Pravica do pitne vode v Ustavi – izvedbenih predpisov (še) ni na vidiku?

//Pravica do pitne vode v Ustavi – izvedbenih predpisov (še) ni na vidiku?

Pravica do pitne vode v Ustavi – izvedbenih predpisov (še) ni na vidiku?

Luka Rems, diplomirani pravnik.

Z veliko medijske pozornosti je bil konec leta 2016 v ustavo dodan 70.a člen,[1] ki je izrecno zapisal pravico do pitne vode. Zainteresirana strokovna javnost je upravičeno pričakovala, da bo dopolnitev ustave postavila temelj doslednejšemu izvrševanju človekove pravice do čiste pitne vode in spodbudila potrebne spremembe na zakonodajnem področju.[2] Obdobje, ki je sledilo dopolnitvi ustave, je pokazalo, da je šlo predvsem za gesto politike brez volje za potrebne posege v zakonodajo.

Pravico do pitne vode se je sicer že dotlej dalo izpeljati iz pravice do življenja,[3] osebnega dostojanstva[4] in zdravega življenjskega okolja,[5] kar je navajal Avbelj[6] in opozarjal: »Tisti, ki danes nimajo pitne vode, je ne bodo imeli nič kaj pravno in dejansko več jutri.« Umeščenost v druge določbe ustave so priznavali tudi zagovorniki vpisa, a so med drugim poudarjali pomembnost izrecnega zapisa (deklaratorni učinek) ter možnost širjenja zavesti o pomenu pitne vode, kar bi moralo pripeljati do sprememb ustreznih zakonov.[7]

Pomanjkanje volje za uskladitev zakonodaje

UZ70a je v II. razdelku določil, da je treba zakone, ki urejajo vsebine iz 70.a člena URS, uskladiti z ustavnim zakonom v osemnajstih mesecih po njegovi uveljavitvi, pri čemer ni poimensko navedel posameznih zakonov. Čeprav so se pojavljale težnje po naštevanju predpisov, kaj takšnega ne bi bilo v skladu s prakso, ki se je do tedaj oblikovala v ustavnorevizijskih postopkih.[8] V zvezi z uskladitvijo zakonodaje je Vlada Republike Slovenije (vlada) maja 2017 ustanovila Medresorsko delovno skupino za uskladitev zakonodaje z zapisom pravice do pitne vode v Ustavo Republike Slovenije (medresorska delovna skupina). Med njenimi nalogami so bile pregled zakonodaje, priprava seznama potrebnih sprememb, usmerjanje ministrstev, spremljanje postopkov sprejemanja sprememb zakonov in druge. Predvideno je bilo, da bo medresorska delovna skupina prenehala delovati do konca maja 2018, ko se je sicer iztekel rok za uskladitev zakonodaje z ustavno določbo,[9] kar se je na koncu tudi zgodilo.

Vlada se je na 185. redni seji (26. junij 2018)[10] seznanila z zaključnim poročilom medresorske delovne skupine.[11] Iz njega izhaja, da je medresorska delovna skupina pripravila pregled relevantnih zakonov, vendar pa ni celostno oblikovala predloga potrebnih sprememb, s konkretnimi roki in nosilci. Izpostavila je sicer Zakon o vodah (ZV-1)[12], Zakon o varstvu okolja (ZVO-1)[13], Zakon o gospodarskih javnih službah (ZGJS)[14], Zakon o lokalni samoupravi (ZLS)[15], Zakon o javnih financah (ZJF)[16] in Zakon o financiranju občin (ZFO-1)[17].

