Avtorica: Tea Žgank
Julij 2022
Celoten prispevek je dostopen na TEJ POVEZAVI.
POVZETEK
V luči nujne potrebe po reševanju okoljskih izzivov pričujoči prispevek obravnava problematiko položaja prihodnjih generacij z vidika pravnega varstva pravice do zdravega življenjskega okolja s poudarkom na pravni ureditvi v slovenskem prostoru.
Namreč, četudi se mnogi ljudje intuitivno strinjajo, da imajo sedanje generacije obveznosti do prihodnjih generacij, je v moralnem in pravnem smislu težko pripisati pomen in pravice (še) neobstoječim bitjem. Nekateri komentatorji celo trdijo, da bodoče osebe nimajo nobenih zahtevkov do sedanjih generacij. Ti ugovori temeljijo na nekaj domnevno »bistvenih« razlikah med dejanskimi in bodočimi (ali »potencialnimi«) osebami – predvsem na njihovi časovni oddaljenosti, nezmožnosti, ne-dejanskosti in nedoločenosti. Čeprav je težko sprejeti vse argumente, drži stališče, da je dolžnost varovanja prihodnjih generacij lahko sporna in jo je treba utemeljiti. Vendar, ne glede na razprave in konceptualne težave ter pomisleke, ki jih odpira obravnavana problematika, je pogosta predpostavka, da je sedanja generacija dolžna ohranjati raznolikost in kakovost okoljskih virov, ki ohranjajo življenje našega planeta, v dobrobit (še) nerojenim bodočim generacijam.
Tudi pravno gledano so – vsaj v slovenskem in širšem evropskem prostoru – prihodnje generacije (do določene mere) nosilci pravic vključeni v načelo trajnostnega razvoja, vendar brez zmožnosti samostojnega uveljavljanja pravic in interesov. Ker niso zastopane pri sprejemanju odločitev, je sedanji generaciji prepuščeno, ali bo sprejela ukrepe, ki bodo okolje zavarovali za dobrobit bodočih generacij, ali ne.
Postulat, da smo odgovorni prihodnjim generacijam, je najprej usmerjen k državi. Namreč, ustrezno okolje se šteje za predpogoj za uresničevanje drugih človekovih pravic, vključno s pravicami do življenja, zdravja in ustreznega življenjskega standarda, zato dolžnost držav(e) do varovanja človekovih pravic vključuje tudi dolžnost ustreznega varovanja okolja do ravni, ki omogoča polno uresničevanje drugih človekovih pravic. Država je tista, ki mora usmerjati družbeno življenje na način, da zagotavlja ohranjanje naravnih osnov življenja. Pri tem pa odgovornost do prihodnjih generacij ne bi smela vključevati le moralnih dolžnosti, temveč tudi pravne. To odpira nov problem, in sicer, katera veja oblasti je primerna za zaščito interesov prihodnjih generacij? Zakonodajna in izvršilna veja oblasti sta v prvi vrsti zainteresirani za zastopanje interesov današnje generacije. Nadalje se pojavlja tudi vprašanje, ali je odločanje sodišč ustrezno za presojo zatrjevanih kršitev zelo strokovne narave ter ali je to pristojno, da državi naloži sprejetje strožjih ukrepov (tudi v povezavi s spoštovanjem načela delitve oblasti; pa tudi z vidika konservativnosti mnogih sodišč, kadar se spopadajo s spornimi političnimi vprašanji). Tudi v primeru, da bi sodišča priznala pravni interes za zastopanje prihodnjih generacij, ta ne bi mogla veliko storiti za reševanje dolgoročnih okoljskih problemov, ne da bi bila odvisna od prizadevanj izvršilne oblasti na področju raziskav in načrtovanja. Vse te dejavnike je treba upoštevati pri določanju, katera pot je najustreznejša za doseganje (strožjih) ukrepov na področju varovanja okolja za zaščito interesov prihodnjih generacij.