Priporočila nacionalnim sodiščem v postopku predhodnega odločanja na Sodišču EU

//Priporočila nacionalnim sodiščem v postopku predhodnega odločanja na Sodišču EU

Priporočila nacionalnim sodiščem v postopku predhodnega odločanja na Sodišču EU

Avtorica: Ajda Jančar, dipl.prav.

Soavtor: Aljoša Petek, mag.prav.

Kadar imajo nacionalna sodišča vprašanja glede veljavnosti ali razlage prava EU, lahko na Sodišče EU vložijo predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki interpretira pravo EU v konkretnem primeru. Predhodno odločanje ureja 267. člen PDEU in je eden od temeljnih mehanizmov prava EU. Njegov namen je zagotovitev enotne razlage in uporabe prava EU. Instrument predhodnega vprašanja se nanaša na vprašanja glede razlage ali veljavnosti aktov institucij, organov, uradov ali agencij EU. Sodišče EU ima razlagalni monopol, kar pomeni, da je edina institucija s pristojnostjo za razlago prava EU.

EU je izdala tudi priporočila, ki predstavljajo postopek predhodnega odločanja in ključne napotke predvsem za nacionalna sodišča – te napotke pa je dobro poznati tudi kot stranka v postopku, kjer bi lahko prišlo do predhodnega odločanja, še posebej na področju varstva okolja in urejanja prostora. Okoljsko pravo EU je namreč kar se golega števila predpisov in določb tiče najbolj obsežen del prava EU. Sodišče lahko na to možnost namreč vsaj spomnimo tekom postopka (stranke sicer nimajo pravice predlagati sprožitve postopka predhodnega odločanja in sodišče se na predlog ni dolžno odzvati). Priporočila so dostopna na tej povezavi.

Predhodno odločanje – kdaj in kako?

Postopek predhodnega odločanja je še posebej koristen, kadar se pred nacionalnim sodiščem postavi novo vprašanje glede razlage, ki je splošnega pomena za enotno uporabo prava EU, ali kadar obstoječa sodna praksa ne ponuja pojasnil, ki so potrebna v novih okoliščinah.[1] Predlog za sprejetje predhodne odločbe se ne nanaša na razlago pravil nacionalnega prava, na dejanska vprašanja, ki se zastavljajo v okviru postopka v glavni stvari ali le na načelna stališča Sodišča EU. Sodišče EU v postopku predhodnega odločanja odloči s sodbo ali s sklepom, ki sta zavezujoča akta za predložitveno sodišče in vsa nacionalna sodišča v vseh državah EU.[2]

Nacionalno sodišče je dolžno predložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe, kadar zoper odločitev nacionalnega sodišča ni na voljo nobenega pravnega sredstva (in seveda interpretacija prava EU ni jasna). Take odločbe v Sloveniji običajno izda sodišče zadnje instance, to sta Vrhovno in Ustavno sodišče, v nekaterih primerih pa tudi nižja sodišča. Izjema od te dolžnosti je obstoj ustaljene sodne prakse ali kadar je odgovor na vprašanje tako očiten, da ne dopušča nobenega razumnega dvoma pri razlagi pravnega pravila.

Postopek predhodnega odločanja temelji na tesnem sodelovanju med Sodiščem EU in sodišči držav članic. Nacionalno oziroma predložitveno sodišče mora v predlogu navesti vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih meni, da naj bi se uporabile določbe prava EU. Posledica vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe je prekinitev nacionalnega postopka do odločitve Sodišča. Nacionalno sodišče pa ostane pristojno za sprejemanje začasnih ukrepov. V postopku predhodnega odločanja velja domneva, da spor dejansko poteka pred predložitvenim sodiščem, Sodišče EU le razlaga pravo, v konkretni zadevi pa odloči nacionalno sodišče. Nacionalno sodišče mora obvestiti Sodišče EU o vseh procesnih vprašanjih, ki bi lahko vplivala na postopek pred njim, na primer o umiku ali mirni rešitvi spora, zaradi česar se postopek v glavni stvari konča.

Nacionalno sodišče lahko predlog za sprejetje predhodne odločbe vloži v katerikoli fazi postopka, takoj ko ugotovi, da je za izdajo njegove sodbe potrebna odločitev Sodišča EU. Navadno se odločitev o predložitvi predloga sprejme takrat, ko se lahko dovolj natančno opredeli pravni in dejanski okvir postopka v glavni stvari in pravna vprašanja, ki jih postavlja. Zaželeno je, da se predlog vloži po kontradiktorni obravnavi.

