Vloga nacionalnih sodišč pri doseganju ciljev Pariškega sporazuma

//Vloga nacionalnih sodišč pri doseganju ciljev Pariškega sporazuma

Vloga nacionalnih sodišč pri doseganju ciljev Pariškega sporazuma

Avtorica: Ajda Jančar, dipl.prav.

Znanstvena literatura o mednarodnem pravu podnebnih sprememb namenja kar nekaj pozornosti nacionalnim sodiščem. Nacionalna sodišča lahko ukrepajo, kadar domače oblasti ne izvajajo varstva podnebja v luči doseganja ciljev varstva podnebja določenih v mednarodnih aktih. Članek Anne-Julie Saiger z naslovom ”Domestic Courts and the Paris Agreement’s Climate Goals: The Need for a Comparative Approach” (povezava do članka v celoti – članek je v angleškem jeziku) govori o vlogi nacionalnih sodišč pri doseganju mednarodno zastavljenih ciljev Pariškega sporazuma. Članek rešuje vprašanje načina vključevanja mednarodnega prava v nacionalne pravne sisteme, ne odgovarja pa na vprašanje ali domača sodišča delujejo v prid podnebju. V nadaljevanju tega prispevka predstavlja

Vloga nacionalnih sodišč pri izpolnjevanju mednarodnih obveznosti države

Vlogo domačih sodišč avtorica najde v povezovanju mednarodnih obveznosti ravnanja z nacionalnimi obveznostmi rezultata, torej v pretvorbi mednarodnih ciljev v konkretne nacionalne ukrepe in pravne odločitve na nacionalni ravni. Avtorica meni, da je za razlago vloge teh sodišč potreben primerjalni pristop, saj je razlaga odvisna od domačih pravnih sistemov, nacionalne zakonodaje in določb. Primerjalno pravna metoda služi za prepoznavanje, analizo in pojasnjevanje podobnosti ter razlik v domači razlagi in uporabi mednarodnega prava.

V članku avtorico zanima, kako domača sodišča igrajo vidno vlogo v režimu reševanja podnebnih sprememb. To je posledica velikega števila sodnih postopkov, ki zadevajo podnebne spremembe, pred nacionalnimi sodišči. Posamezniki po vsem svetu tožijo svoje vlade (oziroma svoje države, ki jih predstavlja vlada kot nosilka izvršilne funkcije države), saj ukrepi za boj proti podnebnim spremembah niso dovolj intenzivni. V skladu s Pariškim sporazumom je vsaka država namreč sama dolžna oblikovati lastne ukrepe, da doseže cilje, ki jih določa Pariški sporazum. Skupen cilj vsem državam je dolgoročni cilj stabilizacije dviga globalne temperature za manj kot 2°C do konca tega stoletja, v primerjavi s predindustrijsko ravnijo temperature. V zvezi s tem ciljem Pariški Sporazum določa obveznost ravnanja in ne rezultata. Uresničitev ciljev oziroma rezultate omogočajo šele posamezni nacionalni pravni sistemi. Tako imajo ustavne in upravne določbe ključno vlogo pri politiki reševanja podnebne krize.

Po načelu univerzalnosti pri razlagi mednarodnih določb nacionalna sodišča delujejo kot mednarodna sodišča. Formalno so sodišča del nacionalnega pravnega sistema, hkrati pa delujejo kot tretja sila mednarodnega prava. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja je bilo število domačih sodišč, ki so obravnavala mednarodno pravo, vedno zelo omejeno. Sklicevanja na mednarodno pravo s strani domačih sodišč so postala pogostejša v novejših časih. V tem času gledamo na mednarodno pravo tudi dualistično, saj nacionalna sodišča obravnavamo kot izvajalce mednarodnega prava, vendar pa vidimo tudi njihovo vlogo v postopku drobljenja in razdvajanja mednarodnih norm. Nacionalna sodišča odločajo v skladu z nacionalno zakonodajo. Iz tega sledi, da mednarodno pravo ni tako učinkovito in enotno. Zato je pri preučevanju vloge nacionalnih sodišč pri izvajanju mednarodnega prava ključen primerjalni pristop. Namesto tega, da bi pri odločbah nacionalnih sodišč opazovali, kako izvršujejo mednarodno pravo, je naša pozornost namenjena primerjavi načinom, kako nacionalna sodišča raznoliko implementirajo mednarodno pravo. Pri tem gre tudi za kulturno razumevanje sodne prakse. Tako priznamo dvojno vlogo domačim sodiščem pri uveljavljanju in ustvarjanju mednarodnega prava.

Zadeve, ki jih rešujejo nacionalna sodišča, so raznolike in številne. Služijo zapolnjevanju pravnih praznin mednarodnih ciljev in nacionalnih politik. Sodišča v posameznih primerih uresničujejo tudi podnebno pravičnost, s tem zagotavljajo odgovornost oblasti in politik, ter tako uveljavljajo pravni pomen Pariškega sporazuma. O vlogi domačih sodišč v postopkih, ki zadevajo podnebne spremembe, obstaja obsežna literatura in številni znanstveni prispevki. Vendar je večina teh prispevkov osredotočena na doprinos nacionalnih sodišč k problemu podnebnih sprememb in izidu primerov pred sodišči, ne pa sami obrazložitvi in metodološkim razpravam o doprinosu posamezne sodne odločbe.

