Sosed, dajte že enkrat nehat kurit odpadke!

//Sosed, dajte že enkrat nehat kurit odpadke!

Sosed, dajte že enkrat nehat kurit odpadke!

S pomladjo je prišel čas urejanja vrtov in njiv, ki se bo zavlekel še v kakšen drug letni čas. Medtem ko se vsi zavedamo, da je kurjenje odpadkov prepovedano, pa se pri ostankih zelenja in drugih bioloških odpadkih vrtičkarji vseeno vprašajo, ali smejo zakuriti ostanke, ki jim ostanejo od njihove dejavnosti. Rešitev, da navedeno kar na kraju samem zakurimo, se zdi prikladna. Pa je takšno početje primerno in – še pomembneje – sploh dovoljeno?

Pri kurjenju česarkoli predstavlja glavni problem nevarnost požara. Sezona požarov v naravi se zaradi toplih in suhih pomladi in jeseni podaljšuje, najpogostejši povzročitelj pa je človek s svojo nepremišljeno dejavnostjo. Najpogosteje požare zanetijo prav lastniki zemljišč, ki želijo s kmetijskih površin odstraniti organsko maso. Takšno ravnanje je neprimerno tako z vidika varstva okolja kot tudi z vidika agrotehnike. Kurjenje žetvenih ostankov na njivah zmanjšuje biološko aktivnost tal, zmanjšuje humus v tleh ter onesnažuje okolje. Ostanki, kot so slama, koruznica in drugi rastlinski ostanki, namreč predstavljajo hrano mikroorganizmom v tleh, zato se namesto kurjenja spodbuja kompostiranje. Zaradi ognja, ki ne razvije dovolj visoke temperature, se lahko v zrak spuščajo tudi toksični in karcinogeni dimi in saje, poleg tega lahko ogenj in visoke temperature stimulirajo razvoj semena nekaterih trdovratnih vrst plevela. Površina po sežiganju sicer ozeleni, vendar pa se kakovost tal oziroma rodovitne prsti poslabša. Za kmete, ki uveljavljajo subvencije za svojo dejavnost, velja popolna prepoved kurjenja na ornih zemljiščih, v primeru kršitev pa jim grozi denarna kazen.

Glede preostalega kurjenja v naravnem okolju pa velja, da se lahko kurijo le naravni nenevarni materiali rastlinskega izvora, na primer trava, les in podobno, kar se uporablja pri kmetovanju ali v gozdarstvu, pa še to le izjemoma. Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju[1] določa, da je potrebno pri kurjenju v naravnem okolju urediti kurišče, ki ga mora ves čas nadzorovati polnoletna oseba, po končanem kurjenju pa se ogenj popolnoma pogasi. Ob vetru se s kurjenjem ne sme pričeti oziroma se mora z njim takoj prenehati. V obdobju, ko je za posamezno območje razglašena velika ali zelo velika požarna ogroženost, je na tem območju kurjenje povsem prepovedano. Za nadzor je pristojen Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Za nadzor nad spoštovanjem prepovedi, ki veljajo v obdobju razglašene velike ali zelo velike požarne ogroženosti, pa je pristojna tudi Policija.

Vrtički

Uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom[2] za pravilno ravnanje z zelenim vrtnim odpadkom opredeljuje le dva načina: 1) oddaja vrtnega odpada komunalnemu odvozu ali 2) kompostiranje vrtnega odpada. Povzročitelj zelenega vrtnega odpada lahko kompostira lastni zeleni vrtni odpad, če tako pridobljeni kompost uporabi na zemljišču, ki ga poseduje. Nadzor nad izvajanjem ločenega zbiranja kuhinjskih odpadkov in zelenega vrtnega odpada iz gospodinjstev ter hišnega kompostiranja izvajajo občinski inšpektorji.

V nekaterih občinah prepoved kurjenja določajo tudi občinski predpisi, kot so npr. odloki o javnem redu in miru ali odloki o ravnanju z odpadki, ki konkretno za posamezna specifična področja določajo prepovedi in omejitve kurjenja v naravnem in bivalnem okolju.

Kako pa je s kurjenjem odpadkov?

Drugače je v primeru kurjenja odpadkov. V naravnem okolju je ne glede na to, ali gre za javne ali zasebne površine, prepovedano odstranjevati odpadke z uporabo ognja. Uredba o odpadkih[3] določa, da je potrebno odpadke, ki nastajajo pri dejavnosti, odstraniti na predpisan način – oddati jih je potrebno pooblaščenim zbiralcem, odstranjevalcem ali predelovalcem odpadkov, nikakor pa jih ni dovoljeno kuriti, puščati ali odmetavati v naravnem okolju. V primeru, da je ugotovljeno, da se v naravnem okolju kurijo odpadki, pa je za ukrepanje pristojna Inšpekcija za okolje in naravo Inšpektorata RS za okolje in prostor. Pri naznanitvi prekrška inšpekcijskim službam je potrebno upoštevati, da se prijave upoštevajo kot obvestila o domnevnih nepravilnostih oz. kot pobude za ukrepanje, ne pa kot zahteve za uvedbo inšpekcijskega postopka[4]. Prijavitelj torej ne more zahtevati od inšpektorja, da začne inšpekcijski postopek, ima pa pravico, da ga inšpektor obvesti o svojih ukrepih, vendar mora to zahtevo navesti v prijavi.