Kot razlog nedokončanega dela je mogoče razbrati, da medresorska delovna skupina ni prejela odgovora Ustavne komisije Državnega zbora Republike Slovenije (ustavna komisija) v zvezi z interpretacijo ustavne določbe,[18] zato svoje naloge objektivno ni mogla zaključiti. Navajala je torej nejasnosti pri razlagi ter neodzivnost ustavne komisije, kar je treba kritično ovrednotiti. Medresorska delovna skupina je bila sestavljena s člani ministrstev in je imela možnost po potrebi vključiti strokovnjake ter razčistiti sporna vprašanja. Pošiljanje dopisov ustavni komisiji je nekoliko nenavadno, saj gre za delovno telo parlamenta, ki ni namenjeno razlagi sprejetih ustavnih določil, temveč sta njegovi nalogi obravnava predlogov za začetek postopka za spremembo ustave in priprava predlogov ustavnih zakonov za spremembo ustave.[19] Četudi vlada ni prejela odgovora ustavne komisije, je ne odvezuje odgovornosti, da parlamentu pravočasno predlaga spremembe in dopolnitve za uskladitev predpisov z ustavno določbo.[20] O ne dovolj zavzetem delu priča podatek, da se je medresorska delovna skupina sestala le na treh srečanjih. Na takšen  način ni mogoče izpolniti zadanih nalog, kar je botrovalo temu, da vlada v predpisanem roku ni pripravila sprememb relevantnih zakonov. Ker ni pravočasno poskrbela za prilagoditev predpisov, je s tem kršila 153. člen URS (usklajenost pravnih aktov), nedoločenemu krogu subjektov pa tudi pravico do pitne vode iz 70.a člena URS.[21]

Da aktivnosti za uskladitev zakonov potekajo prepočasi, je večkrat opozarjala zainteresirana javnost, med drugim evropski poslanec Igor Šoltes, ki je ob svetovnem dnevu voda, 22. marca 2018, organiziral okroglo mizo z naslovom »Ali ustava drži vodo?« ter kritiziral vlado, ker ni uspela narediti bistvenega napredka pri uskladitvi zakonodaje z ustavo.[22] Poleg tega je na navedeno problematiko opozarjal tudi Varuh človekovih pravic RS, ki je vladi poslal več poizvedb. Upoštevanje dejstva, da je bila medresorska delovna skupina ustanovljena šele 7 mesecev po uveljavitvi 70.a člena URS, kaže na neskrbno ravnanje vlade, še huje pa je, da medresorska delovna skupina v letu dni obstoja ni razrešila niti vprašanj, ki so povezana z razlago ustavne določbe.[23] Na podlagi navedenega je jasno razvidno pomanjkanje politične volje, zato kaj drugega od ostre kritike ni mogoče zapisati.

(Nujne) spremembe na podlagi 70.a člena URS

Čeprav se vlada doslej ni izkazala pri uskladitvi predpisov z ustavno določbo, bodo spremembe potrebne na področju okolja in prostora ter javne uprave. Ne glede na 1. odstavek 70.a člena URS, ki vsakomur zagotavlja pravico do pitne vode, je treba dodati, da je bil dostop do pitne vode že dotlej človekova pravica, ki jo je bilo mogoče v okviru ustave izpeljati iz pravice do življenja, dostojanstva ter zdravega življenjskega okolja, po drugi strani pa tudi iz mednarodnih pogodb, ki se v Sloveniji uporabljajo neposredno.[24] Pravica do pitne vode pomeni dolžnost države, da v skladu z možnostmi vsakemu posamezniku zagotovi pitno vodo.[25] Zagotavlja se lahko s samooskrbo oziroma preko vodovodnega omrežja, pri čemer država ni dolžna zagotavljati vodovodnega sistema na območjih, kjer je smotrna le samooskrba, ali na nepremičninah, ki ne izpolnjujejo zakonskih pogojev za pridobitev vodovodnega priključka.[26]

Pravica do pitne vode je človekova pravica, ki ji moramo zaradi same narave določiti način uresničevanja v zakonu.[27] ZVO-1, ki predpisuje obvezno občinsko gospodarsko javno službo oskrbe s pitno vodo, z izvršilno klavzulo v 3. odstavku 149. člena vladi podeljuje pooblastilo, da podrobneje uredi oskrbo s pitno vodo, čeprav ustava daje zakonski pridržek. Način urejanja v Uredbi o oskrbi s pitno vodo[28] in drugih podzakonskih aktih ni ustrezen, zato bi morali vsebino prenesti na zakonsko raven. Pri tem bo treba zagotoviti ustrezno regulacijo samooskrbe ter poskrbeti za alternativno oskrbo s pitno vodo v primerih, ko niso izpolnjeni pogoji za pridobitev vodovodnega priključka, zlasti ko gre za neformalna naselja, kjer živi romska manjšina.[29]