Posebna pozornost je v strokovnih prispevkih namenjena nekaterim bolj odmevnim primerom, ki imajo opravka s podnebnimi spremembami. V času veljavnosti Kjotskega protokola je večina sodnih sporov glede podnebnih sprememb potekala v ZDA in Avstraliji, v dveh glavnih onesnaževalkah s toplogrednimi plini na svetu. ZDA Kjotskega protokola niso podpisale, kar je spodbudilo pritisk na izvršilno vejo oblasti, naj deluje na področju podnebnih sprememb in pri tem ojačalo vlogo sodišč. Kmalu je začelo naraščati tudi število sodnih sporov v drugih državah. Nacionalno pravo s tem določa zmožnost sodišč, da uveljavijo mednarodno pravo. Prispevek nacionalnih sodišč k lajšanju problema podnebnih sprememb je potrebno razumeti skupaj z nacionalnimi okoliščinami pravnega okvirja.

V prispevku sta navedena dva sodna primera, ‘Thabametsi case‘ in ‘Vienna Airport case‘, ki služita kontekstu članka in vsebujeta podobno pravno vprašanje. Oba primera se nanašata na problem podnebnih sprememb in na mednarodne cilje Pariškega sporazuma v okviru nacionalnih upravnih določb. Domača sodišča so odločila o dolžnosti pristojnih za uveljavitev upravnega prava, ki služi stabilizaciji temperature določene v Pariškem sporazumu. Oba primera prikazujeta regulativno funkcijo nacionalnih sodišč pri doseganju ciljev Pariškega sporazuma. Primera kažeta na to, da so podnebni cilji Pariškega sporazuma odvisni predvsem od vsake posamezne nacionalne interpretacije zakonodaje. V obeh primerih se tožnika ne sklicujeta neposredno na določbe Pariškega sporazuma, ampak se sklicujeta na podnebne cilje, ki jih ureja domač pravni sistem. To obveznost ravnanja določa Pariški sporazum v prvi točki drugega člena in v drugi točki četrtega člena. V obeh primerih se je pojavilo vprašanje, ali je treba razlagati domače upravne določbe na način, ki vključuje podnebne cilje Pariškega sporazuma. Vloga nacionalnih sodišč pri uresničevanju ciljev Pariškega Sporazuma je določena znotraj domačih pravni sistemov, ki obenem določajo tudi njihovo vlogo v mednarodnem pravu.

Članek se konča z razlago primerjalnega pristopa nacionalnih sodnih odločb glede na njihovo vpetost v nacionalni kontekst razlage mednarodnega prava. Primerjalna metoda nam pomaga razložiti, kako si različna nacionalna sodišča razlagajo in uporabljajo mednarodno pravo. Mednarodni režim podnebnih sprememb po Pariškem sporazumu določa različne obveznosti za različne države. Vsekakor obveznost ravnanja velja za vse, vendar so za vsako državo določeni nacionalni prispevki, ki se razlikujejo od držav v razvoju do razvitih držav. Izvajanje posameznih nacionalnih obveznosti je odvisna od domačih pravnih okoliščin. Na tem mestu pomembno vlogo dobijo nacionalna sodišča, saj omogočajo povezovanje mednarodnih obveznosti ravnanja z nacionalnimi obveznostmi rezultata. Obveznost ravnanja, ki izvirajo iz Pariškega sporazuma služi kot skupni okvir za primerjalne analize. Pri tem pomembno vlogo igrata tudi pravna kultura in institucionalno ozadje, saj postavljata okvir sodne prakse.

Zaključek

Članek Anne-Julie Seiger poudarja pomen primerjalnega pristopa k preučevanju vloge nacionalnih sodišč pri uresničevanju ciljev mednarodnega režima podnebnih sprememb, ki jih določa Pariški sporazum. Članek govori o vlogi nacionalnih sodišč v režimu reševanja podnebnih sprememb, kar izpeljuje iz reševanja mnogih sodnih postopkov o podnebnih spremembah. V Pariškem sporazumu določene obveznosti ravnanja so povezane z domačimi institucionalnimi in pravnimi konteksti in tako vplivajo na posamezne nacionalne določbe, ki uresničujejo cilje sporazuma in imajo ključno vlogo pri politiki reševanja podnebne krize. Prispevek nacionalnih sodišč k lajšanju problema podnebnih sprememb pa je potrebno razumeti v kontekstu posameznega nacionalnega pravnega in kulturnega okvirja. Primerjava nacionalnih pravnih kontekstov tako omogoča razumevanje vloge posameznih domačih sodišč v mednarodnem režimu podnebnih sprememb.

2020-07-16T11:22:24+01:00