Obravnavanje odnosa ljudi do živali je v sodobni družbi zelo boleča tema, ki ni naključno prezrta. To je tema, ki se ji celotna kultura sistematično izogiba. Malo številne so sociološke študije, še manj pravoteoretične, ki bi naslavljale to problematiko. Večina odziva se giblje v okviru okoljevarstva. Na eni strani, kot naši ljubljenčki povzdignjene na nivo človeka, na drugi strani podvržene kruti intenzivni »pridelavi mesa«, vmes pa predmet različne druge rabe, jih pravo še vedno pretežno obravnava kot objekt. V vsakem primeru služijo človekovim potrebam. Priznanje, da so živali živa bitja, ne moremo šteti kot napredek. Čeprav tako radi sledimo zapisom EU, 13. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki upošteva, da so živali čuteča bitja (sentient beings), očitno ne zmoremo prepisati.
Predlog Stvarnopravnega zakonika je vseboval opredelitev živali, ki je doslej ni bilo, kar je v okviru stvarnopravnih razmerij vnašalo nejasnosti, saj živali (očitno) niso stvari, kot drugi premični predmeti.
Predlog je vseboval dikcijo »Živali so čuteča živa bitja.« Žal dejstvo, da so, vsaj živali s čutili in razvitim živčnim sistemom za sprejem zunanjih dražljajev, ni bilo deležno vladne podpore. Politična odločitev je, da so živali le živa bitja. No, toliko jim vlada prizna. In šteje, da je to pomemben korak k spoštovanju narave.
Slovenski pravni red sicer živali že obravnava in jih razvršča na različne načine:
Ustava RS: varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. (72. člen)
Zakon o zaščiti živali:
- živali so živi vretenčarji razen človeka;
- hišne živali so psi, domače mačke, sobne ptice, mali glodavci, terarijske, akvarijske in druge živali, ki so namenjene za družbo, varstvo ali pomoč človeku;
- rejne živali so kopitarji, parkljarji, perutnina, kunci, kožuharji in druge živali, ki se vzrejajo ali redijo za proizvodnjo hrane, volne, kož, krzna ali za druge gospodarske namene;
- prostoživeče živali so živali prosto živečih živalskih vrst, kot jih določa zakon, ki ureja ohranjanje narave;
- laboratorijske živali so poskusne živali, ki se vzrejajo z namenom njihove uporabe v poskusih ali v znanstvenoraziskovalnem ali izobraževalnem delu na izoliranih organih, tkivih in truplih v ta namen usmrčenih živali;
- poskusne živali so živali, ki se uporabljajo ali so namenjene za uporabo v poskusu, vključno z larvalnimi oblikami, ki se samostojno prehranjujejo, in fetalnimi oblikami sesalcev od zadnje tretjine normalnega prenatalnega razvoja ter zgodnejše razvojne stopnje živali, če se jih pusti pri življenju po tej razvojni stopnji in bodo zaradi izvedenih poskusov občutile bolečine, trpljenje, stisko ali trajne poškodbe, potem ko dosežejo to razvojno stopnjo. Za poskusne živali se štejejo tudi živi glavonožci, ki se uporabljajo ali so namenjeni za uporabo v poskusu; (5. člen).
Zakon o varstvu okolja: Deli okolja so tla, mineralne surovine, voda, zrak in živalske ter rastlinske
vrste, vključno z njihovim genskim materialom. Biotska raznovrstnost je biotska raznovrstnost po
predpisih o ohranjanju narave. (3. člen)
Zakon o ohranjanju narave
- Rastlinska ali živalska vrsta ali podvrsta ali varieteta je tista, katere osebki – vse razvojne oblike (v nadaljnjem besedilu: rastline ali živali) lahko živijo prosto v naravi, neodvisno od človeka in niso nastali z umetnim izborom (odbiranje in gojenje osebkov z namenom pridobivanja ras domačih živali ali sort kulturnih rastlin) ali biotehnološkim poseganjem v dedne zasnove. Cepljivke, glive in lišaji se obravnavajo kot rastlinska vrsta;
- Tujerodna (alohtona) živalska vrsta je tista, ki jo naseli človek in v biocenozi določenega ekosistema pred naselitvijo ni bila prisotna; (11. člen).
Zakon o lovstvu in divjadi: Divjad so vrste prosto živečih sesalcev in ptic, ki se lovijo. (1.čen).
Obligacijski zakonik: Za škodo, ki jo povzroči nevarna žival, je odgovoren njen imetnik. Za škodo, ki jo povzroči domača žival, je odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo. (158. člen)
Vidimo, da imamo številne pravne opredelitve, po novem bomo imeli na zakonski ravni tudi dve definiciji živali, definicijo, ki jo podaja Zakon o zaščiti živali, bo Stvarnopravni zakonik še omejil. Obravnavanje živali v Stvarnopravnem zakoniku je očitno tako boleče zato, ker gre za temeljni akt lastninskih razmerij, ki poskuša vzdrževati dominanco človeka nad naravo. Ta dominanca nas sicer vodi v trajno spremembo podnebja in šesto največje izumiranje živih bitij, zato nam dolgoročno ne prinaša blagostanja. Na temelju ljubezni do narave, ki jo ima vsak od nas, bomo morali ponovno izgraditi spoštovanje do narave, živali in ljudi ter svoje življenje človeka kot dela narave, harmonizirati z naravo in njenimi procesi. Več pravnih sistemov je že prepoznalo potrebnost priznanja notranje vrednosti narave in pravic – zbrani so na spletni strani Združenih narodov Harmony with nature (Ekvadorska ustava, Bolivijski Zakon o pravicah matere zemlje).
Pripravila: Senka Šifkovič Vrbica, Zagovornica okolja.