Težavnost opredelitve vodnih virov

V zvezi s pravico do pitne vode 2. odstavek 70.a člena URS določa, da so vodni viri javno dobro v upravljanju države.[30] Težavo povzroča uporabljena terminologija, in sicer vodni vir, ki jo slovenska zakonodaja ne pozna.[31] Vodni vir je po obrazložitvi predloga ustavnega zakona vir vode, iz katerega se zajema voda za preskrbo prebivalstva, in gre lahko za naravni ali umetno ustvarjeni vodni vir.[32] ZV-1[33] opredeljuje vodna telesa površinskih ali podzemnih voda oziroma umetna vodna telesa, ki so dejanski in potencialni viri pitne vode,[34] medtem ko ni jasen sam domet vodnega vira. Strokovnjaki se zavzemajo, da bi pri zakonski opredelitvi vodnega vira upoštevali celoten vodni krog,[35] kar bo zagotovo še predmet diskusij. Čeprav so po ustavni določbi vsi vodni viri javno dobro v upravljanju države, po ZV-1 podzemne vode, ki so največkrat vir pitne vode, niso javno dobro, saj niso prosto dostopne vsakomur, ampak so potrebne posebne naprave.[36] Kako uskladiti navedeno, je odprto vprašanje, bo pa vsekakor treba spremeniti ZV-1 in opraviti ustrezne prilagoditve. Nedvoumno je, da 2. odstavek 70.a člena uvaja nelastniški koncept javnega dobra (v upravljanju države),[37] kar iz ZV-1 in zakonov na drugih področjih trenutno ne izhaja.[38] Država namreč z vodnimi viri le upravlja, vendar nosi odgovornost za monitoring stanja voda, skrbi za preprečevanje in zmanjšanje onesnaženja, ščiti vodno okolje in izboljšuje stanje vodnih virov.[39]

Kot ugotavlja Računsko sodišče Republike Slovenije (računsko sodišče), je bilo v revidiranem obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2017 Ministrstvo za okolje in prostor (ministrstvo) pri zagotavljanju dolgoročnega ohranjanja virov pitne vode le delno učinkovito.[40] Opozarja, da je le 57 % površinske vode v dobrem stanju, medtem ko je stanje pri podzemnih vodah sicer boljše. Pri tem je potrebno upoštevati, da predpisi Evropske unije ne zahtevajo, da se pri oceni stanja voda upoštevajo določene snovi, kar ni ovira, da bi to predpisali z notranjo zakonodajo in bi bilo glede na ustavno določbo več kot ustrezno. Po ugotovitvah računskega sodišča ministrstvo še vedno ni vzpostavilo monitoringa količinskega stanja globokih termalnih vodonosnikov, ki se uporabljajo v velikem obsegu, poleg tega ni identificiralo vseh možnih obremenitev voda, kot so opuščena in skrita odlagališča, odloženi industrijski odpadki in zastarela kanalizacijska omrežja. Po mnenju računskega sodišča ministrstvo ne spremlja v celoti ukrepov in ciljev za izboljšanje stanja voda, zato v prihodnosti ne bo nujno mogoče v celoti zagotoviti, da bi za oskrbo s pitno vodo uporabljali obstoječe vodne vire. Na podlagi navedenega je jasno, da rešitev težav ni le v spremembi zakonodaje,[41] temveč tudi v boljšem izvrševanju.

