Presoje vplivov na vodna telesa po Okvirni vodni direktivi morajo biti izvedene po standardih presoj vplivov na okolje.
Ko govorimo o presojah vplivov na okolje, ki so najpomembnejše orodje varstva okolja, imamo v mislih štiri presoje. Poleg strateške presoje vplivov na okolje (po SEA direktivi – 2001/42/EC) in presoje vplivov projektov na okolje, presoje sprejemljivosti (po EIA direktivi – 2011/92/EU in 2014/52/EU), ki ju ureja Zakon o varstvu okolja (ZVO-1), nadalje presoje sprejemljivosti (po Habitatni direktivi – 92/43/EGS), ki jo ureja Zakon ohranjanju narave (ZON), je pomembna tudi presoja vplivov na vodna telesa (po Okvirni vodni direktivi – 2000/60/ES). To definira sedmi odstavek 4. člena direktive, na nacionalni ravni pa področje ureja Zakon o vodah (ZV-1). Relevantnost presoje vplivov na vodna telesa je izražena predvsem kadar se izvaja v okviru drugih presoj, kadar pa druge presoje niso obvezne, se zdi neutemeljeno manj pomembna. Justice and Environment, mednarodna mreža okoljevarstvenih pravnikov, v kateri smo tudi Zagovorniki okolja, je izvedla analizo procesnih zahtev, ki jih je potrebno upoštevati pri presoji vplivov novih trajnostnih projektov na vodna telesa po sedmem odstavku 4. člena Okvirne vodne direktive.
Sedmi odstavek četrtega člena okvirne vodne direktive določa, da država članica ne bo kršila siceršnjih prepovedi direktive glede poslabšanja stanja vodnega telesa, med drugim, če je neuspešno preprečevanje poslabšanja stanja telesa površinske vode iz zelo dobrega v dobro posledica novih dejavnosti trajnostnega razvoja in so (kumulativno) izpolnjeni naslednji pogoji:
- je storjeno vse, kar je mogoče, da se ublažijo škodljivi vplivi na stanje vodnega telesa,
- so razlogi za spremembe posebej navedeni in razloženi v načrtu upravljanja povodja,
- so razlogi za preoblikovanje ali spremembe prevladujoč javni interes in/ali so koristi, ki jih imajo nova preoblikovanja ali spremembe za zdravje ljudi, ohranjanje varnosti ljudi ali trajnostni razvoj, večje od koristi, ki jih ima doseganje okoljskih ciljev glede povodja za okolje in družbo in
- se koristnih ciljev, katerim so namenjena preoblikovanja in spremembe vodnega telesa, zaradi razlogov, povezanih s tehnično izvedljivostjo ali nesorazmernimi stroški, ne da doseči na druge načine, ki so mnogo boljša okoljska možnost.
Čeprav to določilo ne vsebuje posebnih procesnih zahtev za presojo »sprejemljivosti« takega trajnostnega projekta, ki poslabša stanje vodnega telesa, je v širšem kontekstu potrebno upoštevati celo vrsto zahtev, ki izhajajo tako iz odločitev Sodišča EU, Aarhuške konvencije in Listine EU o temeljnih pravicah. Navedeno so lahko dobra priporočila za izvedbo presoje oziroma izdaje vodnega soglasja po Zakonu o vodah (poglavje 7), pri čemer je treba izpostaviti, da ureditev ni jasna, saj manjka predpis iz tretjega odstavka 150. člena, ki bi podrobneje določal posege, ki lahko trajno ali začasno vplivajo na vodni režim ali stanje voda. Da je potrebno izvajati Okvirno vodno direktivo v kontekstu drugih okoljskih predpisov in okoljske politike EU kaže tudi sodba sodišča EU (C‑664/15), ki je odločilo, da lahko nevladna organizacija na podlagi tretjega odstavka 9. člena Aarhuške konvencije izpodbija odločitev o izdaji dovoljenja po predpisu o vodah, za projekt, glede katerega ni treba opraviti presoje vplivov na okolje in se nanaša na izjemo iz sedmega odstavka 4. člena vodne direktive. Čeprav Zakon o vodah tega ne določa, bi bilo potrebno v sam postopek soglasja za tak projekt vključiti javnost in tudi dopustiti možnost pravnih sredstev smiselno kot je to urejeno za postopek presoje vplivov na okolje. Zagovorniki okolja si bomo za tovrstno ureditev tudi prizadevali, saj si v vseh sodnih in upravnih postopkih, v katerih gre za varstvo okolja in urejanje prostora, dosledno prizadevamo, da je vselej določena možnost vključitve javnosti v postopek. Na ta način postanejo postopki bolj transparentni in javno dostopni.