Avtorica: Tina Brkopec, študentka prava na Pravni fakulteti v Ljubljani.
V Sloveniji od leta 2004 ne velja le slovensko pravo, temveč tudi pravo Evropske Unije, ki preko svojih direktiv, uredb in drugih predpisov ureja določena področja življenja, ki so nujno potrebna za kooperacijo sodelovanje in sobivanje med državami članicami. Evropska komisija pravi, da je glavna odgovornost držav ravno prenos, uporaba in izvajanje prava EU.
To predvsem pomeni, da se morajo države članice držati uredb in direktiv (ter drugih aktov EU). Posamezno članico tako vežejo uredbe neposredno in direktive posredno. V primeru določne, jasne, nepogojne obligacije, ki ne zahteva dodatne implementacije, pa ima direktiva tudi neposredni učinek. To tudi pomeni, da lahko kdorkoli (tako posamezniki, društva, pravne osebe in drugi) v primeru, ko meni, da država članica krši ne (le) lastno pravo, temveč pravo EU, na to opozori. Kršitev prava EU pa ni le delovanje v nasprotju s pravom EU, temveč tudi sama praksa in pasivnost oz. neukrepanje. Država članica mora nujno implementirati določene ukrepe v lastno zakonodajo in to v določenem roku.
Kakšno pravno sredstvo je na voljo posamezniku?
Obrnemo se lahko na nacionalna sodišča, ki so redna sodišča prava EU. Na voljo pa imamo tudi pritožbo pri Evropski komisiji, katera skupaj s Sodiščem EU zagotavlja skladnost delovanja držav članic z zakonodajo EU.
Seveda je ta pritožba možna le v določenih razmerjih – in sicer v vertikalnih. To je takrat, ko krši pravo EU javni organ ali pa je slednji na nek način udeležen. V primeru, ko pravo EU krši posameznik (horizontalno razmerje), se lahko obrnemo (le) na nacionalno sodišče.
Sam pomen pritožbe priznava tudi Komisija. V Sporočilu Junckerjeve Evropske Komisije poudarjajo, da morajo Komisija in države članice hitro ukrepati, kar se tiče kršitev zakonodaje EU. Velikokrat je glavni vir opozarjanja na kršitev ravno pritožba.
Kako poteka pritožba pri Evropski komisiji?
Na spletni strani Evropske Unije je objavljen standardni obrazec, na katerem posameznik v enem izmed uradnih jezikov Unije opiše način kršitve prava Unije, ter točno kateri predpis in katera pravna sredstva so bila že uporabljena v zvezi s tem. Če posameznik ne pošlje standardnega obrazca za pritožbo, ga Evropska Komisija na to obveznost opomni in prosi, da ponovno odda pritožbo na primernem obrazcu. Obrazec se lahko pošlje po elektronski ali po navadni pošti.
Pisna oblika z dopisom se pošlje na Generalni sekretariat Komisije na naslov ”1049 Brussels, Belgium”, oziroma se vloži pri enem izmed uradov Komisije v državah članicah. Če gre za področje varstva okolja, se pritožba vloži na Generalni direktorat za okolje pri Evropski komisiji.
V 15 delovnih dneh po prejemu Evropska Komisija potrdi prejem pritožbe, nato jo v 12 mesecih pregleda in presodi, ali je potreben formalen postopek za ugotavljanje kršitev. Postopek za ugotavljanje kršitev je predhodna faza postopka zaradi neizpolnitve obveznosti. To predhodno fazo prične Komisija na podlagi 258. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) ali člena 106.a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo (Pogodba Euratom).
Izrecno pa Evropska Komisija opozarja na možnost, da v primeru bolj zapletene zadeve lahko postopek traja dlje kot 12 mesecev – o tem se pritožnika tudi obvesti. Načeloma Komisija pritožnika obvesti o vseh korakih postopka.
Če Komisija odloči, da je pritožba neutemeljena, o svoji odločitvi obvesti pritožnika. V nasprotnem primeru, ko Komisija presodi, da je pritožba utemeljena, pa prične najprej neformalni postopek poizvedovanja (t.i. EU Pilot). Trenutek začetka formalnega dela postopka sovpada z izdajo uradnega opomina državi članici, na katerega mora država odgovoriti s pojasnili. Če Komisija meni, da kršitev obstaja, državi članici poda obrazloženo mnenje, v slednjem navede kršitev in rok, v katerem jo mora država odpraviti. Če tudi po roku država kršitve ne odpravi, lahko Komisija zadevo predloži Sodišču Evropske Unije (SEU). SEU lahko s sodbo ugotovi kršitev pravnega reda EU. Če kljub ugotovitvi kršitve v sodbi, država ne odpravi kršitve, se ji lahko na predlog Evropske komisije naloži denarno kazen.