Prednost oskrbe s pitno vodo na ustavni ravni

Za izvrševanje pravice do pitne vode je pomemben 3. odstavek 70.a, ki določa, da vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago, kar pa ne pomeni, da ne bo mogoče uporabljati vodnih virov za posebno rabo vode (npr. proizvodnja pijač, industrijski procesi itd.). Le v delu, ki je namenjen oskrbi prebivalstva s pitno vodo, ne bo mogoče gospodarsko izkoriščati količin, ki bi lahko ogrozile normalno oskrbo s pitno vodo.[42] Pri tem je treba na daljši rok spremljati količinsko in kakovostno stanje vode, da se lahko zagotovi trajnostno ravnanje z vodnimi viri. Čeprav se je o tej določbi veliko govorilo, sprememb v praksi ni pričakovati, kar je poudarila medresorska delovna skupina.[43] 2. odstavek 108. člena ZV-1 že sedaj določa, da ima posebna raba vode za oskrbo s pitno vodo prednost pred rabo vode za druge namene, medtem ko 112. člen omogoča, da ministrstvo v primeru, če bi prišlo do sprememb v vodnem režimu, ki bi lahko povzročile trajno pomanjkanje vode, imetniku vodne pravice določi obveznost, da prilagodi izvajanje posebne rabe vode novim razmeram. ZV-1 predpisuje možnost spremembe ali odvzema vodnega dovoljenja oziroma koncesije.[44] Kakor lahko ugotovimo, gre pri 3. odstavku 70.a člena URS zgolj za povzdignjenje zakonske materije na ustavno raven. Pri vseh podeljenih vodnih pravicah se je v skladu z ZV-1 že presodilo, da gospodarske aktivnosti ne vplivajo na oskrbo prebivalstva s pitno vodo.

Razmejitev pristojnosti med državo in občinami

Največ težav pa je zagotovo s 4. odstavkom 70.a člena URS, ki je medresorski delovni skupini povzročal veliko preglavic in zaradi česar ni dokončala zadanih nalog. 4. odstavek se glasi: »Oskrba prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno«. Čeprav se je dikcija pred sprejetjem ustavne določbe večkrat spreminjala, je temeljni namen ostal enak. Oskrba prebivalstva s pitno vodo se zagotavlja v obliki obvezne javne neprofitne službe,[45] ki ne bo več občinska, temveč govorimo o izvirni pristojnosti države. Predvsem občine so tekom postopka priprave in sprejemanja dopolnitve ustave ostro nasprotovale posegu[46] v njihovo izvirno pristojnost.[47] Sodeč po vseh očitkih predstavnikov lokalnih interesov je ustavna komisija v obrazložitvah predloga ustavnega zakona zapisala, da ustavna določba omogoča ohranitev sedanje organizacije opravljanja oskrbe s pitno vodo, obenem pa omogoča, da država kontrolira ne le zakonitost, temveč tudi primernost in strokovnost organizacije in izvedbe oskrbe prebivalstva s pitno vodo v lokalnih skupnostih ter zagotavljanja oskrbe, kar spominja na možnost prenosa pristojnosti iz 2. in 3. odstavka 140. člena URS (prenesena pristojnost). Vendar hkrati iz obrazložitve ustavnega zakona izhaja, da ustavna določba ureja oskrbo z vodo na specifičen način, neodvisno od poglavja ustave o lokalni samoupravi.[48] Obvezna javna neprofitna služba se namreč mora izvajati preko lokalne samoupravne skupnosti in ne gre zgolj za možnost, kar govori v prid tezi o nekakšni sui generis pristojnosti. Tukaj se postavlja vprašanje financiranja, ki je pri preneseni pristojnosti dolžnost države. Nedvomno bo treba spremeniti določbe ZLS in ZVO-1 ter drugače definirati pristojnosti, opredeliti javno službo varstva okolja, urediti razmerja med državo in občinami ter poskrbeti za nadzor.

