Dne 28.9.2015 je v organizaciji Informacijske pooblaščenke in Pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij – PIC potekal posvet ob svetovnem dnevu pravice vedeti z naslovom »Informacije javnega značaja v službi kvalitete življenja«, ki je bil letos okoljsko obarvan. Poleg pohval inštituciji informacijske pooblaščence, ki deluje v službi varstva okolja, je bilo na posvetu vseeno izrečenih več kritičnih misli glede dostopnosti informacij. Te so za kvaliteto našega življenja ključne, saj moramo vedeti, v kakšnem okolju živimo, kakšen zrak dihamo, kakšno vodo pijemo in kakšno hrano uživamo. Kot je slikovito dejal dr. Jurij Toplak iz Pravne fakultete v Mariboru pa se informacije še vedno nekako delijo na tiste, za katere javni uslužbenci menijo, da je javnost do njih upravičena in na druge, za katere menijo, da niso primerne za javnost. Tako je potrebno uveljavljati »pravico vedeti« skozi sodne postopke, žal pa zakasnela informacija nima več svoje funkcije. Večina govorcev je tudi izpostavila premajhno angažiranost državnih organov do bolj proaktivnega obveščanja – objavljanja informacij, saj je po Aarhuški konvenciji država dolžna te približati javnosti in ji tudi sicer pomagati pri pridobivanju informacij, sodelovanju pri sprejemanju odločitev in dostopanju do pravnega varstva.
V razpravi je bil izpostavljen problem dostopanja do baz podatkov o stanju okolja (npr. kakovosti pitne vode), ki jih država ima, pa javnosti ne omogoči stalnega dostopa do njih. Pogosto je vprašljiva tudi kvaliteta oziroma resničnost podatkov, ki jih Agenciji RS za okolje predložijo onesnaževalci sami, saj so naročnik in plačnik meritev oni sami.
Posvet je pokazal, da je enostaven dostop do popolnih in poštenih informacij, ki vplivajo na našo kvaliteto življenja, pomembne. Vendar pa, kako naj ocenjujemo kvaliteto življenja z oziroma na okolje v katerem živimo, če je zadnje poročilo o stanju okolja v Sloveniji iz leta 2009?
Leave A Comment