Komunikacija s pritožnikom
Potem, ko se pritožba evidentira, se to lahko podrobneje obravnava v sodelovanju z državo članico. Tukaj se lahko postopek tudi konča, če država že deluje v smeri odpravljanja kršitve in podobno.
Posebej se upošteva željo po anonimnosti – identiteta se izda le pod izrecnim dovoljenjem pritožnika. To pomeni, da javni organ niti ne izve posameznikove identitete, prav tako pa se ne evidentira v posebnem registru, kjer se navadno evidentirajo pritožbe.
V primeru, da Komisija začne postopek za ugotavljanje kršitev, glede tega pritožnika tudi pisno obvesti. Obvesti ga o vsaki fazi postopka. Ko je več pritožnikov v zvezi z isto zadevo, se jih obvešča z obvestilom, objavljenim na spletnem portalu Europa.
Pritožniki lahko dopolnijo svoje navedbe, dodatno razložijo ali pojasnijo razloge za pritožbe. To morajo storiti na lastne stroške in v prostorih Komisije, vendar lahko to storijo kadarkoli med postopkom.
V primeru, da Komisija meni, da ni utemeljeno nadaljevati s postopkom, načeloma tudi pisno obvesti pritožnika oziroma v primeru več pritožnikov objavi obvestilo o zaustavitvi postopka na spletnem portalu Europa. V obvestilu navede razloge za končanje postopka in pritožnika pozove, naj predloži pripombe, za kar ima rok 4 tednov.
Postopek se dokončno zaključi, če pritožnika ni mogoče doseči ali če pripombe ne zadostujejo za ponovno preučitev stališča Komisije. V nasprotnem primeru, ko pripombe prepričajo Komisijo, pa se postopek nadaljuje.
Kaj posameznik pridobi s pritožbo?
Komisija opozarja, da postopek pritožbe varuje interese Unije, kar pomeni, da pritožniki posamezniki ne pridobijo nekega finančnega ali drugačnega zadoščenja. Glavni namen je uveljavljanje prava EU v splošnem interesu. Posamezniki, ki zahtevajo finančno nadomestilo zaradi škode ali razveljavitev nacionalnih ukrepov, morajo svoje trude usmeriti na nacionalna sodišča, saj so le slednja pristojna za odločanje v primerih zagotavljanja pravic posameznikom.
Kljub temu, da opisani postopek pritožbe ne prinaša finančnega zadoščenja, ima po drugi strani vsaj eno prednost – je brezplačen. Vsakdo lahko brezplačno vloži pritožbo proti državi članici, prav tako pa ni potrebno izkazati pravnega interesa – tj. da je ukrep, neobstoj ukrepa ali praksa prizadela njegove pravice ali pravne koristi.
Še dodatno opozorilo posamezniku: četudi kršitev obstaja, to še ne pomeni, da bo Komisija začela formalni postopek. Rešitve se lahko odkrijejo v zgodnejši fazi, ali pa sami državni organi že delujejo v smeri popravljanja kršitev. Včasih je problem že z samim dostopom pravnih sredstev na nacionalni ravni, vendar zgolj dejstvo, da je bila pritožba vložena, ne pomeni, da so pravna sredstva na nacionalni ravni tudi pomanjkljiva.
Kaj lahko posameznik stori, če meni, da je Evropska komisija pri obravnavanju pritožbe nepravilno postopala?
Ko posameznik meni, da je Evropska komisija nepravilno postopala glede ukrepov, ki jih omenja Evropska komisija v Sporočilu, lahko zadevo predloži evropskemu varuhu človekovih pravic (24. in 228. člen PDEU).
Koliko časa traja postopek?
Sam postopek pritožbe in ugotovitev kršitve s strani Evropske komisije traja namanj eno do dve leti. Postopek pred Sodiščem EU pa traja dodatni dve do tri leta. V Study to assess the benefits delivered through the enforcement of EU environmental legislation praktično vse izpostavljene zadeve na področju okolja med leti 1994 in 2014, ki so se začele na podlagi pritožbe, potekajo tudi eno desetletje. Seveda je velika razlika, ali je pritožba zaradi neusklajenosti zakonodaje, ki lahko terja krajši čas reševanja, kot pa če gre za konkretni problem, npr. problem nezakonitih odlagališč odpadkov.
Leta 2018 je Komisija dokumentirala 3850 novih pritožb, kar je največ po letu 2014. Na področju okolja je prejela 339 pritožb. Po preučitvi zadeve lahko to vodi v EU Pilot ali pa v formalni postopek ugotavljanja kršitve. Leta 2018 se je Komisija ukvarjala z 3882 pritožbami, izmed teh vse niso vodile v nadaljevanje postopka, ker ni bilo kršeno pravo EU (2574 pritožb), ali se sama pritožba ni kvalificirala kot taka (880 pritožb), ali pa so pritožniki preklicali svojo pritožbo (223 pritožb). 20 pritožb je prenesla na druge mehanizme reševanja konfliktov, kot npr. Solvit. Če Komisija meni, da se lahko težavo učinkoviteje reši po neformalni ali zunajsodni poti, lahko to rešitev predlaga posamezniku. V letu 2018 je Komisija vse skupaj zaključila 3697 pritožb.
