V februarju je britanska vlada objavila študijo o ekonomiki biodiverzitete The economic of Biodiversity: The Dasgupta review, ki ga je naročilo britansko ministrstvo za finance z ciljem oblikovanja mednarodnega odziva na izgubo biotske raznovrstnosti.
Ta obsežen dokument govori o ekonomiji biodiverzitete, predvsem pa poudarja ekonomske vidike biodiverzitete, ki naj temeljijo na razumevanju, da smo ljudje in naša gospodarstva globoko vpeti v naravo in nismo izvzeti iz nje. Obenem skuša pregled določiti nov okvir, ki temelji na ekologiji in znanosti, vendar pa ob tem uporablja načela iz financ in ekonomije, da bi se razumela trajnost naše interakcije z naravo in dala prednost prizadevanjem ohranjanje narave in človeške blaginje. Poudarja, da do sedaj institucionalno v naši ekonomiji ni bilo priznano oz. upoštevano vse, kar nam zagotavlja narava. Kot eno od rešitev predlaga potrebo po spremembi meril gospodarskega uspeha – prehod na »vključujoče bogastvo«, ki meri vsa kapitalska sredstva (tj. tudi človeški in naravni kapital) in ne le BDP posameznih držav.
Vendar pa je sama študija k opredelitvi koristi narave pristopila res zelo »ekonomsko« in in zelo antropocentrično – izhaja iz potreb ljudi in na kakšen način narava lahko te storitve vzdržno »dobavlja«. Ne usmerja, naj v naš pojmovni svet (nazaj) posvojimo naravo kot temeljni steber – podlago našega obstoja – ravno obratno – zdi se, kakor da je edina pot ta, da naravo redefiniramo skozi s stališča najširšega pojma življenja izkrivljene, ozke in necelovite ekonomske pojme in ji pripišemo ekonomske kategorije in vrednosti, da bi lahko sploh prepoznali pomembnost vključitve narave v naš dosedanji prevladujoči sistem življenja. Vsekakor je internalizacija eksternih stroškov narave nujna, da se pokaže realna slika »rasti« BDP in v tem smislu je študija nadvse dobrodošla, da se te vrednosti, ki jih imamo sicer za samoumevne in brezvredne, pokažejo. Vendar pa je vključevanje narave (in škode, ki smo jo povzročili) v ekonomske vrednosti, sledenje katerim nas je globalno privedlo do sedanje situacije drastičnega izumiranja, vprašljivo.
Študija v svojih zaključkih predlaga, da bo potrebno:
- nasloviti neravnovesje med našimi potrebami in ponudbo narave ter povečati produktivnost narave (ohranjanje in obnova ekosistemov, prehod na trajnostni ekološki odtis);
- spreminjanje vzorcev porabe in proizvodnje in spreminjanje ukrepov za gospodarski napredek;
- preoblikovanje naših institucij in sistemov (globalne javne dobrine, globalni finančni sistem, opolnomočeno državljanstvo, izobraževanje).
Samo sporočilo študije sicer ni napačno, saj se bodo gospodarstva in posamezne vlade morale prilagoditi in spremeniti svojo gospodarsko politiko ter dosedanjo kapitalistično mentaliteto, če želimo naravo ohraniti in harmonično bivati, ne samo kot državljani, temveč tudi kot Zemljani. V tem oziru je nujno potrebno redefinirati nazore sodobne ekonomije in gospodarstev, ki naj bodo krožna in naj upoštevajo naravo, kot temeljno vrednoto, ki ima lastno, intrinzično vrednost – torej ima vrednost sama po sebi in ne zato, ker imamo ljudje od narave koristi.