Čeprav bi po jezikovni razlagi neposredno izvajanje oskrbe s pitno vodo po samoupravnih lokalnih skupnosti pomenilo opravljanje javne službe v obliki režijskega obrata, je glede na zgodovinsko in namensko razlago treba razlagati neposrednost na način, da ni dovoljena podelitev koncesije,[49] medtem ko je sprejemljivo opravljanje javne službe po javnem podjetju. Izvajanje javne službe z režijskim obratom bi bilo predvsem pri večjih občinah povsem nesmiselno in ekonomsko neučinkovito. Nedovoljenost koncesije terja poseg v ZGJS, ki v 6. členu omogoča podelitev koncesije. Posebna težava so že podeljene koncesije za oskrbo s pitno vodo, kar bo treba v skladu s 4. odstavkom 70.a člena URS uskladiti, pri tem pa paziti na spoštovanje 2. člena URS (t. i. neprava retroaktivnost).

Podobno je z neprofitnostjo, ki v resnici ne pomeni, da pridobivanje dobička ni dopustno, temveč se mora morebitni presežek nameniti oskrbi s pitno vodo.[50] Cena mora omogočati izvajanje javne službe ter mora biti določena po metodologiji z ustreznim nadzorom.[51] Kar se tiče javnih podjetij, ZGJS v 26. člena ureja posebne pravice ustanovitelja, ravno tako vlada že sedaj predpisuje metodologijo za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja ter nadzor,[52] zato večjih sprememb ni pričakovati. Z vsemi zgoraj navedenimi izzivi se bo zagotovo ukvarjala nova medresorska delovna skupina, ki jo je vlada ustanovila decembra 2018. Rezultatov njenega dela še ni mogoče zaznati.[53]

Sklepno

Po začetnemu navdušenju civilne družbe in politike ob vpisu pravice do pitne vode v ustavo je prišlo do streznitve. Pokazalo se je, da všečnemu dopolnjevanju ustave ni sledila vnema pri uskladitvi zakonodaje. Nasprotno, pokazalo se je, da primanjkuje politične volje, kar je mogoče po eni strani pripisati temu, da imamo relativno dober sistem oskrbe s pitno vodo, po drugi strani pa 70.a člen URS zahteva nekatere korenitejše posege v področne zakone, predvsem v zvezi s 4. odstavkom, kar je povezano s sistemom lokalne samouprave in interesi posameznih občin. Vendar bo politika (beri: vlada) v nadaljevanju morala izpolniti svojo dolžnost ter pripraviti spremembe ustreznih zakonov, saj to terja 153. člen URS. Naloga civilne družbe pa je, da spremlja razvoj in z dejanji, kot so priprava člankov, peticij in okroglih miz, aktivno spodbuja vlado, da uskladi predpise z novo ustavno določbo, ter osvešča splošno javnost, saj niti ustavno niti zakonsko varstvo ni učinkovito, če se ljudje ne zavedajo pomena pitne vode in do nje nimajo varovalnega odnosa.[54]

[1] Ustavni zakon o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije (UZ70a), Uradni list RS, št. 75/16.

[2] Ahačič, Gril, Košir in Zupančič, Zapis pravice do čiste pitne vode v slovensko ustavo (2016), str. 13–14.

[3] 17. člen Ustave Republike Slovenije (URS), Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a.

[4] 34. člen URS.

[5] 72. člen URS.

[6] Avbelj, Pitna voda: ustavna prepoved in ne pravica (2016), str. 3.

[7] Ahačič, Gril, Košir in Zupanič, Odgovornost države zagotavljati pravico do čiste pitne vode, URL: http://www.pf.uni-lj.si/media/odgovornost.drzave.zagotavljati.pravico.do.ciste.pitne.vode.pdf, str. 112.

[8] Državni zbor, Ustavna komisija, Poročilo o pripravi Predloga ustavnega zakona o dopolnitvi III. Poglavja Ustave Republike Slovenije in o pripravi Predloga odloka o razglasitvi ustavnega zakona o dopolnitvi III. Poglavja Ustave Republike Slovenije (2016), str. 22.

[9] Vlada RS, Sklep o ustanovitvi medresorske delovne skupine za uskladitev zakonodaje z zapisom pravice do pitne vode v Ustavo Republike Slovenije (2017).

[10] Vlade RS, Sklep o seznanitvi z zaključnim poročilom (2018).