V letu 2018, je Komisija nadaljevala s postopkom le v primeru 185 pritožb, kar je približno 5% vseh pritožb tistega leta. V letu 2014 je nadaljevala s približno 17% vseh pritožb, 2015 s 14%, 2016 13%, leta 2017 le s 4%.
Število pritožb glede katerih Komisija nadaljuje postopek z EU Pilotom ali s formalnim postopkom ugotavljanja kršitev, močno pada. Redke so tiste, ki so sprejete v nadaljnje obravnavanje. Zato je potrebno biti posebno pozoren na to, da je pritožba primerna in celovita.
Pritožbe zoper Republiko Slovenijo:
V obdobju od leta 2014 do 2018 je bilo vsako leto vloženih okoli 40 do 50 pritožb. 47 pritožb je bilo odprtih ob koncu leta 2017, 49 pritožb je bilo podanih leta 2018, 51 pritožb je bilo obravnavanih, tako da je konec leta 2018 ostalo odprtih 45 pritožb. V letu 2018 so bile izmed 49 pritožb 4 podane na področju okolja.
Primer pritožbe iz Slovenije:
16. septembra 2013 se je Društvo Novo mesto pritožilo na Evropsko komisijo glede Uredbe o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od avtoceste A2 Ljubljana – Obrežje pri Novem mestu do priključka Maline (v nadaljevanju Uredba DPN). Očitalo jim je neimplementacijo določenih direktiv (natančneje Direktive o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje 2001/42/ES in Direktive o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje 2011/92/EU).) Očitali so predvsem nezagotavljanje ustreznega in učinkovitega dostopa do pravnega sredstva v prostorskem načrtovanju, nesodelovanja in neinformiranja javnosti, prav tako pa so očitali, da se pojmovanje načrtov in projektov v RS tretira drugače kot v EU direktivah.
Evropska Komisija je na podlagi pritožbe 3. decembra 2015 pričela EU Pilot 8118/15.
20.12.2016 je Društvu Novo mesto posredovala uradno obvestilo o začetku postopka kršitve v zvezi s pritožbo. Republika Slovenija je prejela uradni opomin 8.12.2015 in je bila pozvana, da zagotovi vse, kar je potrebno za odpravo kršitev.
Julija 2018 je Ministrstvo za okolje in prostor objavilo novico o zaprtju primera, vendar Društvo Novega mesta opozarja, da je rešen le problem (ne)skladnosti nacionalne zakonodaje s pravom EU.
Problematika se še vedno nadaljuje. DARS je 21.12.2018 vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, vendar ni imel izpolnjenih formalnih pogojev, zato je bila zahteva zavržena. Od marca 2018 pa poteka postopek za pridobitev okoljevarstvenega soglasja. Aprila 2019 je bila javnost pozvana, da poda pripombe, pri čemer je bil določen zelo kratek rok za posredovanje dokazov, le redkim pa se je priznal status stranskega udeleženca.
Društvo Novo mesto je 22.1.2020 ponovno seznanilo Evropsko komisijo z nadaljevanjem kršitev s strani Republike Slovenije. Evropska komisija je (neformalno) zagotovila, da bo Republika Slovenija ponovno pisno opozorjena in seznanjena z dejstvom, da projekt ne bo predmet financiranja s strani EU.
Če povzamemo: pritožbeni postopek traja že od leta 2013 in od tedaj se je spremenila le zakonodaja, Republika Slovenija pa dejansko še nadaljuje s kršitvami. 2015 je Slovenija prejela uradni opomin, glede na nadaljnje kršitve pa naj bi Evropska komisija Slovenijo ponovno pisno opozorila. Postopek je dolgotrajen in brez večjega uspeha. Cesta se morda še ne gradi, vendar nepopoln zaključek primera pušča javnost v negotovosti.
Zaključek
Postopek pritožbe na Evropsko komisijo je lahko dolgotrajen in ne prinese zadoščenja posamezniku, vendar pritožba deluje v splošnem interesu EU in tako na dolgi rok deluje v dobro vseh v Evropski Uniji. Pritožba je eden izmed mnogih mehanizmov, preko katerih se lahko posameznik udejstvuje v EU, kljub vsemu pa, čeprav Evropska Unija teži k transparentnosti, so podatki o samih pritožbah skopi ali pa težko dostopni. Pod vprašajem je tudi učinkovitost, kar je prikazano na primeru pritožbe Društva Novo mesto, namreč postopki pogosto trajajo tudi desetletje.