Na PIC smo skupaj s partnerskimi organizacijami Zelena akcija iz Hrvaške, EMLA iz Madžarske, OKOBURO iz Avstrije in UFU iz Nemčije (Bavarska) za Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) pripravili Primerjalno analizo normativne ureditve, izvajanja in prakse obratovalnega monitoringa emisij v zrak, ki je dostopna na spletni strani Ministrstva.
Ureditev v Sloveniji in v drugih državah članicah izhaja iz pravne ureditve EU s področja industrijskih izpustov – konkretno iz Direktive 2010/75/EU o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) – t.i. IED direktiva (Industrial Emissions Directive). Kot že ime samo pove, direktiva ureja področje izpustov (emisij) industrijskih obratov v okolje.
V tem prispevku v strnjeni obliki predstavljamo:
1. namen analize;
2. poglavitne težave v našem pravnem sistemu in v praksi na področju izvajanja obratovalnega monitoringa v zrak in
3. predloge rešitev za izboljšanje obstoječega sistema in prakse.
1. Namen analize
Namen analize je bil najti primere dobre normativne ureditve, izvajanja in prakse obratovalnega monitoringa emisij v zrak, ki bi jih lahko prenesli v slovenski pravni red zaradi izboljšanja obstoječe ureditve. Primerjalna analiza zajema ureditev v Sloveniji in bližnjih državah oziroma državah, po
katerih se pogosto zgledujemo: Avstrija (za deželo Tirolsko), Nemčija (za deželo Bavarsko), Madžarska in Hrvaška.
2. Poglavitne težave
Nekaj ključnih težav obratovalnega monitoringa, za reševanje katerih analiza ponudi odgovore, so naslednje:
2.1. Povzročitelj obremenitve okolja sam naroči izvedbo obratovalnega monitoringa: ker je upravljavec naprave zavezanec za omejevanje emisij na predpisano raven, na podlagi predpisov in OVD, lahko kot naročnik meritev v okviru poslovnega odnosa z izvajalcem meritev posredno
vpliva na izvedbo meritev na sledeče načine:
– Meritve so časovno dogovorjene – to je, če so potrebne periodične meritve, se naročnik in izvajalec dogovorita za dan in tedaj lahko upravljavec posebej skrbno npr. odmeri vhodne surovine, določa volumski pretok, hitrost plinov, da so meritve čim boljše;
– Izvajalec meritev, ki bi s svojimi meritvami »ogrožal« nadaljnjo dejavnost upravljavca ali mu povzročal dodatne stroške, ne bo ostal v dolgoročnem poslovnem odnosu z naročnikom ter bo tako ob zaslužek na trgu. Zato ima interes, da so prikazani »najboljši« podatki.
– Ob časovno dogovornem naročanju meritev pa se zastavlja vprašanje, kako zagotoviti zaupanje javnosti v njihovo ustreznost. Meritve se morajo izvesti v času, ko je naprava polno obremenjena, to je, ko proizvaja z nazivno zmogljivostjo ali med tehnološkim postopkom, ki povzroča največje emisije onesnažil v okolje, zato je ob izvedbi merite upravljavec naprave dolžan zagotoviti obratovanje naprave, ki tem pogoje ustreza. Obratovanje naprav pa je poleg naročil odvisno še od vrste dejavnikov, zato je upravljavec dolžan naročiti meritve časovno odgovorno, torej takrat, ko izpolnjuje predhodno navedene kriterije.
2.2. Nadzor nad korektnostjo in kakovostjo izvedbe obratovalnega monitoringa ter iskanje primernejših rešitev za izvajanje meritev.
2.2.1. Ustrezen nadzor nad kalibracijo merilnih naprav v smislu:
– ali so merilne naprave stalno pravilno kalibrirane;
– da pri trajnem monitoringu »merijo« tudi izredne dogodke (npr. okvare na
tehnikah čiščenja, redni zagoni in zaustavitve naprave);
– da »odmerijo« tudi količino prekomernih emisij, ne, da podatek močno
preseženih vrednosti zaradi kalibracije naprave v določenem obsegu, samo
»izpade«.
2.2.2. Nadzor nad postavitvijo merilnih naprav;
2.2.3. Nadzor nad pravilnostjo meritev
– izvajanje meritev emisij snovi naprav v okolje v času, ko naprava obratuje v
normalnih pogojih obratovanja (t.i. Normal Operating Conditions – NOC) ali tudi
med ne-normalnimi pogoji obratovanja (t.i. Other Than Normal Operating
Conditions – OTNOC);
– nenapovedanost meritev in zagotovitev »poštenih« okoliščin obratovanja ob
merjenju (možnost izvedbe nenapovedane meritve npr. na merilnem mestu
odvodnika emisij snovi v zrak ali iztoka emisij snovi in toplote v vode ali javno
kanalizacijo);
– pregledovanje poročil o meritvah v kontekstu izrednih dogodkov in drugih
pomembnih okoliščin;
– posebna pozornost na vzporednih/kontrolnih meritvah posebej škodljivih
(kancerogenih) snovi v zrak (npr. monitoring benzena poteka enkrat letno v
intervalu trikrat po pol ure, iz teh podatkov pa nato izvajalec monitoringa
izračuna letno emisijo nevarne snovi v okolje).
