Prostorsko načrtovanje razumemo kot tisti instrument, ki na podlagi doseženega družbenega soglasja o razvoju dejavnosti v prostoru vzpostavlja konkretne podlage za urejenost prostora na način, ki hkrati zagotavlja kakovost bivanja, družbeno enakost in povezanost ter najbolje varuje okolje in ohranja naravo in ter ustvarja pogoje za krožno zeleno gospodarstvo. Odločitev za trajnostni razvoj od družbe zahteva, da mora urejanje prostora postati bolj celovito in vključujoče, ter da je država sposobna strateške razvojne namere države kot so povečevanje odpornosti na podnebne spremembe, ohranjanje biotske pestrosti, zagotavljanje zdravega bivalnega okolja za vse in zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov, prelivati v vse faze načrtovanja fizičnih ureditev in upravljanja prostora. Za to je ključno strateško prostorsko načrtovanje, ki skozi vključujoč proces priprave prostorskih načrtov vpliva na prenos odgovornosti za razmere na razširjeno skupnost akterjev. Vpliva tudi na spremembe v ravnanju ljudi in vrednotah, ki so nujne za prehod v nizkoogljično, pravično, okoljsko odgovorno družbo, ki temelji na krožnem gospodarstvu in je prilagojena na podnebne spremembe.
V prostor se morajo tako prelivati najvišje strateške namere države, kot so opredeljene v Strategiji razvoja Slovenije do 2030, Operativnem programu ukrepov zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do 2020 in dolgoročnih podnebnih strategijah za Slovenijo in EU, z namenom doseganja ciljev Pariškega sporazuma. V prostoru se morajo odraziti Strategija razvoja prometa v Republiki Sloveniji do 2030 in Celostne prometne strategije občin, Trajnostne urbane strategije mest in številne druge strategije ter nacionalni programi, med njimi nastajajoči novi Nacionalni program varstva okolja (veljavni je še iz leta 2005), seveda vse ob upoštevanju demografskih in drugih družbenih dejavnikov. Ustrezne usmeritve bo tako morala podati nova Strategija prostorskega razvoja Slovenije (veljavna iz leta 2004), veliko pa je v rokah tistih, ki načrtujejo konkretne ureditve. Okvir predstavljajo globalne usmeritve, kot so Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030 in Urbana agenda.
Trajnostno, celovito in vključujoče urejanje prostora bo moralo biti, sledeč doseganju ciljev prehoda v nizkoogljično družbo (glej Podnebno ogledalo), odprto za nove izzive, oblikovanje novih trajnostnih rešitev, prilagojenih lokalnim skupnostim, njihovemu (so)upravljanju z življenjskimi viri (glej Dovolj za vse) in postati tudi promotor novih rešitev. Hkrati so akterji urejanja prostora tudi pomemben deležnik oblikovanja politik in predpisov, ki bodo podprli trajnostne prostorske rešitve.