SOS1

/SOS1
SOS12018-12-09T22:33:41+00:00

Po načelu »povzročitelj plača«, ki je eno izmed temeljnih načel okoljskega prava mora povzročitelj obremenitve okolja kriti med drugim vse stroške preprečevalnih in sanacijskih ukrepov v primeru okoljske škode (10. člen ZVO-1). Okoljska škoda je večja škoda, povzročena posebnim delom okolja – merljiva negativna sprememba posebnega dela okolja ali večja merljiva prizadetost njegove funkcije, povzročena neposredno ali posredno. Z institutom okoljske škode je bila v slovenski pravni red prenesena Direktiva o okoljski odgovornosti. Za okoljsko škodo, ki jo direktiva (in ZVO-1)  ureja se šteje škoda povzročena posebnim delom narave in sicer:

  • zavarovanim živalskim vrstam ter njihovim habitatom in habitatnim tipom – to je škoda, ki ima večji škodljiv vpliv na doseganje ali ohranjanje njihovega ugodnega stanja po predpisih o ohranjanju narave, ugotovljena na podlagi predpisanih meril (to ne velja, če so bili v zvezi s škodljivimi vplivi izvedeni postopki ugotavljanja vplivov in dejavnost dovoljena);
  • tlom – to je vsako onesnaženje z emisijami v, na ali pod tla, ki lahko ogrozi zdravje ljudi in presega predpisane standarde kakovosti tal, po predpisih, ki določajo standarde kakovosti okolja;
  • vodi – to je škoda z večjim škodljivim vplivom na ekološko, kemijsko, količinsko stanje ali ekološki potencial vode skladno z določbami predpisi o vodah, razen če gre za dopustne izjeme po teh predpisih.

Za škodo, povzročeno tem delom okolja so objektivno odgovorni nosilci dejavnosti, ki jih taksativno našteva 110a. člen, za škodo, povzročeno zavarovanim živalskim vrstam, njihovim habitatom in habitatnim tipom, pa so odgovorno nosilci drugih dejavnosti, če so škodo povzročili namenoma ali z malomarnosti. Podrobnejša merila za ugotavljanje okoljske škode določa Pravilnik o podrobnejših merilih za ugotavljanje okoljske škode.

Ne gre za okoljsko škodo, če ta nastane kot posledica oboroženega spopada ali izjemnega naravnega pojava, izrednega dogodka ali dejavnosti, katere namen je obramba države, mednarodne varnosti ali varstvo pred naravnimi nesrečami, dejavnosti, ki jo povzročijo ionizirajoča sevanja in razpršenega onesnaževanje, razen če je mogoče ugotoviti vzročno zvezo med okoljsko škodo in dejavnostjo posameznega povzročitelja. Okoljske škode tudi ni mogoče uveljavljati pred dnem uveljavitve spremembe ZVO-1, ki je prenesla ureditev direktive o okoljski odgovornosti (to je 26.7.2008). Okoljska škoda je lahko tudi posledica okoljske nesreče, ne povzroči pa vsaka okoljska nesreča nujno tudi okoljske škode. Odgovornost za okoljsko škodo zastara, če je preteklo več kot 30 let od dneva vzroka njenega nastanka in v tem času ni bil zoper povzročitelja sprožen noben postopek ugotavljanja odgovornosti.

V primeru nastanka škode je dolžan povzročitelj ARSO nemudoma obvestiti o vseh pomembnih dejstvih, izvesti vse potrebne ukrepe za njeno omejitev in posredovati in informacijo o okoljski škodo ter predlog sanacijskih ukrepov. Doslej je bil izveden tak postopek sanacije okoljske škode po požaru tovarne Kemis na Vrhniki v letu 2017.