Pri oblikovanju predloga za sprejem predhodne odločbe je potrebno upoštevati, da bo predlog podlaga za postopek pred Sodiščem EU. Predlog se predloži tudi zainteresiranim subjektom, med drugim vsem državam članicam, ki lahko podajo svoja stališča. Predlog mora biti napisan preprosto, jasno, natančno in brez odvečnih elementov, saj ga je treba prevesti v vse uradne jezike EU. Napisan pa mora biti v uradnem jeziku poslovanja državnega sodišča. Obsega približno deset strani, kar navadno zadostuje za ustrezno predstavitev pravnega in dejanskega okvira. Poleg besedila vprašanj, ki se Sodišču predložijo v predhodno odločanje, mora predlog za sprejetje predhodne odločbe vsebovati povzetek predmeta spora in upoštevnih dejstev, vsebino nacionalnih določb, ki naj bi se uporabile v obravnavani zadevi, ter razloge za dvom glede razlage ali veljavnosti prava EU.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se v nekaterih okoliščinah obravnava po hitrem ali nujnem postopku. Kadar predložitveno sodišče meni, da bi moral postopek potekati po hitrem ali nujnem postopku, mora to obrazložiti v predlogu in navesti pravne in dejanske okoliščine, ki izkazujejo nujnost, ter tveganje v primeru uporabe običajnega postopka. Zadeva se obravnava po hitrem postopku, če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v čim krajšem času. V tem postopku so določeni krajši roki za oddajo stališča. Nujni postopek se uporablja le v okoliščinah, v katerih je absolutno nujno, da se odloči zelo hitro, kar so le vprašanja s področja svobode, varnosti in pravic. Udeležencem postavlja še večje omejitve, saj omejuje število strank, ki lahko predložijo pisna stališča, in omogoča opustitev pisnega dela postopka. [3]

Glede na statistične podatke Sodišča EU za leto 2019 je bilo tega leta bilo zaključenih 641 primerov predhodnega odločanja. Slovenija je Sodišču EU predhodno vprašanje v tem letu zastavila v zgolj 5 primerih. Tudi številka vseh predhodnih vprašanj, ki so jih zastavila slovenska sodišča, je majhna, saj do pred parih let niso bila zelo aktivna pri vlaganju predhodnih vprašanj. V obdobju med 2015 in 2019 je bilo od slovenskih sodišč postavljenih 18 predhodnih vprašanj.

Kot je pojasnjeno v tem članku je opustitev dolžnosti nacionalnih sodišč, ki odločajo na zadnji stopnji (torej slovensko Vrhovno in Ustavno sodišče), da predložijo vprašanja v predhodno odločanje Sodišča EU v skladu s tretjim odstavkom 267. člena PDEU, kršitev prava EU s strani države članice zaradi neizpolnitve obveznosti. Konkretno primer EK proti Francoski republiki (C-416/17) z dne 8. oktobra 2018, ki je potrdil ravno nezakonitost postopanja zadnjih sodnih instanc v državah članicah, je naredil pomembne preboj h krepitvi pravnih sredstev v pravnem redu EU. Nacionalna sodišča pri tem izgubijo določen del avtonomije pri razlagi pravilne uporabe prava EU, vendar je uporaba prava EU temu primerno bistveno bolj poenotena – odločitev SEU je namreč, kot zapisano že zgoraj, zavezujoča za vsa nacionalna sodišča držav članic EU.

Zaključek

V prihodnje si lahko želimo višje število zastavljenih vprašanj, saj države članice, ki ne postavljajo predhodnih vprašanj, povzročajo dvome ali se pravo EU na njihovih ozemljih pravilno uporablja. Prav tako moramo biti pozorni, da sodišča tudi aktivno opozarjamo na to možnost, še posebej na področju interpretacije prava EU.

Opombe

[1] Področja glede katerih je postavljeno največ vprašanj so okolje, potrošniške zadeve, davki, socialna politika in kmetijstvo.

[2] V primeru da država članica odloči v nasprotju s odločbo o predhodnem odločanju, torej pravom EU, Evropska komisija zoper državo vloži tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti. Oškodovana stranka pa lahko vloži odškodninsko tožbo proti državi.

[3] Primer odločanja po teh postopkih je odločanje glede osebe, ki je priprta ali ji je odvzeta prostost ali v sporu glede roditeljske pravice, varstva in vzgoje ali glede azila in priseljevanja.

2020-06-11T14:14:43+01:00