/ES in Uredba (ES) št. 1367/2006;
- presojo vplivov na okolje in naravo: Direktiva SEA (2001/42/ES), direktiva EIA (2011/92/EU in 2014/52/EU), Habitatna direktiva (92/43/EGS) in Ptičja direktiva (2009/147/ES) ter Okvirna vodna direktiva (2000/60/ES);
- dovoljevanje obratovanja večjih onesnaževalcev: IED direktiva (2010/75/EU) in Seveso direktiva (2012/18/EU);
- okoljsko škodo: ELD direktiva (2004/35/ES);
- kazensko pravno varstvo: Direktiva 2008/99/ES.
Nacionalna ureditev
Ustava RS določa, da ima vsakdo pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen). Poleg tega ustava okolje varuje tudi skozi nekatera druga določila: uveljavitev ekološke funkcije lastnine (67. člen), varovanje naravnih znamenitosti (73. člen), posebno varstvo kmetijskih zemljišč (71. člen), določa pogoje, pod katerimi se lahko izkoriščajo naravna bogastva (70. člen), pravica do pitne vode (70a. člen). Pomembno pa je tudi ustanov določilo, po katerem se gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo (74. člen).
Nacionalno pravo prostor, v katerem se gibljemo, pravno definira na različne načine:
- okolje je tisti del narave, kamor seže ali bi lahko segel vpliv človekovega delovanja (3. člen Zakona o varstvu okolja);
- narava je celota materialnega sveta in sestav z naravnimi zakoni med seboj povezanih ter soodvisnih delov in procesov, človek pa je sestavni del narave (3. člen Zakona o varstvu okolja);
- prostor je skupek fizičnih struktur na zemeljskem površju in pod njim, ki ga tvorijo poselitvena območja in krajina v medsebojnem prepletanju, ter morje (3. člen Zakona o urejanju prostora).
Krovni zakon za varstvo okolja je Zakon o varstvu okolja (ZVO-1), ukrepe za ohranjanja biotske raznovrstnosti in varstva naravnih vrednot pa ureja Zakon o ohranjanju narave (ZON). Trajnostno urejanje prostora je pomemben, če ne ključni mehanizem varstva okolja in blaženja podnebnih sprememb. Pomembno je, kako z (omejenim) prostorom ravnamo in z njegovo ureditvijo tudi oblikujemo vsakdanje okolju prijazne prakse ljudi. Področje ureja Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2).
Sicer pa področje urejajo še številni drugi predpisi in ga je zato težko zamejiti, saj sega tako na področje pridelave hrane, zdravja, energetike, kmetijstva, gradnje, infrastrukture ter na druga področja. Ključni predpisi, poleg že navedenih so Zakon o vodah, Zakon o gozdovih, Zakon o varstvu podzemnih jam, Zakon o divjadi in lovstvu, Zakon o sladkovodnem ribištvu, Zakon o morskem ribištvu, Zakon o zaščiti živali, Zakon o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi, Zakon o soobstoju gensko spremenjenih rastlin z ostalimi kmetijskimi rastlinami, Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti, Zakon o odgovornosti za jedrsko škodo, Zakon o kemikalijah, Gradbeni zakon in njihovi številni podzakonski predpisi (vsi aktualni so prosto dostopni v Pravno-informacijskem sistemu).
Več najdete v e-knjižnici.