Kurjenje odpadkov je posebej problematično iz več razlogov. Pri kurjenju odpadkov se namreč poleg trdih delcev sproščajo tudi druge strupene snovi. Pri kurjenju gum se npr. sproščajo nevarni dioksini, benzen, težke kovine, PAH (policiklični aromatični ogljikovodiki), PCB (poliklorirani bifenili), žveplovi in dušikovi oksidi. Te snovi pri ljudeh dražijo očesno sluznico in dihala, pri srčno-žilnih bolnikih pa poslabšujejo njihovo stanje. Ob dolgotrajni izpostavljenosti pa tovrstne snovi učinkujejo na centralni živčni sistem ali povzročijo raka. Pri kurjenju obdelanega lesa se sprošča veliko trdnih delcev, pri kurjenju s premazi in lepili obdelanega lesa, pa se lahko sproščajo dioksini, rakotvorni PAH in druge problematične snovi. V preteklosti se je za premaze lesa precej uporabljalo formaldehidne smole, formaldehid pa je substanca, ki je kancerogena. Tudi pri kurjenju papirja se v zrak sproščajo trdni delci, pri sežiganju plastike pa je posebej problematično kurjenje vrste plastike, ki vsebuje klorove molekule. Vinilklorid, iz katerega je narejen polivinil, npr. povzroča raka jeter.

Kurjenje na zavarovanih območjih

Kurjenje na zavarovanih območjih[5] je z vidika okoljevarstva še posebej problematično. Varstveni režim in pravila ravnanja so podrobneje urejeni v aktu o zavarovanju, nadzor pa izvajajo inšpektorji (Inšpekcija za okolje in naravo) ter naravovarstveni nadzorniki, ki so za to posebej usposobljeni in imajo pooblastilo ministra. V primeru kršitev se lahko obvesti tudi upravitelja zavarovanega območja ter pristojno območno enoto Zavoda RS za naravo.

Pravilno ravnanje z odpadki in zelenim odrezom

Ravnanje z (biološkimi) odpadki torej ureja več predpisov: Uredba o odpadkih, Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju, Uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom, občinski predpisi, predpisi, ki veljajo za posamezna zavarovana območja idr…

Sežiganje kot način odstranjevanja odpadkov ni dovoljeno, izjema je kurjenje naravnih nenevarnih odpadkov, ki nastajajo v kmetijstvu in gozdarstvu. Navedene materiale je dovoljeno kuriti pod določenimi pogoji v naravnem okolju, upoštevajoč določbe Uredbe o varstvu pred požarom v naravnem okolju.

Za biološke odpadke in zeleni odrez z vrtov pa velja, da lahko odpadke, primerne za kompostiranje, posameznik sam ustrezno kompostira na svojem zemljišču, vse ostalo mora oddati v ustrezen zabojnik oziroma oddati javni komunalni službi. Imetnik odpadkov, ki se odloči, da jih bo predal pristojnim komunalnim službam, mora zagotoviti, da so odpadki primerno ločeni, zato da jih je pozneje možno učinkovito predelati. Manjše količine tovrstnih odpadkov (ovenelo cvetje…) se odloži v tipske rjave zabojnike oziroma posode, namenjene biološkim odpadkom ali zabojnike za zeleni odrez, za večje količine pa je potreben dogovor z javno komunalno službo.

Pripravila: Anja O. Brglez, zagovornica okolja in svetovalka v Zeleni svetovalnici.

[1] Uredba o varstvu pred požarom v naravnem okolju, Ur. l. RS, št. 20/14.

[2] Uredba o ravnanju z biološko razgradljivimi kuhinjskimi odpadki in zelenim vrtnim odpadom, Ur. l. RS, št. 39/10.

[3] Uredba o odpadkih, Ur. l. RS, št. 37/15 in 69/15.

[4] V prijavi je potrebno navesti čim več podatkov – iz prijave mora biti razvidna lokacija predmeta prijave ter domnevne nepravilnosti. Prijava je lahko anonimna, vendar v tem primeru prijavitelju inšpekcija ne odgovarja na pošto, prav tako ga ne obvesti o sprejetih ukrepih.  V primeru, da oseba poda lažno prijavo, pa se prijavitelja lahko tudi kaznuje z globo. Inšpekcijski postopek poteka na podlagi Zakona o inšpekcijskem nadzoru. Ko je inšpekcijski postopek uveden, se lahko z zahtevki za dostop do informacij javnega značaja pridobi tudi nekatere listine iz spisa (npr. zapisnik o opravljenem ogledu).

[5]  Zavarovana območja Slovenije so geografska območja v Sloveniji, ki so z Zakonom o ohranjanju narave (ZON) opredeljena in zavarovana. Po ZON so zavarovana območja območja narave, kjer je velika abiotska, biotska in krajinska raznovrstnost ter velika gostota in raznolikost naravnih vrednot. Med širša zavarovana območja spadajo narodni park, regijski park in krajinski park, kot ožja zavarovana območja pa ZON določa strogi naravni rezervat, naravni rezervat in naravni spomenik.

2019-05-20T11:30:08+00:00