[11] Ministrstvo za okolje in prostor, Zaključno poročilo o delu Medresorske delovne skupine za uskladitev zakonodaje z zapisom pravice do pitne vode v Ustavo Republike Slovenije (2018).

[12] Uradni list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14 in 56/15. Trenutno je v proceduri predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah (ZV-1F), ki razširja možnosti financiranja izgradnje vodovodnih sistemov v primerih, ko sistemov oskrbe s pitno vodo ni mogoče sofinancirati iz sredstev evropskih strukturnih in investicijskih skladov (sistemi do 10.000 prebivalcev) ter v ta namen ni mogoče pridobiti kreditov, glej 3. člen ZV-1F, več na povezavi: http://www.mop.gov.si/si/medijsko_sredisce/novica/8999/.

[13] Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg in 84/18 – ZIURKOE.

[14] Uradni list RS, št. 32/93, 30/98 – ZZLPPO, 127/06 – ZJZP, 38/10 – ZUKN in 57/11 – ORZGJS40.

[15] Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09, 51/10, 40/12 – ZUJF, 14/15 – ZUUJFO, 11/18 – ZSPDSLS-1 in 30/18.

[16] Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo, 14/13 – popr., 101/13, 55/15 – ZFisP, 96/15 – ZIPRS1617 in 13/18.

[17] Uradni list RS, št. 123/06, 57/08, 36/11, 14/15 – ZUUJFO, 71/17 in 21/18 – popr.

[18] Sporen je predvsem 4. odstavek 70.a člena URS.

[19] Glej npr. 2. točko II. razdelka takrat veljavnega Odloka o ustanovitvi in nalogah delovnih teles Državnega zbora (OdUNDTDZ-4), Uradni list RS, št. 64/14, 8/15, 62/16 in 46/18 – OdUNDTDZ-5.

[20] Varuh človekovih pravic RS, Letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2018 (2019), str. 373.

[21] Varuh človekovih pravic RS, Letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2018 (2019), str. 372.

[22] Šoltes, Poziv ob Svetovnem dnevu voda: Ne smemo dovoliti, da vpis pravice do pitne vode v ustavo postane mrtva črka na papirju, URL: https://www.igorsoltes.eu/si/dogodki/344.

[23] Varuh človekovih pravic RS, Letno poročilo Varuha človekovih pravic Republike Slovenije za leto 2018 (2019), str. 373.

[24] 8. člen URS. Primer takšne mednarodne pogodbe je Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP), Uradni list RS, št. 35/92 – MP, št. 9/92. V 11. členu MPESKP priznana pravica do življenjskega standarda vključuje tudi pravico do pitne vode.

[25] Pelc, KONSTITUCIONALIZACIJA PRAVICE DO PITNE VODE (2019), str. 32.

[26] Državni zbor, Ustavna komisija, Poročilo o pripravi Predloga ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije in o pripravi Predloga odloka o razglasitvi ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije (2016), str. 21.

[27] 2. odstavek 15. člena URS.

[28] Uredba o oskrbi s pitno vodo, Uradni list RS, št. 88/12.

[29] Ahačič, Gril, Košir in Zupanič, Odgovornost države zagotavljati pravico do čiste pitne vode, URL: http://www.pf.uni-lj.si/media/odgovornost.drzave.zagotavljati.pravico.do.ciste.pitne.vode.pdf, str. 127 in 128.

[30] Gre za prenos varovanja vodnih virov z zakonske na ustavno raven. Glej Pelc, KONSTITUCIONALIZACIJA PRAVICE DO PITNE VODE (2019), str 33.

[31] Ministrstvo za okolje in prostor, Zaključno poročilo o delu Medresorske delovne skupine za uskladitev zakonodaje z zapisom pravice do pitne vode v Ustavo Republike Slovenije (2018), str. 12.

[32] Državni zbor, Ustavna komisija, Poročilo o pripravi Predloga ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije in o pripravi Predloga odloka o razglasitvi ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije (2016), str. 19.