2.3. Problematika lastnega monitoringa (self monitoring)
Za emisije snovi v vode je treba za nekatere parametre zagotavljati izvajanje njihovih meritev z dnevno ali tedensko periodiko. Izvajanje dnevnih ali tedenskih meritev z uporabo akreditiranih metod predstavlja organizacijski in kadrovski problem, zato je še posebej vprašanje, kako je izvajanje
tovrstnega monitoringa urejeno v državah članicah EU, zajetih v teh primerjalni analizi.
2.4. V Sloveniji je aktualna tudi problematika onesnaženosti Soške doline zaradi emisij iz Salonita Anhovo
3. Predlogi rešitev
Predlogi splošne narave:
– potrebna je dosledna implementacija predpisov v praksi, z angažiranim in strokovnim izvajanjem upravnih nalog nadzora in uporabo vseh zakonskih mehanizmov (vključno z odvzemanjem pooblastil za izvajanje meritev, če se ugotovijo zakonsko določene nepravilnosti) – strokovni, skrbni in angažirani
inšpekcijski pregledi.
– če upravnemu organu, ki izdaja okoljevarstveno dovoljenje (OVD) manjkajo kriteriji za določanje pogostnosti občasnih meritev, naj se v podzakonskem aktu določijo; pri tem je pomemben dejavnik vrsta naprave, zatečeno stanje okolja, siceršnja že obremenjenost okolja in pričakovani trendi – poštena
določitev vplivnega območja naprave;
– izboljšanje ukrepov nadzora kakovosti zraka s strani države: glede na obstoječo normativno ureditev, bi lahko država v zvezi z merjenjem imisij na »kritične« točke blizu naprav po potrebi postavila premično merilno napravo in spremljala stanje zraka ob industrijskih obratih, kot ga dihajo okoliški prebivalci;
– že sedaj bi ARSO lahko naložil upravljavcu tudi, da postavi merilna mesta izven (samo) dimnih naprav, zato, da spremlja, kako njegovo delovanje vpliva na stanje okolja.
– potrebno bi bilo določiti dodatne zahteve glede:
– sledenja izrednim dogodkom in njihovih posledic ter online, tekočega sledenja trajnih meritev s strani pristojnega državnega organa;
– ugotavljanja ter poročanja dejanskih izpustov in ne zgolj njihovega povprečja;
– preprečevanje možnosti, da se pri 24 urnem povprečju in urnem povprečju izloča minute ali celo ure, ter slabega evidentiranja izpustov.
– možnost sodelovanja predstavnika ARSO ali inšpekcije pri opravilih pooblaščenih izvajalcev monitoringa;
– prenos podatkov iz sistema trajnih meritev v živo preko spleta pristojnemu organu;
– najem izvajalca izrednega monitoringa bi bilo potrebno opraviti brez javnega naročila (ustrezna sprememba predpisov, po principu izvedencev po upravnem postopku);
– inšpekcija naj bo opremljena z mobilno merilno napravo in znanjem za njeno uporabo;
– potrebno bi bilo določiti višje kazni za kršenje zakonodaje;
– določiti načrt nenapovedanih obiskov;
– javno objavljena poročila o inšpekcijskih pregledih (na spletni strani Inšpektorata za okolje in
prostor) naj vsebujejo podrobnejše obrazložitve glede usklajenosti z OVD;
– razmisliti o drugih možnostih sprotnega nadzora – npr. online kamere na dimnikih, tako, da
ima inšpekcija lahko ves čas vpogled v dogajanje in spremembe;
– javnosti bi morali biti na lahek in pregleden način dostopni podatki o meritvah, tudi surovi
podatki; idealno bi bilo, če bi bili javnosti dostopni online podatki o trajnih meritvah – v času ko
nastajajo;
– spletni portal IED na spletnih straneh ARSO naj bo lažje dostopen in bolj pregleden – poročila o
obratovalnem monitoringu naj bodo dostopna preko spleta;
– sprejetje izvedbenih določb za obveznost sporočanja podatkov obratovalnega monitoringa s
strani upravljavca javnosti in občinam (najmanj v pravilnikih, ki urejajo obratovalni monitoring
izpustov v zrak in v vode).
Celotna analiza je dostopna na tej povezavi.