Evropska komisija je 14.10.2020 poslala v Evropski parlament predlog sprememb Uredbe (ES) št. 1367/2006 o uporabi določb Aarhuške konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v institucijah in organih Skupnosti (besedilo sedaj veljavne uredbe), ki ga je pospremila s pismom, naslovljenim na odločevalska telesa EU. Ta sprememba je bila pripravljena glede na postopek, ki se vodi zoper EU zaradi neizpolnjevanja Aarhuške konvencije glede dostopa do pravnega varstva pred institucijami EU ter z ambicijo okrepitve pravnega varstva zaradi izvajanja Zelenega dogovora. Pomenljiv je citat generalni pravobranilca Sharpstona v zadevi C‑664/15 v uvodu k spremembi uredbe:
»the natural environment belongs to us all and its protection is our collective responsibility. The Court has recognised that the rules of EU environmental law, for the most part, address the public interest and not merely the protection of the interests of individuals as such. Neither water nor the fish swimming in it can go to court. Trees likewise have no legal standing’«
Večina okoljske normativne ureditve se sprejme na ravni EU (kot direktive, uredbe ali pravilniki), glede tega pa ni zagotovljenih ustreznih pravnih sredstev, s katerimi bi lahko skupine posameznikov in nevladne organizacije na EU ravni naslovile okolju in zdravju škodljive ureditve. 263. člen Pogodbe o delovanju EU omogoča dostop do Sodišča EU fizičnim in pravni osebam le, če je akt organa EU izrecno naslovljen nanje neposredno in posamično. Ta ureditev sloni na primeru Plaumann iz leta 1963, kjer je sodišče postavilo kriterij individualne prizadetosti (ti. Plaumannov test). Nevladna organizacija mora pred tem vložiti tudi zahtevo za notranjo revizijo glede določitve pri organu, ki jo je sprejel, ta pa je dolžan odgovoriti, vendar ima za to lahko časa tudi do 18 mesecev (ta pogoj predhodne revizije pa ne velja za industrijo, ko brani svoje finančne interese). Šele potem lahko nevladna organizacija začne postopek pred sodiščem. Seveda, če gre za zadevo, ki jo prizadeva neposredno in posamično. To je za področje varstva okolja absurdno, saj, več je ljudi prizadetih z nekim ukrepom ali predpisom, manj imajo možnosti, da nastopijo pred Sodiščem EU. To je tudi jedro postopka pred pritožbenim odborom Aarhuške konvencije, ki teče zoper EU in v katerem je bilo sprejetih več priporočil (ACCC/C/2008/32 (EU)). Več o tem v Guide on Access to Justice in European Union Law (poglavje 5).
Predlagane spremembe so bile tudi ena osrednjih vsebin razprave na konferenci Access to Justice in environmental matters: Impacts, Obstacles, Way forward, ki se je odvila ravno po objavi spremembe Uredbe. Predstavnik Evropske komisije za implementacijo prava pri generalnem direktoratu za okolja Auriel Ciobanu-Dordea je poudaril, da je težišče varstva na nacionalni ravni – tam se izvaja okoljska zakonodaja v praksi, večjo vlogo pa morajo glede pravnega varstva odigrati tudi nacionalna sodišča z okrepitvijo instituta predhodnega odločanja (to je postopek, v katerem se nacionalni sodnik pri odločanju obrne na Sodišče EU za razjasnitev določenega vprašanja uporabe prava EU). Evropska komisija želi, da ostane Sodišče EU »strateško« sodišče in sprejema pomembne kvalitativne odločitve.
Pester nabor zanimivih in eminentnih govorcev je osvetlil različne zorne kote uresničevanja Aarhuške konvencije. EU podpisnica Aarhuške konvencije kot druge države in ni razloga, da bi se pri njenem izvajanju obnašala drugače kot posamezne države. Sprememba uredbe je sicer dobrodošla, vendar ne vključuje zakonodajnih aktov, niti ni povsem jasno, kateri akti se lahko izpodbijajo. Velik poudarek, ki je dan na predhodnem odločanju Sodišča EU, bo imel relativen učinek, saj je v okoljskih zadevah tudi na nacionalni ravni težko izkazati pravni interes za sodno presojo – tisti, ki sprejemajo predpise tudi določajo, kdo ima lahko pravni interes. V praksi je še vedno težko dostopati do informacij v obliki dokumentov, predvsem, ko gre za investicijske dogovore in postopke ugotavljanja kršitev držav. Tudi na usposobljenosti sodnikov bi bilo potrebno še veliko več narediti na nacionalni ravni, kar pa bo o zaman, če sodniki tega znanja ne bodo uporabljali v praksi. Tukaj je tudi vprašanje organizacije sodišč – ponekod obstajajo okoljska sodišča ali tribunali, kjer se to znanje lahko učinkovito pretaka v sodo prakso. Taka telesa je najti na Kitajskem, v Afriki, Aziji in Avstraliji (najboljši zgled je okoljsko sodišče v New South Welsu, ki združuje tako upravno, civilno in kazensko okoljsko odločanje). V EU pa česa takega nimamo.
Evropska poslanka Marie Toussaint je navedeno problematiko naslovila s predlogi za dostop do pravnega varstva okolja v EU za 21. stoletje: potrebujemo specializirana sodišča, sodnike, tožilce ali pa se to organizira znotraj Sodišču EU, ombudsmana posebej za okolje in naravo, učinkovito zaščito okoljskih zagovornikov in možnost zastopanja ekosistemov.
Zavedati se je potrebno, da so politiki na oblasti kratkoročni, zato težko naslavljajo dolgoročne probleme, kot so okolje in varstvo zemlje – predstavniška demokracija ima tako svoje omejitve. Prebivalci in nevladne organizacije imajo dolgoročnejši obstoj, zato lahko zapolnijo ta demokratični deficit. Dostop prebivalcev in njihovih organizacij do pravnega varstva okolja in narave, je tako del rešitve za učinkovito varovanje okolja za nas in bodoče generacije, ne pa del problema.