[33] 10., 11. in 12. točka 7. člena ZV-1.

[34] Računsko sodišče RS, Revizijsko poročilo: Učinkovitost dolgoročnega ohranjanja virov pitne vode (2019), str. 18.

[35] RTV Slovenija, Televizija Slovenija, Zakonodaja v zvezi z ustavno pravico do pitne vode zamuja, URL: https://4d.rtvslo.si/arhiv/prvi-dnevnik/174528300.

[36] 1. odstavek 21. člena ZV-1. Glej tudi Ahačič, Gril, Košir in Zupanič, Odgovornost države zagotavljati pravico do čiste pitne vode, URL: http://www.pf.uni-lj.si/media/odgovornost.drzave.zagotavljati.pravico.do.ciste.pitne.vode.pdf, str. 69.

[37] Državni zbor, Ustavna komisija, Poročilo o pripravi Predloga ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije in o pripravi Predloga odloka o razglasitvi ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije (2016), str. 20.

[38] Glej 15. do 22. člen ZV-1.

[39] Državni zbor, Ustavna komisija, Poročilo o pripravi Predloga ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije in o pripravi Predloga odloka o razglasitvi ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije (2016), str. 20.

[40] Računsko sodišče RS, Revizijsko poročilo: Učinkovitost dolgoročnega ohranja virov pitne vode (2019), str. 77 in 78.

[41] V ZVO-1 bi bilo treba uskladiti ukrepe v zvezi z varovanjem vodnih virov in naloge države (npr. monitoring) ter natančneje definirati posege v prostor, da ne bodo ogrožali vodnih virov. Glej Pelc, KONSTITUCIONALIZACIJA PRAVICE DO PITNE VODE (2019), str. 37.

[42] Državni zbor, Ustavna komisija, Poročilo o pripravi Predloga ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije in o pripravi Predloga odloka o razglasitvi ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije (2016), str. 20.

[43] Ministrstvo za okolje in prostor, Zaključno poročilo o delu Medresorske delovne skupine za uskladitev zakonodaje z zapisom pravice do pitne vode v Ustavo Republike Slovenije (2018), str. 12.

[44] Glej 129., 132., 142. in 146. člen ZV-1.

[45] Državni zbor, Ustavna komisija, Poročilo o pripravi Predloga ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije in o pripravi Predloga odloka o razglasitvi ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije (2016), str. 21.

[46] Npr. Mestna občina Novo mesto, Sklep I – IV (2016) in Zbornica komunalnega gospodarstva, Stališče Zbornice komunalnega gospodarstva v zvezi s Predlogom postopka za spremembo Ustave RS (2016).

[47] 7. točka 2. odstavka in 1. odstavek 21. člena ZLS ter 1. točka 1. odstavka 149. člena ZVO-1.

[48] Državni zbor, Ustavna komisija, Poročilo o pripravi Predloga ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije in o pripravi Predloga odloka o razglasitvi ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije (2016), str. 21.

[49] Državni zbor, Ustavna komisija, Poročilo o pripravi Predloga ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije in o pripravi Predloga odloka o razglasitvi ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije (2016), str. 21.

[50] Državni zbor, Ustavna komisija, Poročilo o pripravi Predloga ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije in o pripravi Predloga odloka o razglasitvi ustavnega zakona o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije (2016), str. 21.

[51] Ministrstvo za okolje in prostor, Zaključno poročilo o delu Medresorske delovne skupine za uskladitev zakonodaje z zapisom pravice do pitne vode v Ustavo Republike Slovenije (2018), str. 13.

[52] Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Uradni list RS, št. 87/12, 109/12 in 76/17).

[53] Vlada RS, Sklep o ustanovitvi medresorske delovne skupine za uskladitev zakonodaje z zapisom pravice do pitne vode v Ustavo Republike Slovenije (2018).

[54] Pelc, KONSTITUCIONALIZACIJA PRAVICE DO PITNE VODE (2019), str. 38.

2019-08-09T10:23:58+00:00